Če bi se dosledno držal koncepta, da v seriji Obrazi objavljam profile, portrete, intervjuje z ljudmi, s katerimi sem imel v življenju tako ali drugače kaj opraviti, bi Luka moral biti zelo na začetku, če že ne prvi — ne pa štiriinpetdeseti. Ker je med tistimi redkimi, ki so me v življenju odločilno zaznamovali. Da bi se ga lotil, sem razmišljal že dolgo, vendar sem vedel, da bo to zelo težko. Zato sem čakal ekstra razlog. Ali izgovor, če hočete.
In zdaj sem ga končno dobil. Luka Novak je namreč v začetku julija pri svoji založbi s heideggerjanskim imenom Totaliteta — sehr sinnhaft, ja — izdal svojo novo knjigo pod naslovom Pariz na vse strani: Spomini in kulturna zgodovina skozi pol stoletja pariškega življenja. Gre za briljantno in eksaktno, četudi za neposvečene in nesenzibilizirane v prehude detajle napisan miks esejistike in memoaristike, ki zaobjema Lukov Pariz od zgodnjih 70. let, kjer je tri leta hodil v šolo, pa do danes, ko se vrača v svoj pied-à-terre. Samo streljaj od tam, kamor sta ga kot osemletnega fantiča iz Roških blokov na Streliški prvič pripeljala mama in oče z noničevim fičkom.
Še več! Pariz na vse strani lahko beremo tudi kot neke vrste vodič personnifié. Pa ne le po kulturnozgodovinskih znamenitostih ter topografskih in transportnih zanimivostih Pariza (in drugih delov Francije), ampak tudi vodič po kulinariki, potrošništvu, blagovnih znamkah. To je en tak Lonely Planet — but with lots of people hanging around — za hedonistične intelektualce, ki trpijo za frankofilijo.
Ko sem mu zdaj rekel, da bi ga delal za Večer, sem v šali dodal, da bi lahko o njem napisal vse, ne da bi se sploh dobila in posnela pogovor. V tem je nekaj resnice. Velik del mojega odraslega življenja je povezan z njim, intelektualno sva med faksom skupaj rasla, veliko sva skupaj doživela, dobro ga poznam, o njem vem veliko. Seveda pa tak kabinetni portret ne bi bil samo minibio Luke Novaka, ampak tudi moja lastna Bildungsnovela. Kar pa se v tako radikalni obliki ne bi spodobilo. Kljub temu pa bo to vendarle eklektična mešanica vsega tega, obogatena z izborom dobesedno transkribiranega kramljanja o založništvu, francoski politiki in kolektivnih avtorskih pravicah.
Vale-Novak: biblio, bio
Luki se je tako mudilo na faks, da se je pogojno vpisal v prvi letnik primerjalne književnosti že kot dijak četrtega letnika Šubičeve gimnazije in vzporedno hodil na predavanja na filofaks, po maturi pa je naredil še vse izpite za prvi letnik in potem odslužil vojsko. Tako sva se znašla skupaj v drugem letniku, čeprav je leto dni mlajši od mene. Diplomirala sva istočasno leta 1987. On iz teorije postmodernizma, jaz iz Mallarméja in slovenske poezije. (Oba z desetko.)
Po diplomi si je vzel sobotno leto in potem šel v Köln in Tübingen delat podiplomca iz komparativistike in romanistike, konkretno na temo literarnih salonov. Leta 1993 se je vrnil in postal direktor družinske založbe Vale-Novak, ki jo je leta 1990 ustanovila njegova mama Edvina. Najprej so izdali oz. ponatisnili znamenito Kuharico sestre Vendeline, v naslednjih petnajstih, šestnajstih letih pa še kakih tristo, tristo petdeset naslovov. Med drugim Paola Coelha (Alkimista), Bridget Jones — no, Helen Fielding —, cel kup Alaina de Bottona, Frédérica Beigbedera (2.999 SIT, Windows on the World), Madonno (slikanico Jakov in sedem roparjev) in še mnoge druge.
