Kolumna Marka Tomaša: Mostarčanke

Anton Sharov
Datum 20. januar 2024 07:00
Čas branja 10 min
Stokrat sem si predstavljal ta prizor. Moja mama sedi sama in osamljena, kar ni eno in isto, v dnevni sobi naše družinske hiše, kadi cigareto, gleda v telefon in čaka. Sestra je v službi, jaz pa, kot običajno, nekje daleč stran – v Zagrebu, Beogradu, Ljubljani, Splitu, kjerkoli. Tudi tam me je prežemala neka žalost zaradi mame, ki je čakala, da se vrne njen sin. Vedno je imela pripravljeno mojo najljubšo jed, ki me je vselej pozdravila po životarjenju in potepanju po drugih mestih.

Držav ne priznavam, zato se jih niti ne spomnim.

To ve tudi Ona. Napijem se in ko prideva tja, kjer trenutno stanujeva, si zavrtim to pesem in planem v jok. Pesmi je naslov Mostarska mati. Predstavljal sem si osamljeno mamo, kako čaka, medtem ko se midva potepava po Berlinu, Parizu, Barceloni ali katerem drugem mestu.
Ste že naročnik? Prijavite se tukaj.

Preberite celoten članek

Sklenite naročnino na Večerove digitalne pakete.
Naročnino lahko kadarkoli prekinete.
  • Obiščite spletno stran brez oglasov.
  • Podprite kakovostno novinarstvo.
  • Odkrivamo ozadja in razkrivamo zgodbe iz lokalnega in nacionalnega okolja.
  • Dostopajte do vseh vsebin, kjerkoli in kadarkoli.
Kakšen avtomobil vozite?
Hibrid.
6%
37 glasov
Na bencinski pogon.
53%
328 glasov
Na dizelsko gorivo.
35%
218 glasov
Električni.
6%
35 glasov
Skupaj glasov: 618