Korina Korper je pri 16 letih zbolela za levkemijo. Svojo izkušnjo danes spreminja v poslanstvo kot članica Inštituta Zlata pentljica, ki ozavešča o otroškem raku. Poslovna sekretarka Inštituta Zlata pentljica je v pogovoru za podkast Večer za vikend iskreno spregovorila o težki poti zdravljenja, občutkih nemoči in osamljenosti ob vrnitvi v šolo, kjer se je soočila z nerazumevanjem vrstnikov. Korina razkrije, kako se je njena družina, ki jo je rak zaznamoval večkrat, spopadala z boleznijo, kako je v vizažistiki našla način za povrnitev samozavesti in kako lahko vsakdo pomaga – od donacij za Katrin sklad do darovanja las za lasulje. Pojasni simboliko zlate pentljice in ponudi nasvet, kako (ne) pristopiti k nekomu, ki se sooča s to težko preizkušnjo.
Korina, nosite zlato pentljico. Prosim, pojasnite, zakaj.
"Zlata pentljica je mednarodni znak otroškega raka. Vsak rak ima svojo barvo in otroški rak ima zlato. Zaradi tega jo tudi ponosno nosim. Največ se jo pa nosi septembra, ki je mesec ozaveščanja o otroškem raku."
V Inštitutu Zlata pentljica se ukvarjate z ozaveščanjem o otroškem raku. Kakšna je vaša vloga v tem inštitutu?
"Sem poslovna sekretarka, deklica za vse. Ukvarjam se s socialnimi omrežji, odpisovanjem na maile, izdelovanjem grafik, letakov ... Za sabo imam ekipo, s katero sodelujemo ves čas, delo je zelo razgibano, tako da mi je zelo fajn. Ob tem sem tudi ogromno v kontaktu z otroki, ki, na žalost, prihajajo za nami."
Kdaj ste se srečali z Inštitutom Zlata pentljica? Na nek način ste začetnica ozaveščanja o otroškem raku v Sloveniji.
"Na nek način se je začelo že, ko sem zbolela oziroma ko sem ozdravela jaz. Želela sem javno govoriti o svoji bolezni oziroma o svoji zgodbi, zato ker se mi je zdel rak pri otrocih tabu tema. Veliko ljudi sploh ni vedelo ali pa ne ve, da rak obstaja tudi pri otrocih. Začela sem javno govoriti o tem, vse več otrok, ki so zboleli za rakom, je prav tako javno spregovorilo, in razvila se je zgodba o Inštitutu Zlata pentljica, ki sta jo pomagala razvijati Valerija in Ivo Čarman. Vsi skupaj smo začetniki tega gibanja, enotno smo začeli ozaveščati o otroškem raku, glas se je razširil in nastal je inštitut."
Je vedenje o otroškem raku danes v Sloveniji bolj razširjeno?
"Ja, definitivno je bolje. Se mi zdi, da je kar razlika, če gledam tri leta nazaj ali pa danes."
Kdo je pred sedmimi leti, ko ste zboleli, vam razložil, kaj je rak, s čim se soočate?
"Če bi to bilo zdaj, bi verjetno šla googlat oziroma vprašat ChatGPT. (smeh) Čeprav marsikdo reče, da je bolje, da ne googlaš o diagnozah. Priznam, takrat nisem vedela veliko o raku, skoraj nič. Za levkemijo sem že slišala, nisem pa vedela, kaj točno to je. Da ima nekaj zveze z rakom, mi je bilo znano. Pri 16 letih ne razmišljaš o tem, ampak te zanima, kam boš šel v petek ven. Najprej sem razmišljala o tem, da bom šla parkrat na kemoterapije in bo pač okej. Potem pa sem videla, da se mama joče. Takrat sem si rekla: 'Okej, to bo pa mogoče nekaj malo večjega, kot samo, da bom na kemoterapijah ležala.' Ves ta čas, v času preiskav, sem ležala na hematoonkološkem oddelku, pa se sploh nisem zavedala, da so ob meni otroci brez las. Sem pa pri sebi vseeno rak povezovala tudi s smrtjo, ker je za rakom umrl moj oče, ko sem bila stara devet let. Hitro sem se morala spopasti sama s sabo, da rak ne pomeni ravno smrti."
Kdo vam je dal jasno vedeti, da rak ne pomeni samo smrti?
"Onkologi. In nasploh potem cela družina. Pri nas doma se je vedno uporabljala množina. Nikoli ni bilo ednine, vedno je bilo 'mi bomo zmogli', 'mi bomo šli skozi to'. Dali so mi vedeti, da smo skupaj v tem in da bomo skupaj zmogli."
"Ko sem zbolela, se je v mojem kraju razširila govorica, da sem si izmislila, da sem bolna"
Kako pa se je odzvala širša okolica?