Vale-Novaki so na Wolfovi revolucionirali koncept knjigarne, da se je dalo med listanjem njihovih knjig spiti kavo, in potem še izumili koncept trgovine s konceptom v večetažni stari hiši na Židovski stezi. Tam so po nadstropjih prodajali ne samo knjige, ampak tudi modne znamke — recimo Seven, Bikkembergs, Diane von Fürstenberg, Acne itd. —, na vrhu pa je bil bistro. Tam smo pridno kupovali in konzumirali, oni pa so dajali prijateljske popuste. To ni zelo dolgo trajalo. Verjetno je bilo za ljubljanske potrošniške navade preveč kulturno, fancy in upmarket. Ampak še vse do danes je to edina trgovina v zgodovini ljubljanskega trgovstva, v kateri bi kar posedal in posedal in se družil, če že ne tudi trošil.
Leta 2010 je Luka prodal založbo Mladinski knjigi. Z nepremičninami ali najemniškimi razmerji vred, pa z zalogami in zaposlenimi. Kataloga oz. pravic pa ni prodal. Založba na papirju še obstaja.
Če smo že pri teh biblio- zadevah, naj to še dopolnim z Lukovo osebno -grafijo. Napisal je dva romana: Zlati dež ali Kaj hoče moški (2008) in Občutek pomladi v Litzirütiju (2012). V francoščini je napisal Le Métro, Inconscient urbain (2017; v slovenskem samoprevodu pod naslovom Podzemna železnica kot urbano nezavedno: Kako je metro ukinil naključje in postavil temelje za moderni razvoj) in Phénoménologie de la mayonnaise (2018; Polje gastronomije: Od racionalizma prek absolutizma do družabnih omrežij).
Kot pameten človek se v življenju ni preveč posvečal publicistiki. A kot je znano, smo začeli skupaj s kolumnami v Teleksu. Naslednje leto bo štirideset let! Skupaj sva zagrešila še neko pozabljeno rubriko Levo/Desno v Mladini konec 80. let, ki se je po mojem niti Robert Botteri ne spomni. (Naslov ni imel političnih konotacij.) Predlani je doktoriral na Filozofski fakulteti z disertacijo Potrošniška družba v francoski in italijanski literaturi med letoma 1882 in 1975.
Saj res, Luka dobiva tudi odlikovanja. Ne slovenska, seveda, ampak francoska in italijanska. Leta 2022 je postal chevalier de l’ordre des Arts et des Lettres — kar si lahko prislužijo “osebe, ki se odlikujejo v ustvarjanju na področju umetnosti ali literature ali s svojim prispevkom k širjenju umetnosti in literature v Franciji in v svetu” —, naslednje leto pa še Cavaliere della Stella d’Italia — kar dobiš za “rapporti di amicizia e di collaborazione tra l’Italia e gli altri Paesi”.
Mene počasi mineva, da bi se v tekstih afnal s tujimi jeziki, ampak tokrat se bom intervjuvancu na ljubo prepustil tem starim impulzom. Ker ne poznam poliglota, ki bi tako brezhibno in tekoče govoril francosko, italijansko, nemško in angleško. Ampak res brezhibno. Vključno z updatanim pogovornim jezikom in totalno brez naglasa.
Založniška leta
Marko Crnkovič: Če se prav spomnim, si takrat imel teorijo, da so subvencije za knjige brez veze, in sploh nisi nikoli kandidiral. Zdaj pa brez tega najbrž ne gre.
Luka Novak: Prav si si zapomnil. Ne da nismo hoteli subvencij, ampak to sta bila dva miselna vlaka. En je bil ta, da se mi je zdelo subvencioniranje kulture brez veze, ker se v tem primeru ne razvija tista prava kultura, kot bi se morala glede na tržne zakonitosti, ampak tista, ki jo duši država.
MC: Čeprav, no, slovenski trg …
LN: Kakorkoli, založba Vale-Novak je večkrat zaprosila za subvencijo, ampak je nikoli nismo dobili.
MC: Ker so dajali ta velikim?
LN: Ne, ne samo ta velikim, saj so dajali tudi manjšim založbam. Ampak mi smo bili preveč pop. Tretirali so nas tako, da smo tako ali tako preveč komercialni in da se bomo že lahko znašli na trgu. Kar pa za določene knjige seveda ni bilo res in smo jih morali subvencionirati sami s tistimi, ki so se dobro prodajale. Prosili smo tudi za petletno programsko subvencijo, imeli smo razdelane programe, tudi neke klasike smo dali not, vse živo. Pa spet nismo dobili.
