Nekega jutra, ko se zdani, Kreslinovo pesem, je poslanec Jani Prednik po dveh nočeh od podane odstopne izjave podelil na Facebooku. Nenadni pretres se pretežno v lokalnem smislu umirja, poslanec v odstopu v pobiranju črepinj razbite integritete dobiva tudi zaslombe iz domačih logov in mehurčkov, ne le obsodb. Ko se glave ohladijo in solze posušijo, se odpirajo širše dimenzije sprva enodimenzionalnega. Napočili so že procesi obvladovanja in kontrole škode ter rahljanje prvega vtisa ogorčenj in navidezno prevladujočega javnega mnenja. Zdaj je že točka reševanja osebne verodostojnosti, če že nacionalne politične kariere ne. Oglaša se jih več, zlasti lokalnih zaveznikov Prednika iz SD Mežiške doline, pa tudi drugih "domačih" podpornikov, ki ne obsojajo vsevprek, ampak dopuščajo in odpuščajo.
Nekaj dni potem jih tudi že vse več razume večplastnost osebnega razmerja, ne zameri, ker so intimne okoliščine, ki da niti ne sodijo v javnost ne glede na politično funkcijo, pripeljale do nasilnih zmerljivk in zavržnih dejanj. Če ta že kot poslancu niso oprostljiva, so po človeški plati dopustna - tako nekako gre ta argumentacija obrambe. Zdaj je že tudi čas zahval "za vse storjeno za našo dolino in regijo" ter bodritve in trepljanja ob zapuščanju državnega zbora, ne več le zabijanja žebljev v politično krsto, ki bi bilo verjetno bolj silovito, če poslanec ne bi takoj odstopil in pokazal mere odgovornosti.
Bliskovito se odvijajo stvari, odkar imamo družbena omrežja, na katerih tako ali tako vse razrešujemo. Nekoč kolikor toliko varovanih zasebnosti ni več, so prepustne, na udaru. Kdorkoli že lahko pridela in hrani ter kadarkoli še obelodani zasebne videoposnetke in telefonska sporočila, ki so takoj ali za kasnejše potrebe postavljena v kakršnikoli kontekst ali so brez konteksta. Lahko so v hipu uničujoča, tudi zato, ker je popravljanje prvega vtisa redko učinkovito. Veliko jih ima kakopak do potankosti izdelano mnenje, čeprav hkrati pozivajo k umiritvi in razčiščevanju "pri pristojnih organih".
Obsodbo nasilja je medtem tudi že nadomestila distanca, ograjevanje od dejanj(a). Zdaj so se razcvetele že teorije zarot političnih nasprotnikov, načrtnega uničenja politika, pa tudi vselej prikladno oklicanega medijskega linča, gonje, pritiskov - vsega, kar že dobro poznamo. Kaj neki bi brez medijev in stalnega neprizanesljivega linča?! Na ta izgovor nenehno vpreženega dežurnega medijskega krivca je vselej mogoče računati, hitro je privlečen iz rokava, četudi večkrat za lase.
Prednik ima vsaj v lokalnem pogledu morda celo možnost za politično rehabilitacijo, če že ni imel izbire ne odstopiti kot poslanec. Le tako je, ob res povsem nesprejemljivi agresiji v zasebnem odnosu, kakorkoli že spodbujeni, skušal vsaj malo ohraniti obraz pred javnostjo. Ničelna toleranca do nasilja je pogost izraz, ki ga slišimo v obsodbah agresije do žensk tudi iz političnih vrst. A vendarle je v pretežno netolerantni družbi še veliko tolerance do zasebnih turbulenc v odnosih z opravičevanji, da smo vsi ljudje z napakami, ki kdaj izgubimo živce. In ker je poslanec neposredni predstavnik ljudstva in vsi relativiziramo in minimaliziramo lastne napake, pa razumimo še to, da nas pač tudi v parlamentu kljub pričakovanjem (naj)višje moralne integritete ne zastopajo ideal(n)i. Sploh pa, kje, če ne v državnem zboru in politiki nasploh, slišimo preveč prostaških opazk o ženskah. Saj so blatenja in agresija do žensk že udomačen del diskurza. Pa ne bi smela biti.
Procesi po pravnih poteh, ki bodo sledili (ali pa ne), trajajo predolgo, da bi danes karkoli spremenili v javnem smislu. V vsakem primeru ostaja težka osebna prtljaga, ki jo bo treba še nekaj časa nositi, sploh ko bo intenzivna medijska pozornost usahnila.
Nekaj primerov odstopov poslancev (če odmislimo imenovane in ne neposredno od ljudstva voljene ministre) smo v kratki, a dinamični zgodovini parlamentarne demokracije že imeli. Običajno so bili pospremljeni z opažanji o medijski gonji. Afera sendvič je recimo leta 2019 odnesla poslanca LMŠ Darija Krajčiča. Družbeni eksperiment, kot je poslanec imenoval sprva neporavnani, nato pa plačan račun za sendvič v trgovini, bi utegnila biti in ostati ena bolj bizarnih. Pet let pred tem je Peter Vilfan (Pozitivna Slovenija, nato SAB in Desus) odstopil, ker je povzročil prometno nesrečo ob vožnji pod vplivom alkohola. Kasneje so ga kot državnega sekretarja v Šarčevem kabinetu obremenile še neporavnane davčne obveznosti in se je iz politike umaknil; pojasnjeval je, da zaradi sebe in ljudi, tudi zato, da se bo še lahko pogledal v ogledalo. Branka Mariniča, SDS, je v 2012 odneslo ponarejanje listin, ker je izpit iz nemščine na fakulteti namesto njega opravljal nekdo drug. Različni vzroki torej ob gibanju po robu zakona ali preko.
Politika bržkone nima prirojenega samoočiščevalnega refleksa, tako se je še naprej oprijema oznaka umazane igre, čeprav so v njej tudi kredibilni, pošteni igralci. A kot je v vseh poklicih in profesijah: stereotipne oznake "vsi so isti" lajšajo in zožujejo pogled, pa naj so še tako neutemeljene. A hkrati je pozaba - tudi volivcev - najzanesljivejši spomin, še bolj kot druga priložnost, ki jo kdo dobi, izkoristi ali ponovno zapravi, kdo drug pač ne. Kaj je prav, pravično in kdo si kaj zasluži (ali odsluži) ob izstavljenih računih, pa je že etapa v nadaljevanjih, ki običajno terja tudi nekaj več časa in potrpežljivosti.
Obiščite spletno stran brez oglasov.
