Svoj prvi maraton je Samo Rugelj še kot osemnajstletnik pretekel v Radencih leta 1984. Za stavo. Njegov oče Janez Rugelj (1929–2008) — ki je kot psihoterapevt s fizično aktivnostjo prevzgajal svoje zdravljence — ga je namreč prepričal, naj se mu pridruži, in mu obljubil sto mark, če pride do cilja. In mu je uspelo. Brez posebnih priprav. Danes je to cela znanost, takrat pa so bili maratoni in priprave na maratone pri nas šele v povojih. Čeprav je Samo takrat na lastnih mišicah spoznal, kaj je to tekaški zid, je očeta celo premagal za nekaj minut. S tem, da se je z eno od njegovih zdravljenk malo pred ciljem za kratek čas ustavil in pojedel sladoled.
Srečanja s Samom sem se veselil, obenem pa sem šel na snidenje z rešpektom. Kako naj se nadstandarden, toda lenoben hodec — ki rabi več kot šest ur za 34 kilometrov (kar je moj svetovni rekord) — kompetentno pogovarja z maratoncem? A najin pogovor je bil v nasprotju z zložnim, a zagrizenim tekom ležeren, prijeten stampedo. Moj sogovornik veliko in tekoče govori. Sam sicer o knjigah in o pisanju in o filmih nekaj vem, nekaj tudi o založništvu, medtem ko o teku — kaj šele o maratonu — ne vem praktično nič. Razen da tega ne bom najbrž nikoli počel oziroma pretekel.
A to še ni bilo vse, kar mi je Samo v skoraj poldrugi uri drdraje povedal. Izvedel sem namreč marsikaj tudi o farmaciji in podjetništvu, celo o tisku na tekstil. Da ne omenjam polpretekle kulturne zgodovine Slovenije, ki sva jo včasih tudi skupaj doživljala.
Ne spomnim se točno, kdaj sva se s spoznala. Pobliže verjetno okrog 2007, ko sem pri njem izdal svoje Kolumne 2001–2007, in 2008, ko je bil Samo — takrat plodovit filmski kritik in izdajatelj filmskega štirinajstdnevnika Premiera (2000–2010) — direktor Festivala slovenskega filma. Po njegovi zaslugi sem bil tistega leta član žirije FSF v Portorožu (skupaj z Matejo Valentinčič, Miho Hočevarjem in blagopokojnim Demetrom Bitencem). Nekaj časa pa sva bila Samo in jaz na povabilo takratnega direktorja Kinoteke Staša Ravterja člana uredniškega sveta revije Ekran. To je bilo v času, ko je bila odgovorna urednica Nika Bohinc. Dokler je niso leta 2009 ustrelili vlomilci v Manili.
Šel je teč in potem pisal. To je bil zanj suspenz.
Spoznavanje narave in družbe
Ni naključje, da Samo Rugelj nastopa v rubriki Obrazi prav zdaj. Pred nekaj tedni je njegova založba UMco namreč v Vodnikovi domačiji v Spodnji Šiški obleževala dvajsetletnico izhajanja revije Bukla. Revija o knjigah je po mnenju založniških insajderjev "idealna simbioza med strokovnostjo in popularnostjo ter aktualnostjo in informativnostjo".
Pred dnevi pa je izšla še Samova nova knjiga En korak, en utrip srca — s podnaslovom(a) Kako je maraton preobrazil življenja v naši družini … in zgodbe prvih maratoncev, ki odmevajo do današnjih dni. To je tako rekoč četrti del njegove "tekaške trilogije" Delaj, teci, živi (2012), Ultrablues (2014, z Boštjanom Videmškom in Žigo X Gombačem) in avtofikcije Na dolge proge (2016).
Samo je študiral farmacijo (1986–92). Ko sem delal domačo nalogo o njem, sem pomislil, da takrat še ni vedel, kaj bi v življenju počel. Pomota. Kot dijak Gimnazije oziroma Srednje naravoslovne šole je že vedel. In po študiju v tem fahu tudi delal. Začel je kot pripravnik na Zavodu za farmacijo (današnja Agencija za zdravila), potem pa je šel meni nič, tebi nič na razgovor k Vojmirju Urlepu v Lek in postal tako rekoč trgovski potnik za območje Irana, Indonezije in Indije. Klavulanska kislina pa to.