Neodvisno od tega pa sem sam zagovarjal stališče, da bi bilo bolje, če subvencij ne bi bilo. To je bil ta drugi vlak, ki sicer ni bil povezan s prvim, da smo se za subvencije vseeno prijavljali, čeprav jih nismo dobivali. Dandanes za založniškem trgu težko preživiš brez subvencije. Čeprav je po drugi strani tudi dejstvo, da nekatere založbe živijo samo od subvencij, ker knjige prodajajo izključno knjižnicam za izposojo. Te založbe poberejo večino sredstev. Za majhne in neodvisne ne ostane veliko.
MC: Ampak v teh primerih gre za kakšne popularnejše zadeve?
LN: Ne, nima veze. Knjižnice kupujejo vse, popularnih knjig sicer več. Ampak dejstvo je, da obstajajo založbe, ki delajo samo na tem, da dobijo subvencijo in prodajo naklado knjižnicam. Na trgu pa jih skorajda ni. Ker jim niti ni treba.
MC: Pa je knjižnična izposoja merilo, kako bi neka knjiga funkcionirala na trgu?
LN: Do neke mere. Ampak v vsakem primeru je knjižnična izposoja odraz tega, da se ljudem ne dá kupovati knjig. Odraz potrošniške lenobe, če hočeš. Ljudje grejo v knjižnico in si knjigo izposodijo.
MC: Potrošniška lenoba? To je tvoj izraz za šibko kupno moč?
LN: Ne. Preprosto je jim ne dá. Saj to je največji paradoks knjižnične izposoje. V knjižnicah si knjige izposoja dobro stoječi srednji sloj. Ljudje, ki imajo več kot dovolj, da bi knjige kupovali. Seveda si jih izposoja tudi nižji sloj, ampak v knjižnicah je največ srednjega. Knjigo bi lahko kupili, ampak se jim zdi brez veze, ker jo lahko dobijo v knjižnici.
MC: Ker jim nič ne predstavlja, da imajo doma knjige na policah.
LN: To itak ne. No, kakšno knjigo morda že kupijo. Redno sledim izposoji na Cobissu in vidim, da je na nekatere knjige treba čakati tudi tri mesece, ker so rezervirane in je čakalna vrsta. Kar pomeni, da človek raje čaka tri mesece, kot pa da bi šel v knjigarno in knjigo kupil. Razumem tiste, ki nimajo. Tak človek si bo knjigo valjda izposodil. Ampak knjižnice v osnovi niso namenjene srednjemu sloju. Namenjene so deprivilegiranim. Seveda ne gre samo za socialni moment, ampak tudi za dostop do znanja, ki mora biti dostopno vsakomur, pa tudi za arhivsko funkcijo, ker je pač toliko stvari že out of print. To je vse fajn, ampak za starejše knjige in za razprodane. Ne pa za bestsellerje, ki so naprodaj v knjigarnah.
MC: To je vse res, ampak knjige so drage.
LN: Ma ja. Približno tako kot v Franciji.
MC: Že, že, ampak pri nas je manjša kupna moč.
Naša kupna moč ni nič drugačna od francoske. Povprečna plača je ista. [Ne čisto: Francija 42.662 €, EU-27 37.863 €, Slovenija 33.081 €; op. MC.] Slovenska povprečna plača je višja od italijanske [32.749 €; povprečna neto mesečna plača v Sloveniji je maja 2025 znašala 1.592,31 €; op. MC]. Tako da je cena slovenskih knjig primerljiva z italijanskimi. Dobro, v Italiji imaš te collane, ki stanejo dva, tri evre, ker jih tiskajo v 50.000 izvodih, česar pri nas ni. Klasična knjiga pa stane toliko kot pri nas. Starejše in v mehki vezavi stanejo 15 do 20 evrov, nove in v trdi vezavi pa ravno tako 20, 25, 30 evrov. Tako da cene niso razlog, da Slovenci ne bi kupovali knjig. Knjige stanejo enako kot kjerkoli, pa tudi povprečna plača je zdaj že zelo evropska. Srednji sloj ima dovolj. Če ima dovolj, da kupuje robotske kosilnice, pa seveda avte, pa nadstreške za avte itd. Ves ta malomeščanski arzenal, ki se ga spomnijo. Za to je denarja vedno dovolj. Da ne omenjam vseh teh milijard na tekočih računih. To bi lahko šlo vse za kulturo. No, ne vse, seveda. Že če bi šel vsaj en procent, bi bilo veliko. Ker če pogledaš slovensko košarico, boš videl, da gre za prireditve in knjige zelo malo.
