(O KNJIGI) Vladimir P. Štefanec: Naš človek na nebu

Razburkano življenje Josipa Križaja iz začetka 20. stoletja, ki je neslavno poniknil v pozabo treh različnih držav.

Pisatelj in profesor, filozof Vladimir P. Štefanec je zanj izvedel po naključju, ko je med obiskom kraške vasi njegovo zanimanje vzbudila spominska plošča, posvečena sokrajanu, ki ni dočakal zrelih let starosti. Pilot, rojen 1911, umrl 1948. Radovednost ga je gnala, da je začel raziskovati in iz najrazličnejših virov sestavljati koščke življenja pilota štirih letalstev - Kraljevine Italije, Kraljevine Jugoslavije, zračnih sil Španske republike in povojne Jugoslavije. Zato je njegovo ime iskal v spominskih zapisih, starih časopisih, na diafilmih, tudi pri njegovi rodbini. Njegovo življenje je tako sestavljal iz najdenih koščkov in tiste, primerne za v knjigo, vešče spletel v romansirano zgodbo.

“V knjigi je le tisto, kar je sodilo v literarno delo, oziroma roman, ki mora biti pisan tekoče, v ritmu, čeprav to pomeni neusmiljeno rezanje izsledkov temeljite raziskave.” Za potrebe romana je Štefanec moral zlesti pod kožo neustrašnega pilota, v njegovo pilotsko kabino, slišati brnenje propelerjev. “Pritegnila me je njegova nekompatibilnost. Bil je najboljši na svojem področju, a v vseh državah - Italiji, Španiji, Jugoslaviji - je imel težave, h katerim ni sam čisto nič prispeval.” O trpki usodi Križaja, tipičnega outsiderja v vrtincu neljubih geopolitičnih okoliščin, razmišlja avtor romana, ki bi se mu nekje drugje gotovo že obetala filmska adaptacija. Top Gun na nebu II. svetovne vojne.

V romanu, ki precej neobičajno ne nagovarja bralca, pač pa zgodbo naslavlja na protagonista samega, spremljamo na Krasu rojenega mladeniča. V času futurizma je postal bojni pilot in v prvi vrsti opazoval razvoj letalstva, a tudi fašizma. Kot italijanski pilot se uvrsti v eskadriljo najbolj sposobnih in norih tistega časa. Ukrade letalo in pristane v Kraljevini Jugoslaviji, kjer je seveda sumljiv in se odloči več sreče poiskati v Španiji. Po tej izkušnji postane partizanski pilot z najvišjimi odlikovanji in po vojni nastopa na mitingih pred maršalom Titom. Njegova pot se konča 1948. leta na nemogoči vojaški nalogi.

Avtor bralcu ponudi razmislek o tem, kaj pomeni biti junak. Je to človek s posebnimi sposobnostmi, je to nekdo, ki predstavlja svojo skupnost? Nekdo, ki je občudovan, ker si upa več? A nosilec zgodbe, ki ji brez težav lahko rečemo junaška, je človek, ki je živel v specifičnih razmerah. Avtor dovoli, da vsak prepoznava junaštvo na svoj način, zato ga relativizira skozi raznolike zgodbe štirih “pričevalcev”.