Po treh letih pa se je leta 1996 vendarle odločil za samostojno podjetništvo in kulturništvo v okviru družinskega podjetja UMco. Pozneje je doštudiral še ekonomijo na Ekonomski fakulteti v Ljubljani. Magistriral je iz evropske filmske industrije, doktoriral pa iz založništva.
Naravoslovca je že prej vleklo med knjige. S knjigami je bil po očetovi zaslugi že v mladosti obdan, leposlovje pa ga je mikalo tudi kot pisca. Še kot študent je začel pisati kratke zgodbe — kar je bil takrat njegov domet, kot danes pravi — in se konec 80. let celo vpisal v šolo kreativnega pisanja koga drugega kot Branka Gradišnika.
Se morda še kdo spominja Vladimirja Slejka? Kako da ne! Malce čudaški postojnski podjetnik in mecen, da tako rečem, tipičen produkt prvega vala neoliberalnega podjetništva, je med drugim sponzoriral Razglede. Tega se kot tedanji urednik spomnim. Samo Rugelj pa trdi, da je Slejko v zameno za sredstva smel objavljati v Razgledih kolumne v stilu: "Gledam zvečer skozi okno in se veselim romanov, ki jih bom izdal." (Kaj vse urednik naredi za denar, kajneda?) No, Samo je sodeloval na Slejkovem razpisu za najboljši roman, vendar ni prišel med pet finalistov. To so bili Franjo Frančič, Feri Lainšček, Peter Malik (bolj znan pod pravim imenom Željko Kozinc), Miha Mazzini in Andrej Morovič (1960–2022). Slejko jih je nazadnje res natisnil v once in a lifetime paketu Pet veličastnih.
UMco ni samo založba, ampak tako rekoč ACME-podjetje, ki je lastno založniško dejavnost subvencioniralo in jo še zdaj do neke mere subvencionira s komercialnim tiskanjem na tekstil. Podjetje ima danes osem zaposlenih, od tega tri v založništvu in pet na področju tekstila. (V najboljših časih, torej pred krizo leta 2008, so imeli dvajset zaposlenih.) Te promocijske zadeve so sicer dejavnost, ki je v zadnjih dvajsetih letih doživela velikanski globalni pritisk. Tekstilni izdelki so najbolj globaliziran izdelek na svetu. To delajo in prodajajo vsi. Od Indije do Kitajske. S tem težko preživiš. Dogaja se, da je razlika med nabavno in prodajno ceno majice samo en cent.
Leta 1997 je UMco začel izdajati in distribuirati kartice Feliks. Brezplačne kartice za oglaševalce. V dobi razglednic je bilo še vse mogoče. V Zahodni Evropi to še vedno obstaja. To so si zamislili po vzoru nemških Edgar-Postkarten, ki so štartale leta 1992. Tako je Umco vstopil na medijski trg. Po Sloveniji so imeli tristo stojal. Kartice so pošiljali po pošti, lokalni distributerji pa so jih raznašali na stojala. Določena regija za določen čas. Največja kampanja je bila natisnjena na 40.000 karticah. Recimo Mobitel, po celi Sloveniji za tri ali štiri tedne.
In vse ostalo
In ko so enkrat vzpostavili distribucijski sistem, so začeli razmišljati, kaj bi še lahko delali. Tako je nastala revija Premiera. V desetih letih dvesto številk. Marcel Štefančič je napisal, da se to ne bo več zgodilo, da bi v Sloveniji nekdo izdajal filmsko revijo deset let dvakrat na mesec. Takrat so filme predstavljali vnaprej, še preden so prišli na spored. Distributerji so filmskim novinarjem pokazali film tudi nekaj mesecev pred launchem. Tega danes ni več. Kritiki lahko vidijo film izjemoma, rutinsko pa to ne obstaja več.
In ko so začeli izdajati to komercialno, pop revijo, so pomislili, da bi izdajali še nekaj bolj resnega. In sicer filmske knjige, knjige o filmu. To se je začelo leta 2001. To so bile njihove prve knjige. Pet let so izdajali samo knjige o filmu. Leta 2005 je izšla Marcelova knjiga Na svoji zemlji, ki je bila UMcova petdeseta knjiga, prva v trdi vezavi. Petdeset knjig v petih letih? Precej neverjetno. (Od tega jih je petnajst napisal Marcel sam. Kar je še bolj neverjetno.)