MC: Za prireditve po mojem kar gre. Fantom opere je bil razprodan, pa niso bile poceni vstopnice.
LN: Za to že dajo, ker tu gre za see and be seen. To je status. Če kupiš knjigo, pa ne bo nihče vedel. Ali da jo imaš doma na polici.
Brucovanje
Jeseni leta 1983 je bilo v zakotnem pajzlu Pri Nacetu na začetku Šmartinske — kjer sta danes Valter in/ali Utrip — brucovanje primerjalcev. Ne moje, jaz sem bil že v drugem letniku. Ko so nas ne vem kdaj metali iz gostilne, se je razširil glas, da gremo še k Lukatu na after. (Takrat še nismo temu tako rekli.) Kermu Lukatu? Ma ne vem, to je tud en s primerjalne. In tako smo nažokani pešačili z Vodmata v Murgle. Šele tam sem spoznal tega Lukata. Živel je sam, ker so njegovi ta stari živeli v Italiji. Jaz sem bil v tej družbi s punco, vendar sem se potem zaklenil v sobo z eno drugo punco. Tako se je to začelo. Na legendarnem naslovu Pod hrasti 59 je bila tako rekoč naša študentska komuna. Da smo po zaprtju lokalov pogosto končali oz. nadaljevali pri nekom doma, ni bilo nenavadno, a največkrat smo se zatekli v Murgle. Brez heca, Luka je imel vzdevek Murgeljnov ata. Ni minil teden, da se ga ne bi tam zažurali, včasih tudi dva dni zaporedoma. (Pa vmes vseeno pridno na predavanja. Da ne bo pomote, nismo bili luftarji.) Druščina ni bila samo komparativistična, bili so tudi z drugih oddelkov in faksov in akademij, pa Lukovi sosedje in bivši sošolci itd. To je bil neke vrste literarni, kulturni salon. Veseljačenje nas ni oviralo, da se ne bi imeli za resne in perspektivne mlade intelektualce. Kar smo tudi res bili. Kadar sta Lukova mama in oče vsake toliko prišla v Ljubljano, žurov seveda ni bilo, sem pa bil včasih povabljen k njim na kosilo. Z Luko sva že bila prijatelja, starša pa sta se me čutila dolžna nahraniti. Hrana mi je sicer bila deveta briga. Študentje smo jedli na bone, če jih je zmanjkalo, pa smo v Smrekarjevem hramu (današnjem Hood Burgerju) kósili hrenovko v golaževi omaki, če omenim samo najcenejšo od priljubljenih specialitet. Takrat še ni bilo junk hrane na vsakem vogalu. Zato je bila pašta pri Novakovih odlična popestritev jedilnika.
Monsieur le Maire
Marko Crnkovič: Kaj te je motiviralo, da si leta 2006 kandidiral za ljubljanskega župana? Sprašujem kot tvoj tedanji tiskovni predstavnik.
Luka Novak: Ena stvar je bila pragmatična, druga pa bolj refleksivna in ideološka. Na tem drugem nivoju me je motiviralo to, da bi bilo mesto vodeno bolj celostno. Se pravi v smislu, da ne bi bil fokus samo na zelenih površinah in prometu, ampak da bi se vse razvijalo bolj skladno. Predvsem pa v urbanističnem in v razvojnem smislu, da bi se mesto razvijalo tudi zunaj samega centra. Da ne bi bilo vse fokusirano na center, ampak tudi na Šiško, Vič, Trnovo, Polje, Moste … Da bi se mesto razvijalo ekscentrično, vključno s predmestji. Pragmatičen pa je bil moj pogled na javni promet. Zato sem predlagal tramvaj, pri čemer sem izhajal iz metroja. Metro ni kontingenten način prevažanja, ker gre za nujno smer, po tračnicah, ker je bistveno hitrejši, tišji, ker je demokratičen, ker razvija mesto z drugačno, hitrejšo dinamiko, omogoča gospodarske koristi in ker zmanjšuje promet na fosilna goriva. Skratka: celostni, ekscentrični razvoj in javni promet s tramvajem.
