1. september, 1975
Radodarni Jugoslovanski kupci
Avstrijske banke v Gradcu, Lipnici in drugih mestih so minuli teden dinar menjale le za 93 grošev, za šiling je bilo treba odšteti 1,07 dinarja, ne glede na to, da je naš uradni tečaj 98 par za šiling. Ta doslej najbolj neugodni tečaj dinarja v primerjavi s šilingom v avstrijskih bankah razlagajo kot normalen pojav ob koncu turistične sezone, povezan tudi z velikimi zalogami jugoslovanskih dinarjev. Kljub vsemu pa neugodna menjava ni zadržala kupcev, da ne bi iz Maribora in drugih mest blizu meje vsakodnevno čakali v kolonah za prehod čez mejo. V Gradcu, Cmureku, Radgoni in Lipnici kupujejo čuda stvari. Jugoslovani so še vedno na prvem mestu in veljajo za najboljše kupce. Nakup v avstrijskih trgovinah je postal za Mariborčane in okoličane stvar prestiža. Mnogo več, zaupanja imajo v tuje, pogosto tudi slabše blago kot pa v domače, bolj kakovostno in cenejše. Jugoslovani kupujejo v trgovinah onstran meje prav vse, od masla, krompirja do najbolj nemogočih stvari. Sosedje Avstrijci pa v zameno kupujejo pri nas v ogromnih količinah mineralno vodo, saj je tudi do trikrat cenejša kot v Avstriji.
Kljub koncu turistične sezone je torej tudi invazija Jugoslovanov pripomogla k slabemu tečaju dinarja v Avstriji. S. F.
1. september, 1975
Ustavili stroje, očistili zrak
Prvi preplah zaradi onesnaženega ozračja `v Franciji so razglasili okrog velikega industrijskega središča Ruana. Tam so nameščene štiri meteorološke postaje in 16 senzorjev, povezanih z osrednjim računalnikom. Podnevi in ponoči ugotavljajo količino strupenih plinov v ozračju in ko je pred nedavnim dosegla količina žveplenega dioksida kritično raven, je računalnik na to opozoril. Zakon določa, da morajo v takšnem primeru vsi industrijski obrati manjšati proizvodnjo, da bi ozračje postalo čistejše. Po petih urah takšne prekinitve se je koncentracija strupa zmanjšala in potem so tovarne normalno delovale.
2. september, 1975
Prvič v svoji hiši
Mariborska kreditna banka je včeraj dobila novo poslovno stavbo, prvi objekt v Mariboru, ki je njena last. Doslej je bila mariborska banka edina samostojna poslovna banka v Jugoslaviji, ki ni imela svoje poslovne stavbe. V imenu izvršilnega odbora KB Maribor je spregovoril njegov predsednik Marko Dernovšek. Med drugim je poudaril, da je bila, KBM doslej zares hiša zaupanja. Predvsem gospodarstvo je naletelo v banki vedno na partnerja, ki je znal pretehtati tako strokovno kakor socialno in humano plat problema in najti rešitve, ki so obetale svetlejše perspektive. Redke so organizacije, ki v preteklih 20 letih ne bi zašle v kritičen položaj. KB Maribor je bila tista hiša zaupanja, na katero smo se obračali v takih trenutkih z optimizmom in v večini primerov našli tudi razumevanje in pomoč/.../" je poudaril Marko Dernovšek. Ob koncu je še poudaril, da bo nova poslovna stavba dostojno simbolizirala združeno gospodarstvo Maribora in ostalih občin, ki so vezane na delo banke. M.M.
3. september, 1975
Najhujša je osamljenost
Richard Nixon leto dni po odstopu. "Najhujša od vsega je osamljenost," pravi z neprikrito žalostjo v glasu bivši ameriški predsednik Richard Nixon. "Vidite tudi sami," je dejal nekaj pozneje, ko se je sprehajal po peščeni obali. "Pustili so me samega. Z menoj ravnajo, kot da sem okužen. Prijatelji so se nekam zgubili. Čez noč so me pozabili, kot da me nikoli niso poznali. Kakšen svet je to, ki te danes dviga do zvezd, že jutri pa te zavrže kot neuporabno stvar!" Richard Nixon, 61-letni predsednik ZDA, živi od 9. avgusta lani med stenami svoje rezidence v San Clementu v Kaliforniji, na obali Tihega oceana. Pred desetimi leti je bila tod hiša obalne straže, pred petimi leti si je Nixon udobno uredil poletno hišo. Tukaj je pogosto opravljal predsedniške posle in sem se je umaknil lani, ko je po škandalu Watergate spoznal, da je izgubil položaj. Nixonov delovni kabinet spominja na preteklost. Še sedaj je v njem naslanjač, ki si ga je Nixon kupil, ko je bil imenovan za podpredsednika ZDA. V njem je delal tudi pozneje kot predsednik in v njem je sedel, ko je prebral zadnji uradni govor, tistega, v katerem je napovedal, da bo odstopil kot ameriški predsednik. Levo od pisalne mize je zaprašena predsedniška zastava, desno nacionalna zastava, tista s črtami in zvezdami. "Sedaj ne čutim več nejevolje," pravi Nixon. Raje mislim na dobre stvari, ki smo jih storili." Reporterji Paris Matcha in Thé Sunday Telegrapha opisujejo Nixona takole: V obraz je suh lasje so mu nekoliko bolj osiveli. Shujšal je za pet kilogramov, vendar je še vedno videti krepak in strog. Kadar sedi, spominja na bivšega boksarja, ki je še vedno sposoben najtežjega udarca. Toda, ko vstane, se mu pozna, kako težko sta ga prizadela samota in bolezen.