Do leta 2007 so izdajali samo knjige o filmu. Potem pa so se vrgli v psihologijo. Tudi to je bila zasluga Branka Gradišnika, ki je bil velik fan knjig s področja psihologije in psihoterapije. Novi zbirki so dali naslov Preobrazba — kar je bil hommage očetu Janezu Ruglju. Prva leta je bil Branko tisti, ki je predlagal izdaje. Potem pa so se začeli širiti. Leta 2012 so začeli izdajati knjige na preseku ekonomije, sociologije in psihologije. Tako so začeli z avtorji, ki jih publicirajo še danes. Nobelovec za ekonomijo Daniel Kahneman, Malcolm Gladwell …
Leposlovja ne izdajajo. Potem se je namreč zgodila še ena zgodba. Revija Bukla. Revija o knjigah. Do takrat so izdajali samo literaturo o filmu, zato se nobena založba ni čutila ogroženo. Zato pa so Buklo tudi podprli — ker brez podpore panoge to ne bi moglo uspeti. Zato je UMco pri širjenju založniške dejavnosti pazil, da ni skakal drugim v zelje. Zato so se omejili na sociologijo, ekonomijo, psihologijo, psihoterapijo, psihoanalizo. Ta področja niso bila sistematično pokrita. Analecta je izdala nekatera Freudova dela, na splošno pa je bil precejšen manko teh naslovov še iz časov Jugoslavije, ker so to itak izdajale srbske in hrvaške založbe. Tako je potem UMco začel izdajati psihološke klasike in avtorje, ki so na knjižni trg prišli v novejšem času. In to dela še danes.
Ljudje smo različni. Če ti v svojem sedentarnem stanju dobro funkcioniraš, potem je tako prav.
Maraton navznoter
In tako se je Samo obrnil navznoter, sam vase, in začel razmišljati o sebi. Tako je nastala njegova prva taka knjiga — Delaj, teci, živi —, ki govori o maratonu. Knjiga bi morala iziti pri Cankarjevi založbi, pri kateri je Zdravko Duša urejal tako imenovane Hvalnice. Leta 2011 so izšle Möderndorferjeva Hvalnica koži. Ihanova Hvalnica rešnjemu telesu in Hvalnica ločitvi Brine Svit. Knjižice so stale osem evrov in so jih ponujali pri blagajnah knjigarn. Samo Rugelj je za naslednje leto predlagal Hvalnico teku, vendar Zdravc ni imel drugih dveh Hvalnic, ker jih je nameraval izdajati po tri naenkrat. Tako da je nazadnje to izdal kar Rugelj sam pri UMcu. Ker je bil maraton takrat že in. To je bila v bistvu avtobiografska izpoved rekreativnega maratonca.
Samo namreč ne pozabi samokritično pripomniti, da je on počasen maratonec. On preteče maraton v štirih urah in pol. Če resnim maratoncem pove, koliko rabi za 42 kilometrov in 195 metrov, se jim rezultat zdi brezvezen. To je ogromno. In če smo že pri tem, najboljši rezultat vseh časov je s časom 1:59:40 dosegel Eliud Kipchoge 12. oktobra 2019 na Ineos Challengeu na Dunaju, ki pa zaradi nespoštovanja pravil WA (prej IAAF) ni priznan kot svetovni rekord v maratonu. Svetovni rekord tako ostaja 2:00:35 Kelvina Kiptuma (Chicago, 8. oktobra 2023). Kiptum je umrl nekaj mesecev pozneje v prometni nesreči.
Kakorkoli, Zeitgeist je bil takrat naklonjen izdaji knjige o maratonu. Knjiga Harukija Murakamija O čem govorim, ko govorim o teku je izšla leta 2007, leta 2011 tudi v slovenskem prevodu. Samo jo je seveda prebral in si rekel: "To znam pa tudi jaz napisati!" Pisati je začel leta 2011 in sprva ni vedel, kako bi jo oblikoval. Potem pa mu je prišlo na misel, da bi se začel dejansko pripravljati na maraton in zraven opisal še vse drugo. Mislil je napisati knjigo o maratonu kar tako? Na suho? To seveda ne, saj tekel je ves čas. Tudi tako imenovane polovičke (21 kilometrov) pa po PST (Poti spominov in tovarištva) ob žici okrog Ljubljane. Po tistih Radencih 1984 maratona sicer ni več tekel, ker se ga je bal. Izkušnja je bila travmatična, zato se tega ni več loteval. Tekel je redno, vendar samo do trideset kilometrov, kar je razdalja, ki jo lahko premagaš brez tekaškega zidu. Trideset kilometrov? To vendar ni veliko manj kot pravi maraton!