MC: To je še danes aktualno.
LN: To je še danes problem, ki ga nihče ne rešuje. Železnice zdaj že gradijo ali vsaj vlagajo, nič pa se ne vlaga v mestni javni promet.
MC: Pa v primestnega tudi ne.
LN: Tudi za to ni posluha.
MC: Imel si smolo, da je ravno Janković takrat prvič kandidiral.
LN: Eh, jebiga, mogoče pa je bilo za kaj le dobro.
MC: Dajva še nekaj razčistiti o metroju. Podnaslov tvoje knjige o metroju se je glasil Kako je metro ukinil naključje in postavil temelje za moderni razvoj. Kot specialista za Mallarméja me zanima, zakaj LPP ne bo ukinil naključja, če ga je RATP lahko.
LN: Avtobus vozi, kakor pač vozi. Linije so sicer fiksne, kot pri metroju, ampak avtobus pride, ko pride. Predvsem pa — it gets stuck in traffic.
MC: Saj ima rumeno linijo.
LN: Ta dedicated line je boljše kot nič, ampak še vedno je avtobus prepuščen naključju avtomobilskega prometa v mestu. Tramvaj je v vsakem primeru hitrejši, bolj jasno začrtan, definiran. Metro je necessity, avtobus pa je kontingenten. Če si predstavljaš Pariz v začetku 20. stoletja, se ne bi mogel razvijati po logiki avtobusa. V 19. stoletju so bili še tako imenovani hippomobiles, torej potniške kočije, ki so jih vlekli konji. Industrijska revolucija pa je z razvojem vlakov prinesla idejo, da je najhitrejši in najmanj naključen način prevoza podzemni. Ker ga nič ne ovira in ne kazi ničesar. Seveda, če nekdo vrže torbo na progo, se mora vse ustaviti, ampak načeloma to šiba. Metro zrcali dogajanje na površju, zavest mesta, ki je zgoraj, zato je to urbano nezavedno. Ko se peljemo z metrojem, so postaje naše besede, trajet pa so stavki. Tako potem tvorimo mestne zgodbe. S tem, da se nekam pelješ, v urbanem smislu nekaj poveš.
Dinastija Novak
Če bi imel veliko več prostora in če ne bi bilo toliko povedati o njem samem, bi se lahko razpisal o dinastiji Novak, katere poganjek je Luka. Tako zdaj samo mimogrede omenjam žlahto iz več kot prvega kolena: Lukovega bonvivanskega strica Vilka “Čipčija” Novaka (1937–2010), prav tako novinarja — in njegovo Ičo Putrih (1942–2019) —, pa Čipčijevo hčer, Lukovo sestrično Majo Novak, pravnico, pisateljico in prevajalko; še enega strica, Bogdana Novaka, tudi pisatelja in novinarja, med drugim tudi urednika Pavlihe v najbolj disidentskih letih; pa teto Marjeto Novak Kajzer, pisateljico, prevajalko, knjižno urednico, v starih časih mojo kolegico v kulturni redakciji Dela.
Lukov oče, Andrej Novak (1940–1995) — sam sin etnologa in jezikoslovca Vilka Novaka (1909–2003), med drugim tudi avtorja Slovarja stare knjižne prekmurščine —, je bil anglist in francist, sicer pa eden od te stare garde Delovih novinarjev in urednikov (Tit Doberšek, Božo Kovač, Stane Ivanc, Stane Trbovc, Božidar Pahor, Janko Lorenci, Matic Dermastja, Ante Mahkota, Jure Apih, Janez Stanič …). Kot leteči dopisnik je pokrival Bližnji vzhod, tudi Šestdnevno vojno. Bil je Delov stalni dopisnik iz Pariza (1971–74) in Rima (1981–85), pozneje pa urednik pri Cankarjevi založbi (1986–90). Po osamosvojitvi Slovenije je bil generalni konzul s Strasbourgu in do prerane smrti vodja stalne misije pri Svetu Evrope. Med drugim je napisal knjige Komu Palestina (1969) in Papež Karol Wojtiła (1983).
