Kolumna Svetlane Slapšak: Dolgo, mračno poletje

Kultura revnih ni utopija, občasno se srečujemo z njeno kreativnostjo in tudi družbenimi uspehi, toda marginalni prostor ne zmore povratno delovati na revne kot skupino, še posebej pa nima dostopa do moči in prednosti globalne kulturne scene: vse ostaja na ravni pogosto uspešne, za posameznika nedvomno osvobajajoče, mehke getoizacije. Le zakaj mislite, da vas bogati včasih potrepljajo po ramenih?

Revščina je torej osnovni instrument ohranjanja oblasti, ki enako "uspešno" deluje navzdol, na prebivalce države in na status države v EU. Revščina je programirana, načrtovana, dosledno izvajana, sistematično podkrepljena s šepavo ideologijo, podprta z represivnim aparatom, ki ga – logično – tudi ohranjajo v stanju revščine. Revščina je osnovna politika države, v kateri živimo. Če se bolje znajdemo v revščini, taki oblasti pomagamo: do mile volje si lahko izmišlja nove omejitve, reveži se bodo izgubljali, fizično odmirali in se prilagajali, da bi državi namenili še malo vetra v hrbet.