Pa mi pojasni: ponarodela resnica je, da se pravi maraton začne po tridesetem kilometru. Skratka: če pretečeš trideset kilometrov, še ne pomeni, da jih boš pretekel 41,195, naivno vprašam. Tako je: prvih trideset kilometrov tečeš z nogami, do štiridesetega kilometra tečeš s srcem, do konca pa z dušo. To je ponarodelo, morda leposlovno reklo maratoncev. Ampak če gledaš človekovo fiziologijo, je dejstvo, da so glikogenske zaloge ogljikovih hidratov narejene tako, da jih po tridesetih kilometrih pokuriš. Zato začne maratonec okrog tridesetega kilometra hoditi, če ni dobro pripravljen. Mlečna kislina je posledica tega, da telo ni pripravljeno, in presnavlja ogljikove hidrate tako, da se tvori mlečna kislina, ki pa te začne boleti. Prehitro tvorbo tega pa odvrneš s tem, da treniraš. Vadba, vadba, vadba. Počasi povečuješ hitrost, intenzivnost, razdaljo. Če pretečeš deset kilometrov v eni uri, se po neki teoriji lahko pripraviš na maraton v treh do štirih mesecih. Moraš pa biti v stanju preteči deset kilometrov v eni uri. Če ne, boš rabil več. Pol leta, leto. Vsak po svoje. Telesa so različna.
Samo se je pripravljal po šestnajsttedenskem programu, torej štiri mesece, točneje petnajst tednov. Vmes je pa ves čas pisal. V realnem času. Šel je teč in potem pisal. To je bil zanj suspenz. Saj tudi sam ni vedel, ali mu bo na koncu uspelo.
Ultra
Ampak mu je. Maraton je pretekel aprila, maja je knjigo končal, Branko Gradišnik pa je naredil lekturo oziroma redakcijo. Še nekaj časa so potekala pogajanja s Cankarjevo založbo, avgusta pa je knjiga izšla. Mislil je, da je zaključil. Ni več nameraval teči maratona. Dosegel je oba zastavljena cilja in to je bilo to. Toda Delaj, teci, živi je postala uspešnica, prodana v ne več ne manj kot v pet tisoč izvodih!
In ne samo to. Kolega novinar Boštjan Videmšek — tudi maratonec, vendar bistveno hitrejši — je za Delo napisal navdušen članek. Ker ga je knjiga nagovorila. Videmšek je pripeljal še mladinskega pisatelja Žigo (X) Gombača, tudi maratonca. Predlagala sta, da bi na to temo maratona še kaj napisali. To je bila njuna iniciativa. Rugelj sprva ni bil za, češ, on je svoje že napisal.
In potem so se približno pol leta po izidu Delaj, teci, živi prijavili na stokilometrski ultramaratonski gorski tek v Ameriki. To pa je razlika! Ja, je, čeprav ne taka, kot zgleda. To ni nonstop tek, na gorskem ultramaratonu se tudi hodi. Najboljši za to rabijo devet, deset ur. Najboljši ves čas tečejo. Tudi v hrib. Več kot deset, enajst kilometrov na uro. Deset tisoč višincev in tečejo deset na uro. Nepojmljivo. Tudi Slovenci so zraven. Stokilometrski ultramaraton je za normalnega Slovenca sicer nekaj nepredstavljivega. Seveda smo imeli Dušana Mravljeta, ki je tekel čez Ameriko in čez Avstralijo, ampak njega ni imel nihče za normalnega. Zdaj pa so se našli kar trije, ki hodijo v službo in imajo familije in ki so se odločili, da bodo to prelaufali. Priprave načeloma trajajo pol leta. V teoriji lahko teh sto kilometrov premagaš, če daš skozi pol leta priprav. Tega se sicer niso striktno držali, so pa poskušali temu slediti. Skupaj so hodili na teke, vmes pa pisali. Eden je nekaj napisal, drugi se je na to navezal, tretji spet na oboje in tako naprej. Tako so si podajali tekste sedem mesecev. Vsak iz svoje perspektive. Naredili so trideset krogov tekstov, vseh skupaj je bilo devetdeset tekstov.