Seveda se pa ne bi v politiko aktivno vključil. Ker se mi zdi, da je to prišlo že predaleč. Da je vse skupaj postalo farsa
Mama Edvina (née Gregorič, 1939, Dekani), tudi francistka in anglistka, pa je bila dolga leta urednica na Centralnem zavodu za napredek gospodinjstva. CZNG je bil v bistvu praktično prosvetiteljska založba, sicer pa ena najbolj vsakdanje koristnih lifestyle pogruntavščin v času socializma. V modernejših časih se je preimenoval v Domus in nekaj časa publiciral konec 80. let popularno, četudi ne preveč nakladno revijo Ars Vivendi. Edvine tu ni bilo več zraven, ker je leta 1990 postala privatnica. Ona je bila tista, ki je ustanovila založbo Vale-Novak. In če se vam slučajno še do danes ni posvetilo, Vale je (bil) akronim te družine — Veronika (mlajša sestra), Andrej, Luka, Edvina.
Macronie
Marko Crnkovič: Danes te politika seveda ne zanima več?
Luka Novak: Ne v tem smislu. Sledim že, zelo natančno, tudi slovenski politiki sledim, sem na tekočem, ampak v detajle poznam predvsem francosko politiko, ker vsak dan berem vse francoske časopise in gledam francoske programe. Seveda se pa ne bi v politiko aktivno vključil. Ker se mi zdi, da je to prišlo že predaleč. Da je vse skupaj postalo farsa. Na žalost to ni smešno, ampak akterji so pa res kot liki iz farse. Pa ne samo v Sloveniji. Tudi v Franciji. Če Amerike sploh ne omenjam. Macronizem je naredil svoje, tako da je zdaj vse skupaj en mišmaš. Francoski radikalni center je problem, ker je požrl velik del levice in desnice. Recimo konservativni komentator Mathieu Bock-Côté na CNews pravi, da ne moremo več govoriti o republikanski desnici, kot so bili Sarkozy, Chirac, Giscard d’Estaing …
MC: Seveda ne, to so bili klasiki!
LN: To so bili klasiki. Takrat se je vedelo, kdo je kdo.
MC: Pa tudi socialisti so bili klasiki!
LN: Itak. Mitterrand je bil pa sploh nadklasik! No, Bock-Côté pravi, da je današnja republikanska desnica samo še ena levica več. La droite républicaine, ce n’est pas la droite, ce n’est qu’une gauche de plus! In to je res! Vsi se zavzemajo za socialo, za višje davke za bogate, za okolje … Vsi imajo isti program, levi in desni. Recimo ta arc républicain. It’s a thing zdaj v Franciji. Del tega republikanskega loka so stranke, ki veljajo za demokratične, zunaj njega pa so skrajno leve in skrajno desne, torej Mélenchon in Marine Le Pen. In to je za Macronov radikalni center najbolj praktično. Dobro, skrajna levica in skrajna desnica sta vedno problem, ampak skrajna sredina je zdaj največji problem, ker je požrla toliko levičarjev in desničarjev. Iz tega je nastal klientelistični konglomerat za pridobivanje služb.
MC: To poznamo. Pri nas imamo Zavod za zaposlovanje Gibanje Svoboda.
LN: Samo da se pri nas ne deklarirajo kot ekstremna sredina. Uspeh Macronove sredine je v tem, da je pozaugal toliko levice in desnice, da jim je iz jader vzel ves veter in da na levi in desni ni preostalo nič drugega kot radikalna levica in radikalna desnica. Ker pa Macron ne bo več mogel kandidirati, je vprašanje, kdo bo za to sredino kandidiral. Prijavilo se jih je že celo morje. Kvazi zmerni kot Dominique de Villepin. Ki se ukvarja s consultingom in kasira milijone od Katarja in Združenih arabskih emiratov. Stanuje na Avenue Foch. Pa bivša Macronova prva ministrica Élisabeth Born. Pa Bayroujev in že prej Barnierov notranji minister Bruno Retailleau, ki je zelo popularen in je zdaj postal predsednik Republikancev. Ne ve se pa še, kdo bo kandidiral za tako imenovano makronijo, za ta radikalni center, ki seveda hoče ohraniti svoj bazen služb. Upajo, da bo to Édouard Philippe, tudi bivši Macronov prvi minister v prvem mandatu, sicer desničar, prej pri Sarkozyju, in župan Le Havra. On se kot Macronov satelit zelo ponuja. Ima že svojo stranko, ki se imenuje Horizon in je še kar močna, v Assemblé nationale ima 34 poslancev. Tu pa je še Bayroujeva klasično sredinska stranka MoDem (Mouvement démocrate), ki je izšla iz Giscarda.
