Razmišljala sem, kaj bi lahko bilo slabše od Nobelove nagrade za mir, dodeljene Trumpu, pa mi ni razen dvojne nagrade za Netanjahuja in Trumpa nič padlo na pamet. In potem me je norveški Nobelov komite zmlel v čisto drobno kašo: izbral je Mario Corino Machado, ki je nagrado takoj posvetila – Trumpu in Netanjahuju. Venezuelska izdajalka, ki je pozvala celo Netanjahuja, da v njeni domovini vojno intervenira, ki je, ko zaradi dokazane vpletenosti v načrtovanje puča sama na volitvah ni mogla kandidirati, podtaknila senilnega kandidata, da bi z njim manipulirala. Kakšna etična drža! "Borka za demokracijo", ki bi vso nafto prepustila Američanom, ki je ne moti, da Trump brez kakršnegakoli dokaza pobija venezuelske ribiče, češ da gre za trafikante z drogo. Trump je poraz sprejel brez težav, skoraj elegantno, ne nazadnje ga z Machadovo čakajo stotine milijard od venezuelske nafte, tisti milijonček Nobelove nagrade pa bo itak dobil naslednje leto. Medtem bo "strokovnjak za ruševine", kot sam pravi, da je, z denarjem od donacij za Palestino vgradil kosti Palestincev v kazinoje na obali - darilce nesposobnemu zetu judovskega porekla. Proslavljanje konca vojne in vrnitve talcev je seveda ganljivo: a ob Trumpovi prisotnosti se sprevrže v morbidno grotesko. On v Knesetu razdira prostaške šale in še pomisli ne na to, da bi omenil tistih 67.000, morda celo 200.000 in več pobitih v Gazi. In vendar smo videli tudi protest poslanca, ki je zahteval priznanje palestinske države. Človeški glas je živ.
Enako lahko rečemo za novo obliko protestov v ZDA: kostumi junakov risank in smešnih živali kot odgovor na proces preoblikovanja ZDA v nacistično diktaturo, s pomočjo "jurišnikov" Nacionalne garde. V notranji politiki Trump z arbitrarnim preganjanjem tujcev in izzivanjem strahu, uničevanjem zdravstvene zaščite in čistk v federalnih institucijah uvaja nacistično državo malodane temeljiteje kot Hitler. Odgovor na to ne sme biti nasilen, nasilje državo uničuje že več kot dvajset let: na nesmiselno nasilje je mogoče odgovoriti edino z nesmislom. Smešne figure sicer niso nič novega – spomnimo se Pikačuja, ki je bežal pred turško policijo v času vnaprej pripravljenega puča, ko je Erdogan počistil z uporniškimi elementi v vojski. Novi sta globalizacija, zavest državljana sveta, da parlamentarna demokracija ni več funkcionalna in da prevladujoča oblika oblasti postaja personalna demokratura ali avtentična tiranija, zaznamovana z vladarjevo norostjo. Vse bolj je jasno, da nove oblike družbene organizacije morajo biti drugačne, participatorne ali neposredno samoupravne, da življenjska realnost večine ljudi na planetu ne more biti funkcija razpadajočih in nečloveških rutin kapitalizma. Vizualna simbolika upora ne more več biti svet znakov in signalov stare levice, saj je njen osnovni tekst danes neuporaben brez vnosa ekologije in novega humanizma – denimo odnosa do živali. Ja, nove levice ni sram občutkov sočutja in tudi humorja. S humorjem dvigujemo pest, rdečo zastavo, s samoironijo se spominjamo junakov preteklosti in obenem globoko spoštujemo vse, ki ob tem ne morejo drugače, kot da so resni.
Portlandske žabe (največja skupina med smešnimi živalmi) v novem kontekstu ponujajo model, s katerim se je mogoče zoperstaviti robokopom. Soočenje dveh kostumov ju izenači v nesmislu. Robokopi se morajo soočiti s sabo v drugačni obleki, enako odvečni, smešni in nefunkcionalni v realnem človeškem svetu. Pri sebi imajo solzivec in pendreke – jih ne bo malo sram, da s tem udarjajo po škilavi in nerodni žabi? Mediji se žabam ne morejo upreti, preostane jim le to, da se, tako kot ameriški televizijski komiki, združijo v smehu kot uporu proti oblasti.
Morda smeh ni najučinkovitejše sredstvo zoper solzivec, kostumi pa tudi niso ravno najbolj uporabni, ko se je treba na hitro izmuzniti z mesta ulične bitke. In morda robokopi samo potrebujejo malce več časa, da se prilagodijo in te smešne živali zasovražijo, tako kot sovražijo mlade civiliste, starce, ki protestirajo. in ženske, ki jih lahko ponižujejo in pretepajo: ali niso v Londonu kot "terorista" aretirali invalida na vozičku in starke na berglah? Vendar na posnetkih vidimo tisti dragoceni trenutek, ko živi zid policistov zastane, koraki v škornjih niso več usklajeni, čelade se začnejo obračati: pred sabo imajo debelo žabo, ki maha s kratkimi rokami in nogami in se nespretno premika. Ta trenutek je znak nove revolucije, drugačne, nenasilne, končno obetavne.