In potem so prišli tja in ultramaraton pretekli oziroma opravili. Samo je rabil šestnajst ur, torej nekaj več kot šest kilometrov na uro. To ni hitrost teka, to je hitra hoja, ker so tu seveda še višinski metri. To je povprečen rezultat. Boštjan je rabil kake pol ure manj, Žiga pa uro in pol manj. Ampak to niso velike razlike, ne kot minute pri maratonu, vse se bolj raztegne. Knjigo pa so naslovili Ultrablues — prosto po Utah Jazzu, namreč košarkarski ekipi, ker je tam bil maraton —, izšla pa je 2014, seveda pri UMcu.
Dodatno dramaturgijo je knjigi dalo to, da so se sicer zmenili, da bodo del trase pretekli skupaj, vendar je žal niso. Tekst je bil končan, ampak ker so bili skregani, so angažirali zunanjega urednika. Urbana Vovka, ki je danes urednik pri Beletrini, takrat pa je bil programski vodja Trubarjeve hiše literature in predsednik LUD Literatura. Ugotovil je, da je ta konflikt super za knjigo — češ, napišite začetek, kako hočete začeti teči, nakar se zgodi drama. In tako je bila knjiga spet uspešnica. Gostovali so in dobivali pisma in vabila. Bili so kot rock bend. Ampak bend, ki je že razpadel.
Ampak saj lahko to ponovijo? Saj, Samo je predlagal, da po desetih letih spet pretečejo ultramaraton, ampak ni naletel na odobravanje. Bo pa še poskušal. V Ameriki obstaja tako imenovani Badwater ultramaraton, ki poteka od najnižje točke Doline smrti (depresija, minus 86 metrov) — in to v letnem času, ko je tam lahko 50 stopinj — do Whitney Portala (2552 metrov), izhodišča za vzpon na Mount Whitney (4421 metrov), najvišjega vrha kontigvitetnih ZDA. Včasih so tekli do vrha, zdaj pa iz okoljevarstvenih razlogov ne več, ker je preveč udeležencev. Tudi Slovenci so se ga že udeleževali. No, letos je ta trail zmogel osemdesetletnik. Najbolj divji pa grejo po isti poti še nazaj. Tako da ja, časa za nadaljevanje Ultrabluesa je še dovolj.
Čas ni pomemben
Marko Crnkovič: Praviš, da si začel drugače pisati, da si si upal tudi izdajati knjige, ki si jih prej nisi, ko si začel teči maraton. Kaj se je spremenilo? Kaj ti je to prej preprečevalo?
Samo Rugelj: V bistvu mi je knjiga Delaj, teci, živi odprla nove možnosti. Že prej sem napisal več knjig, med katerimi so bile tudi kompilacije, ampak te sem napisal analitično, teoretično, kritično. Pisanje o teku pa me je osebno zaznamovalo, tako da sem začel pisati osebnoizpovedno. Začel sem kopati po sebi. Vedno je dilema, ali naj o tem sploh pišeš.
MC: Nisi si upal pisati o sebi?
SR: Delaj, teci, živi nismo izdali ravno v ilegali, izdali pa smo jo nekako sramežljivo. Meni je bilo napol zoprno pisati tako, čemur bi danes rekli avtofikcija — da pišeš o sebi in da potem vse skupaj zaviješ v literaturo. Knjiga je bila napisana, Duša je ni hotel izdati, ne bom je zdaj vendar pospravil v predal. In tako sem to opno predrl in ugotovil, da je to zanimivo. Čeprav lahko nekateri pišejo vse življenje, pa ne povejo nič o sebi. Jaz sem na začetku sicer pisal leposlovje, torej fikcijo, potem pa sem se vrgel v pisanje o filmu in knjigah. Pri tem sem nameraval tudi ostati. Nisem čutil potrebe, da bi pisal o sebi. Ampak potem je prišel maraton, ki je bil moja osebna, življenjska, družinska zgodba. Zato sem se odločil, da bom to napisal. Potem pa sem ugotovil, da me to bolj zanima kot recimo o filmih nekoga drugega. Leto pozneje smo zaradi družbene in ekonomske situacije revijo Premiera itak nehali izdajati.
