(O KNJIGI) Ksenija Trs: Potujoči utrinki

Ampak imajo vse, kar imajo velike, “prave” knjižnice - raznovrstno branje za male in velike, ure pravljic, prijetne, stisnjene kotičke, dostop do informacij ... In potujoče knjižnice imajo potujoče knjižničarje, posebne dušice, ki spadajo samo tja, saj se le na potujoči knjižnici in med svojimi bralci počutijo kot ribe v vodi! Dajte jih drugam, pa se bodo posušile! Čeprav delajo v posebnih delovnih, vremenskih in higienskih pogojih, enkrat v mrazu, drugič v neznosni vročini, ki je tudi klimatska naprava ne premaga, se nikoli ne pritožujejo. Nimajo malice za vsakim vogalom. Ne morejo na stranišče za vsakim vogalom. Še umivanje rok ni samoumevno in na razpolago kadar koli ... In potem je tu gradivo - vsak dan tovorijo knjige gor in dol - z bibliobusa v skladišče in iz skladišča na bibliobus. Skozi leta se ti tovori namnožijo v tisoče kilogramov. Samo, da bi bila zbirka aktualna, da zadostijo vsem željam svojih bralcev. Tudi, če boli hrbet. In ena taka potujoča knjižničarka, posebna dušica, je Ksenija. Ona opravlja svoje delo kot poslanstvo. Potujoče knjižničarstvo jo osrečuje. Zanjo so bralci na prvem mestu, vsi, brez razlik, vedno. Še za pasje in mačje obiske na bibliobusu zna dobro poskrbeti. Je odlična in skrbna “obveščevalka” obiskovalcev potujoče knjižnice, s svojimi objavami na družbenih omrežjih seje dobro voljo in zvedavost ter širi krog bralcev. Ker ima poleg vsega tudi pisateljski talent, zgodbice in anekdote kar sproti brbotajo. In se jih nabere za celo knjigo! Pred kratkim se je osebno razgalila v svojem literarnem prvencu Kdo se boji črnega moža, zdaj pa je pred nami spomenik potujočim knjižnicam in knjižničarjem. Resne teme, podkrepljene s številnimi stvarnimi podatki, je prepletla s svojim iskrivim humorjem, tu in tam dodatno obarvanim z njeno rodno prleščino. Verjamem, da bodo bralci prav zato dobili najlepšo možno sliko potujočega knjižničnega poslanstva.