Seveda vsak poskus krepitve smeha zastane, ko nad svetom lebdijo pepel Gaze, podobe njenih mrtvih ljudi, živali, stavb in otroških igrač. Ta pepel in te podobe lahko zmrazijo vsakogar, ki še občuti, da je človek. Pa vendar so bili vsi v flotilji proti Gazi veseli, čeprav so vedeli, da bodo končali v izraelskih zaporih ali še hujše. Nova Gaza oziroma nova Palestina mora izkoristiti vsa sredstva, da je ne prekrije nova "resnica" vojnih zločincev in vojnih dobičkarjev, v vsakdanu navadnih tatov, prevarantov, seksualnih predatorjev in ignorantskih prostakov. Netanjahujeva soproga Sara je na izraelskem radiu kričala, da ima magisterij, na drugi strani pa je zafrčkala stotine tisočev dolarjev za drage neumnosti brez okusa. Sredstva, ki so nam na voljo, so sredstva še razumnih in občutljivih ljudi celega sveta. Pomemben in nespremenjen element revolucije je internacionalizem oziroma globalnost … žabja globalnost.
Žabe bodo zaradi kontinentalne bližine zelo pomembne, ko pride na vrsto Venezuela, in to se lahko zgodi kmalu. Nasilni izvoz ameriške ideje demokracije bo, tako kot v Afganistanu, Libiji, Iraku in drugod, zahteval invazijo, morda že pred koncem tega leta. Medtem bo Evropa štela še kakšno članico, v kateri bodo na oblasti oboževalci Trumpa. Od otoških držav, ki bodo čez kakšno leto podmorske, do tistih, ki z grozo spoznavajo, da je socializem v marsičem ponujal več kot parlamentarna demokracija – in to prav na področjih, ko so bila večini državljanov posebej pomembna, denimo zdravstvo, šolstvo, položaj žensk, mentaliteta enakosti in omejeno bogatenje, manjšinske pravice, skupno prostovoljno delo, prispevki … Kako se bomo z vsem tem soočili in se uprli - brez žab!
Portlandske žabe (največja skupina med smešnimi živalmi) v novem kontekstu ponujajo model, s katerim se je mogoče zoperstaviti robokopom. Soočenje dveh kostumov ju izenači v nesmislu. Robokopi se morajo soočiti s sabo v drugačni obleki, enako odvečni, smešni in nefunkcionalni v realnem človeškem svetu. Pri sebi imajo solzivec in pendreke – jih ne bo malo sram, da s tem udarjajo po škilavi in nerodni žabi?
Teoretiki in šarlatani, pogosto iste osebe, že leta učijo, da smo državljani sveta izgubljeni, sebični, obsedeni s sabo in z internetom. In kakšen je njihov cilj? Da uničijo vsako misel o uporu in revoluciji, globalni solidarnosti, vsako veselje do življenja. Nič lažjega kot pogledati se v ogledalo in ugotoviti, da smo tudi s pivskim trebuhom, celulitom, večcentimetrskimi nohti, rožnato pričesko, plastificiranimi ustnicami in ekcemom na vratu – smešni za umret! Vsaj nekateri, manjšina seveda. Vendar se šarlatani bojijo prav njihove majhne in bedne prisotnosti, tem bolj, ker imajo prav tisto moč, ki je najbolj subverzivna, uporniška in zmagovalna: veselijo se, smejijo se. Morda bodo razumeli, da jim žabji kostum najbolj ustreza, ko bodo končno šli na ulice. Žabji kostum je orožje, vendar je to tudi internet, in ogledalo, in pivski trebuh, in rožnata pričeska …
Pustimo teoretike in šarlatane, pisatelje, ki pišejo samo o sebi, tiste, ki so sebi že priredili pogreb in na svojem grobu zalivajo rožice vsak dan, tiste, ki bodo propadli, če svojim delavcem izplačajo božičnico, tiste, ki v Izraelu vidijo luč sveta: naj jih pod svojim črnim plaščem vse odnese Satan Tony Blair. Ostali gledamo sončni vzhod in kričeče barve žabjega kostuma in nam že ob prvi kavi gre na smeh. Razlaga je enostavna: smeh in veselje sta edini blažili smrtnikom. V daljni preteklosti so ljudje verjeli, da se smrt in duhovi bojijo močnih zvokov, predvsem smeha, pa razkazovanja spolnosti. Tistega, kar so iz tega naredile generacije filozofov, se predano učimo, smehu in seksu pa se nikoli nismo odrekli, saj sta to za smrtnike edini sredstvi upora. Tisti stari so poznali tudi postopke, kako pretentati smrt – s spreminjanjem identitete, da jih smrt ne prepozna. Tu so maske, kostumi, igranje drugega, pa tudi droga in alkohol, zaigrana norost, ples, glasba: že v neolitiku so torej dobro poznali koncept sex & drugs & rock'n'roll. Ena skupina postopkov ustreza gledališču, druge glasbi, poeziji, vsemu, kar nas dela prebujene, osuple, čuteče in občasno srečne. Z drugimi besedami, kultura je klobčič, ki združuje zelo stara verovanja in vedno nove načine, da se zoperstavimo smrti. Trump je najprej napadel univerze in kulturo, to ga najbolj moti …
Morda se zdi, da smo daleč od portlandskih žab, v resnici pa smo zelo blizu. Pred tremi leti smo bili večkrat na teden nasmejani, ko smo gledali smešne figure, maske, performanse; od takrat so ti in njihovi ustvarjalci (predvsem Brane Solce) zmeraj na vseh protestih. Slovenska vstaja se je začela in se nadaljevala s smehom, humorjem, ironijo, distanco, duhovitostjo, zmeraj je bila na obalah kulture. Na levi obali, pariški ali ljubljanski, obali, kjer je zmeraj živo, na obali, na kateri Haron ne pristaja … V tej ljudski šoli so se generacije naučile, da je pomembno reševati modre žabe. Drugače kot misliti na Gazo vsak dan nismo mogli, ker smo dve leti pred tem diplomirali v vseh človeških in žabjih zadevah.
Obiščite spletno stran brez oglasov.
