Queanau ne bi zameril (in bi morda celo pozdravljal), če roman Cica v metroju za začetek označimo takole: fulvredi in fejsthecno. Queneaujev gibki slog, ki posnema govor in tudi v slovenščini (zahvaljujoč Bergerju) preigrava različne lege in naklone, namreč dokazuje, da bistvo literature ni nujno kakšna zelo dodelana “velika ideja”, “velika tema” ali “velika zgodba”, temveč da je zelo povprečno, celo zbanalizirano življenjsko situacijo s pravimi sredstvi mogoče zaplesti v nekaj precej velikega.
Avtor od uveljavljenih smeri dela bistven in radikalen korak: jezik (in ne kdo iz mesa in krvi!) je v njegovem delu eden od osrednjih literarnih junakov. S tem pa izvirnik, ki je kot Zazie dans le métro izšel že leta 1959, še danes dela za malo šolo humorja in sloga. In ključen slogovni premik dela? Ta temelji na širši paradigmi, ki jo je zagovarjal avtor: Queneau je imel vse od srede tridesetih let 20. stoletja resne namene, da bi reformiral francoščino, o kateri se mu je zdelo, da v literarni rabi postaja predvidljiva, malomeščanska, prepad med francoskim pravopisom in vsakdanjo govorno rabo se mu je zdel snobovski. Te mostove je želel rušiti.
Humorno grajena zgodba napleta štorijo o najstnici Cici, ki iz province prvič pride v Pariz in je zaupana v varstvo stricu Gabrijelu. Njena največja želja, da bi se peljala z metrojem, zaradi stavke ne more biti uresničena, druge pariške znamenitosti pa je ne zanimajo kaj prida. Dekle je jezikavo, predrzno, neotesano, bi rekli. A ni takih še na milijone? Morda. Je pa Cica obenem neobremenjena, odprta, zvedava - in prav nič malomeščanska. Njeno nenehno odprto poizvedovanje o seksualni usmerjenosti tega ali onega lika, zlasti strica Gabrijela, pa med drugim razkriva, da spolnost obstaja onstran binarnih ali enoznačnih opredelitev – ali celo opredelitev nasploh, ugotavlja Primož Videz, ki se podpisuje pod spremno besedo. “Cicina prostodušnost je bila v bralski recepciji sem in tja označena kot norost, vendar je izžarevala nevsakdanjo privlačnost in je na daljši rok zato požela le še več naklonjenosti. Najmočneje namreč človek vzljubi tiste ljudi, v katerih prepozna vsaj zrnce norosti.”
Kot kaže, to drži. Morda so najbolj simpatični prav tisti, ki so vsaj za pikico nori.
Avtor knjige
Raymond Queneau (1903-1976), francoski matematik, jezikoslovec in literarni ustvarjalec, soustanovitelj skupine Oulipo (Ouvroir de littérature potentielle) in član prestižne Académie Goncourt, se podpisuje pod najpomembnejša prozna in pesniška dela sredine preteklega stoletja. Zanj so značilni besedno žongliranje, izumljanje novosti v jeziku, nadrealizem in nagibanje k črnemu humorju, za katerim se skriva obsedenost s smrtjo. V slovenščino so poleg Cice v metroju prevedeni še Queneaujeve znamenite Vaje v slogu, 99 opisov enega dogodka, Zgodba po vaši izbiri, pesniška zbirka Po ulicah ter romana Modre cvetke in Moj prijatelj Pierrot.
Založba: Beletrina
Leto izida: 2023
Vezava: trda
Število strani: 236
Cena: 24,00 evrov
Obiščite spletno stran brez oglasov.
