Kolumna Marka Tomaša: Zlomite svet

Čas se je zlomil na žičnati spirali. List na koledarju se je v trenutku obrnil, medtem ko sem gledal morje. Potem se je na isti spirali prelomilo nebo. Za nebom se je prelomilo morje. Vse to je viselo pred mojimi očmi kot koledar, spet s spiralo. Pogledal sem kozarec na mizi. Bil je poln piva. Kozarec se je zlomil, pivo pa je še naprej lebdelo v zraku. Vrat steklenice je počil, vendar niti temu nihče od prisotnih ni posvetil pozornosti. Mirno so še naprej sedeli na neudobnih plastičnih stolih. Vznemirjen sem poklical natakarja in proti meni se je odpravil mladenič, čigar pas in noge so bile povezane z žičnato spiralo. Videti je bil kot koledar v človeški obliki. Na še vedno jasnem nebu se je pojavil Mesec. Iztegnil sem roke in potisnil sonce na drugo stran zlomljenega neba. Barke v majhni luki so se same odvezale. Vrvi so odvrgle na kopno in se splazile iz morja. Med ljudmi je zavladala panika. Zaradi dolgega sedenja prelomljeni v pasu so začeli teči proti mestu. Odšel sem za njimi in pustil pivo v zraku. Poletja je bilo konec.