Intelektualno-politična lastnica
Luka se je v še neki drugi fazi spogledoval s politiko. Od daleč, kakopak. Ko je bil predsednik SLS Radovan Žerjav (2009–2013) — sicer pa minister za promet (2007–08) v prvi Janševi vladi (2004–08) in minister za gospodarski razvoj in tehnologijo v drugi Janševi vladi (2012–13) —, je za Volkspartei napisal program za kulturo. Član pa ni bil. Nobene stranke nikoli. Sodeloval je zato, pravi danes, ker se mu je Žerjav zdel pozitivna sila med konservativnimi strankami. Še preveč pozitivna, zato da ga je desnica izigrala. Preprosto povedano, Janša se ga je znebil. Žerjav je bil sicer konservativec, ampak je hotel nekaj narediti z demokratično vizijo, kar pa na desnici vsakomur po svoje ni pasalo. Je pa res, da je bil Luka med Žerjavovim drugim ministrovanjem direktor Urada za intelektualno lastnino. Novi, kmalu odstopljeni minister za gospodarstvo (iz EMO Orodjarne) v vladi Alenke Bratušek ga je potem zamenjal. Tako gre to.
Ker če pogledaš slovensko košarico, boš videl, da gre za prireditve in knjige zelo malo
Luka je padel v avtorske pravice skozi založništvo. Zato so ga tudi vzeli na UIL. Prej se je ukvarjal s tem v praksi, potem pa se je začel posvečati še teoriji oz. avtorskemu pravu (kolektivnim pravicam, kolektivnim organizacijam). Tako je postal tako imenovani EU ekspert za te zadeve. Za ta job so ga headhuntali. Imel je že toliko referenc, da ga je mednarodni konzorcij, ki je kandidiral na tenderju Evropske unije, našel na Linkedinu in ga povabil h kandidaturi v okviru projekta EU Support to Intellectual Property Rights in Bosnia and Herzegovina. In tako se je Luka tri leta vozil v Mostar, kjer je Institut za intelektualno vlasništvo, in skupaj z Miodragom Markovićem iz Beograda, ki je pokrival patente, vodil bosanski acquis communautaire za copyright in izobraževanje vseh deležnikov v tej verigi (inštituta, carine, policije) po celi BiH. Dve leti je delal samo na zakonodaji, ker je bilo treba prilagoditi trinajst direktiv. To delo je zdaj končano. Inštitut je paket sprejel in ga predal v Parlamentarno skupštino, kjer pa še ni šel skozi.
Razen tega, da zdaj dela s slovenskimi kolektivnimi organizacijami na področju avtorske in sorodnih pravic, ga je zdaj IFRRO (International Federation of Reproduction Rights Organisations) kot največjega strokovnjaka za te zadeve v regiji zdaj angažiral za svetovanje celemu Balkanu. Pa i šire — od Turčije do Slovaške, zdaj gre v kratkem v Moldavijo. Pravi, da je naporno biti podpredsednik evropskega odbora in glavni svetovalec za Balkan in Vzhodno Evropo, ampak zanimivo.
Kuharija
Ah, kje so tisti dobri, stari časi, ko sta Luka in njegova draga žena Valentina Smej Novak v skoraj taistem kuhinjskem salonu — zdaj sicer nekoliko pregrajenem in precej bolj nastlanem —, kjer se zdaj pogovarjava, pod režijsko taktirko Petra Bratuše posnela dve sezoni ponarodele serije Ljubezen skozi želodec. (V nekaj epizodah so moje brbončice celo statirale.) Poleg podjetnosti in iznajdljivosti ter discipline in delavnosti ima Luka tudi to neverjetno lastnost, da se vsake toliko reinventa. Ne da bi postal drug človek, ampak karierno. Da ima sposobnost, da nenehno širi svojo že tako ali tako obsežno plejado svojih vednosti in znanj in interesov in celo poklicev. Da počne toliko različnih stvari. Kaj vse je že on delal! Miniserijama 50 knjig, ki so nas napisale in 50 pesmi, ki so nas zapele na Televiziji Slovenija nisem več redno sledil, zato pa si zdaj včasih pogledam posamezne epizode iz arhiva.