MC: In če sva že pri tem: to ti pa ni prišlo na misel, da bi ravno zaradi teh spremenjenih razmer zamenjal pojavno obliko revije oziroma distribucijski kanal?
SR: Ne. Leta 2001 sem objavil knjigo z naslovom V isto reko ne moreš stopiti dvakrat. To je bilo tik pred tem, ko sta prišla ven prvi Harry Potter in Gospodar prstanov. Takrat se je Hollywood obrnil v sequele. V tej knjigi je kakih sedemdeset tekstov o nadaljevanjih, ki so jih pripravljali. Takrat sem ugotovil, da me to ne zanima. Vidiš Misijo nemogoče in mogoče še dvojko, potem pa si rečeš: "Čakaj, no." Če imaš medij in je to del poslovne zgodbe, potem ja. Če pa ni ekonomije in če se sam distanciraš od tega, potem pa ne. Jaz zdaj hodim v Kinodvor, ne v Cineplexx. Ko smo še izdajali Premiero, je bila zadaj ekonomija. Oglasi filmskih distributerjev.
MC: Ampak tudi knjižno založništvo ni ravno lukrativna dejavnost.
SR: Ne, ampak je velika razlika. Pri hollywoodskih filmih ali pri katerihkoli tujih distributer rabi podnapise. Lokalizacija je minimalna. Tudi kopije so zdaj digitalizirane. Včasih so bile fizične. Imel si občutek, da nekaj delaš. Zdaj pa samo klikaš. Pri knjigi je vse zelo drugače. Če gre za tujo knjigo, imaš prevajalca, naslov, urednika, naslovnico, produkt. Pri knjigi imaš občutek, da imaš lokaliziran kulturni proizvod. Če gre za knjigo slovenskega avtorja, pa še tem bolj. To je unikatno. Tudi če nisi avtor. Delaš v tesnem stiku z avtorjem. Ne glede na to, ali je knjiga roman ali neleposlovje. Imaš ta drive, da ustvarjaš novum. Tudi če delaš filme, lahko prideš do tega. Ampak slovenski film je ful vezan na državo. Brez države ne moreš nič. Jaz pa nisem hotel biti od nekoga odvisen. Niti se več nisem videl v filmu. Fikcija pa me je še vedno mikala. Zato sem šel v to osebnoizpovedno zgodbo.
MC: Ampak striktno ostajaš pri fizičnih, tiskanih knjigah. Elektronsko založništvo te ne zanima?
SR: Saj izdajamo tudi e-knjige. Vsaj slovenske avtorje. Ampak kaj je e-knjiga? To je datoteka, ki je potem na razpolago na nekem portalu. Ampak slovensko založništvo v 98 odstotkih še vedno temelji na tiskanih knjigah. Knjige v drugih oblikah so na voljo za konzumacijo, ampak dohodkov ni od tega skoraj nič. Minimalno. Velika večina stroškov se pokriva s tiskanimi izdajami. Tudi sicer me zanimajo tiskane knjige. Izdajanje datotek me ne zanima. Če bi tiskana knjiga izumrla — kar po mojem ne bo, ker je poceni —, tega ne bi več delal.
MC: Pa še za konec: maraton ni samo zdravje in kondicija, to je tudi volja, disciplina …
SR: Ljudje smo različni. Če ti v svojem sedentarnem stanju dobro funkcioniraš, potem je tako prav. Ampak določen odstotek ljudi je tako navit, da najde izpolnitev v miganju. Jaz sicer nisem tak, da bi moral kar naprej migati. Zame je maraton eksperiment. V zadnjih trinajstih letih, odkar ga redno tečem, ne težim k temu, da bi dosegal čim boljše rezultate ali da bi se udeleževal maratonov na zelo različnih lokacijah. Nočem v New York, nočem v Sydney. Nočem, da bi to bil zame nekakšen prestiž. Zame je to hobi, pri katerem eksperimentiram z lastnim telesom. Maraton me zanima kot filozofija gibanja. Zanima me, kako je telo narejeno, da se z lokacije A na lokacijo B — ki sta oddaljeni 42 kilometrov in 195 metrov — premakneš tako, da to telo čim manj uničiš in da se za to čim manj pripravljaš. Rezultat ni pomemben.
Obiščite spletno stran brez oglasov.
