V soboto bo Novi Sad znova središče Srbije in regije. Pa ne zaradi česa pozitivnega. Mineva natanko leto dni od tragedije, ki je zaznamovala letošnje leto, spremenila tok srbske (moderne) zgodovine in sprožila nekaj, za kar niti sami ne vedo, kako se bo končalo. Vedo le, da poti nazaj ni. 1. novembra 2024 se je ob 11:52 na prenovljeni železniški postaji v drugem največjem srbskem mestu zrušil nadstrešek in pod seboj pokopal 14 ljudi. Število žrtev je kasneje naraslo na 16. V soboto se bodo v Novem Sadu poklonili ugaslim življenjem in znova protestirali proti sistemski korupciji, represiji ter pozivali k odgovornosti za tragedijo.
Novi Sad je bil po tragedijah na Osnovni šoli Vladimirja Ribnikarja in v Mladenovcu vrh ledene gore. Ker so režimski nasilneži, tako imenovani batinaši, pretepli študente, ki so protestirali in zahtevali odgovornost krivcev za tragedijo, so v blokado šli študenti domala vseh javnih fakultet v Srbiji. Bilo je neskončno protestov, največjega, 15. marca v Beogradu, so oblasti zadušile s silo. Poleti se je prelivala kri med protestniki in podporniki režima. Študenti zahtevajo pravico, odgovornost in predčasne volitve.
In odgovor režima Aleksandra Vučića? Razen manipulacij in spinov - nič. Leto dni po tragediji nihče ni zares odgovarjal. Proti peščici ljudi je bila vložena obtožnica, nekaj jih je moralo odstopiti, ampak procesiran ni bil nihče. Vučić se je oborožil s podporniki - ćaciji in jim dopustil, da že nekaj mesecev kampirajo v parku med parlamentom in njegovim uradom.
O zločinu v Novem mestu so prejšnje dni poročali domala vsi mediji iz regije. Par preostalih kritičnih srbskih medijev je poudarilo, da sta zjutraj po smrti nedolžnega človeka odstopila dva slovenska ministra. To so primerjali s tragedijo v Novem Sadu, po kateri sta pristojna ministra odstopila šele po valu protestov in pozivov. Za nesrečo nista odgovarjala. Vprašanje, ali kdaj bosta. Več sogovornikov iz Srbije je že reklo, da si želijo naš standard, urejenost, socialno pravico. Daleč od tega, da je v Sloveniji vse v redu. Sploh ni. To lahko vidimo vsak dan. Vendar jih v primerjavi s Srbijo, kjer sistem ščiti kriminalce in preganja tiste, ki se borijo za svobodo in pravico, lahko razumemo.
Osnovne človekove pravice so pomembnejše od poslovanja z avtokratom.
Vučićev režim je zgolj nadaljevanje sistema, ki ga je v devetdesetih zasnoval Slobodan Milošević. To je sistem kriminala, korupcije, enopartijske vladavine, policijske represije, zatiranja in podrejanja medijev. Miloševića je 5. oktobra 2000 zrušila ulica. Za svobodomiselne Srbe je to bil žarek upanja. Zmagala je liberalna, prozahodna opozicija. Nova oblast je želela modernizirati državo, jo spraviti na evropsko pot in, najpomembneje - izkoreniniti kriminal. Pravijo, da kriminal proti državi ne more zmagati. Toda primer Srbije dokazuje nasprotno. 12. marca 2003 je naboj ubil premierja Zorana Đinđića in tudi poskus demokratizacije. Saj je Đinđićeva stranka kako leto še bila na oblasti, ampak njegovim naslednikom ni uspelo narediti lustracije in spremeniti sistema, ki je glavni krivec za atentat na progresivnega premierja. Po nalogu zemunskega klana, največje kriminalne skupine v jugovzhodni Evropi, ga je ubil pripadnik posebne policijske enote. Globoka država je kljub menjavi režima še vedno ščitila kriminalce, ki so drogo prevažali kar s policijskim vozilom, likvidirali politične nasprotnike, novinarje ...
Vučić je bil v Miloševićevem času minister za informiranje. Zadolžen je bil za propagando in utišanje kritičnih novinarskih glasov. Strokovnjaki povedo, da je "doktoriral" iz politične propagande in spinov. Intervjuji z njim so - razen na režimskih televizijah, kjer ima večurne monologe - nemogoči. Vsako vsaj malo kritično vprašanje prekine, užali novinarja in prevzame oddajo. Vsak kritičen zapis peščice preostalih normalnih medijev prikaže kot napad na državo. V Srbiji so prišli do točke, ko je ena oseba, ki nima nikakršnih izvršilnih pristojnosti, enako država. Narativi režimskih tabloidov so grozni. Davno so prestopili rubikon sprejemljivega. Po novem celo relativizirajo tragedijo, češ da je to bila diverzija protestnikov. To je izjavila celo predsednica parlamenta Ana Brnabić.
"V Srbiji imamo problem," je v intervjuju za Večer opozorila tudi Marta Kos, evropska komisarka za širitev. Tudi šefinja Evropske komisije Ursula von der Leyen je ob nedavnem obisku Beograda pozvala k reformam in predvsem k uskladitvi zunanje politike. Srbija namreč ne želi uvesti sankcij proti Rusiji. V tujini ima Vućić zaveznika v Robertu Ficu in Viktorju Orbanu. Z njima tudi tvori linijo do Kremlja, kjer obiskujejo ruskega predsednika Vladimirja Putina. Edina razlika je, da sta Madžarska in Slovaška podprli sankcije EU proti Rusiji. Prejšnji teden je prvo konkretno resolucijo o razmerah v Srbiji z veliko večino sprejel tudi Evropski parlament. Evropska unija je torej po slabem letu od tragedije, ki je bila sprožilec največje politične krize v zadnjem desetletju, le zavzela malo bolj jasno stališče do razmer in Vučića vsaj do neke mere prenehala dojemati kot faktor stabilnosti. (Pre)dolgo so potrebovali za spoznanje, da so osnovne človekove pravice pomembnejše od poslovanja z avtokratom.
Nazaj k bistvu državljanskega gibanja v Srbiji - k študentom. Ko smo letos obiskali novosadsko filozofsko fakulteto, katere študenti so med prvimi šli v blokado, smo se prepričali o energiji in upornosti študentov. Na prašne hodnike so položili vzmetnice. Tam spijo, jedo, bivajo, izdelujejo protestne plakate in v želji po rešitvi krize s kolegi diskutirajo o problematiki. Povezali so se v plenume. To je najvišje odločevalno telo. Vsaka fakulteta ga ima, nato so plenumi organizirani še na univerzitetni ravni. Vse odločitve o nadaljnjih protestih, akcijah morajo biti sprejete soglasno. Sistem plenumov je, kot smo zapisali ob obisku Novega Sada, demokracija v avtokraciji. Edina pot do sprememb so volitve, ki pa jih Vučić noče razpisati. Študenti so za volitve napovedali svojo neodvisno listo. Po zadnjem merjenju javnega mnenja imajo 44-odstotno podporo, Vučićev blok pa 32-odstotno. Študente, ki se soočajo tudi z ideološko razklanostjo, do sprememb čaka dolga pot, na kateri bodo, tako pravijo, vztrajali.
Obiščite spletno stran brez oglasov.