Aja, po prvencu Zlati dež in sofomoru Občutek pomladi v Litzirütiju — ki sta bila eden bolj kot drugi spregledana — danes pravi, da še ni opustil teh ambicij. Se pa zadnja leta ni videl v fikciji, zato se je raje lotil memoarske dokumentaristike ali dnevniške avtofikcije, kot sam pravi. Fikcije se danes veliko producira, ljudje veliko pišejo, veliko tudi z umetno inteligenco — vsaj šund —, zato ga to ne privlači tako zelo. Ima pa za naslednja leta nekaj v mislih.
Najini pariški mostovi
Skratka, Lukov Pariz je bil v neki fazi tudi moj Pariz. Po njegovi zaslugi, seveda. Kakih petnajst let, približno do leta 2000, sem bil redno, vsaj enkrat na leto v Parizu. Pa čeprav le nekaj dni ali kak teden. Pariški Salon du livre v starih časih ni nikoli šel mimo brez slovenskih založnikov in kulturnih novinarjev. Konec 80. let in v začetku 90. tudi brez mene ne. Dodana vrednost teh all expenses paid izletov je bila, da sta bila zraven tudi Luka in njegova mama (ki je še vedno hotela v braserijah staviti na konje in v hodnikih metroja od krošnjarjev iz bivših kolonij kupovati faux croco torbice. Iz Murgel v Parc des expositions na Porte de Versailles. Gospodarc, sva temu rekla z Luko. Predpredzadnja postaja linije 12 od Mairie d’Aubervilliers proti Mairie d’Issy. To sem celo jaz vedel. Nekaj linij metroja in postaj sem pa ja dobro poznal, čeprav seveda ne vseh. Luka pa ja. Vse. Vseh 244. Že kot otrok. Vse je preizkusil v praksi in se jih zraven še na pamet piflal. Noro.
Naj sem se še tako delal Francoza in se imel za Parižana, Luki seveda nisem mogel konkurirati. On je bil res pravi Parižan že od malega. Pa saj to ni bila konkurenca. Občudujoče in evforično sem vsrkaval njegovo poznavanje Pariza. Tako kot on že petnajst, dvajset let prej kot otrok sva poslušala nove plate v Fnacih, prebirala knjige v knjigarnah, hodila v muzeje in se v Latinski četrti basala s sandwichs grecs.
Ampak to je bilo davno, predavno, in morda sploh ni bilo tako, kot se spominjam. Približno že. V bistvu bi se moral tudi mojega, nekontingentnega Pariza spominjati on, tako kot se svojega, eksistencialnega. Zato mu z meni ljubim odlomkom o gokartih v zabaviščnem parku v Boulognskem gozdu in o formuli 1 iz te nove knjige prepuščam zadnjo besedo:
“To melanholično razmišljanje o zabaviščnem parku in voznikih formule 1 me požene v dir, vendar ta dir ni več zaletavo pritiskanje na plin okretnega gokarta, ki ga vozi desetletni deček. Ni niti hitra vožnja strica Čipčija mimo Ženevskega jezera proti Ljubljani, ki jo skozi prizmo zanesenosti doživlja najstnik. To je tiho drsenje nostalgičnega romantika na električnem kolesu, ki mu spomin na gokarte in formulo 1 pomeni stik s številnimi fazami njegove pariške preteklosti. Ta preteklost se je sedaj strnila v sedanjost nekega hladnega novembrskega jutra sredi predmestja Neuilly. Ko se zapeljem mimo mestne hiše, v kateri je nekoč županoval Sarkozy, me zamika, da bi sedel v tamkajšnji park in vzel v roke eno od knjig, ki jih ponuja lesena izposojevalnica. Toda v žilah mi zavre adrenalin, ki ga spodbudi spomin na Jackieja Stewarta, in že sem sredi 17. okrožja. Tako spajam preteklost in sedanjost v kontinuiteto, ki ne hiti več, a vseeno ohranja nekdanje vznemirjenje.”
Obiščite spletno stran brez oglasov.