"Vsak, ki se prvič sooči s tem, ne ve ravno, kako reagirati in pristopiti. Ko se nekdo iz okolice obolelega prvič sooča s tem, je dobro že, če samo vpraša, kako si. Žal se je moja okolica, moji prijatelji oziroma znanci, ker ne moremo reči, da so vsi prijatelji, kar porazgubila. Ostalo jih je res malo število, tistih pravih prijateljev, ki so še danes ob meni. Pač sprva je marsikdo rekel: 'Tu bomo za tebe, karkoli boš rabila', potem pa jih kar naenkrat ni, ljudje izginejo."
Kaj bi svetovali tistim, ki ne vedo, kako pristopiti? Kaj želi oboleli slišati od njih? Kaj lahko naredimo zanj?
"Dovolj je že samo to, da so zraven takrat, ko tista oseba ne more biti dovolj trdna. Če lahko kako pomagaš, pomagaj."
Vi ste imeli ob sebi mamo in brata ter nekaj zvestih prijateljic in prijateljev. Brat si je menda pobril glavo, ko ste izgubili lase oziroma si niste bili všeč s kratko frizuro.
"Počutila sem se bolj samozavestno zaradi tega. Pa še bolj sva si bila podobna, kot sva si denimo zdaj. (smeh) Mama pa je bila tako ali tako 24 ur na dan z mano. Karkoli sem potrebovala, vseskozi je bila ob meni, vse mi je omogočila. Bila je na bolniški, ker sem bila še mladoletna. Ko sem bila v bolnišnici v Ljubljani, je brat malo težje prišel do mene, a ko je lahko, je v avto nabasal moje prijatelje in so vsi prišli v Ljubljano k meni na obisk. Ogromno sta mama in brat naredila zame."
Kakšna je bila vaša pot od diagnoze do trenutka, ko ste verjeli, da ste bolezen premagali?
"Trajalo je približno eno leto. Za diagnozo sem izvedela aprila 2018, aprila 2019 pa sem se postavila na noge. Imela sem šest mesecev kemoterapij. Sledilo je šest obsevanj in nato transplantacija kostnega mozga. Potem sem pa potrebovala še nekaj okrevanja, da sem prišla k sebi, na štajerski luft."
Po transplantaciji ste prejeli aplavz.
"Ja, to je bilo nekaj najlepšega. V transplantacijski sobi si sam, z mano je lahko bila le mama. Obiskov nisem smela imeti, brata nisem videla mesec in pol. Iz transplantacijske sobe se potem prestaviš na oddelek. In ko sem vstopila na oddelek, so vsi stali v vrsti, vsi zdravstveni delavci, vsi otroci, ki so takrat bili na oddelku, in so mi zaploskali. To je bil najlepši trenutek. Še lepše pa je bilo, ko je brat prišel na obisk. Takrat so se ulile solze."
Kdaj ste se odločili, da boste o svoji izkušnji govorili javno?
"Po vabilu gospoda Boruta Pahorja. Povabil nas je v Vilo Rožnik. Takrat sem imela svoj prvi govor. Sestaviti mi ga je pomagala Valerija Čarman, ki je tudi ena izmed ustanoviteljic našega inštituta. Ona je vedela vse o moji zgodbi, skupaj sva sestavljali ta govor. Niti sama ga doma nisem mogla do konca prebrati, kaj šele, da bi ga prebrala javno. Ampak vseeno sem se opogumila in začela govoriti. Razjokala sem se pred vsemi. Spomnim se, da se je tudi gospodu Pahorju ulilo nekaj solzic. Takrat se je začelo."
Se čutite poklicano, da govorite o svoji izkušnji, o otroškem raku?
"Da, se. Nekaj v tej smeri želim početi, želim si čim več ozaveščanja, iti še dlje, prek meja Slovenije. Da se res naredi neka skupnost. Da se o tej temi govori več, da dobimo več pomoči na različne načine."
Vi ste se z rakom v svojem življenju srečali večkrat. Izgubili ste dedka in očeta, za vami je zbolela tudi mama in premagala raka. So bile to različne izkušnje?
"Gre za drastične razlike že zaradi tega, ker sem bila stara devet let, ko je umrl oče, mama pa je zbolela, ko sem bila stara 18 let. Očeta imam v dobrem spominu, takrat nisem vedela, da bo bolezen šla tako daleč. V enem momentu, ko smo vedeli, da več ni pomoči, smo iz vsakega dneva skušali izvleči največ, kar je bilo možno. Ker se je vse razvijalo tako hitro, nisem niti mogla dojeti, kaj se dogaja. Bil sem otrok. Šele v svojem bolj odraslem življenju sem spoznala, kaj se je dejansko zgodilo. Zato še zdaj predelujem nekatere stvari. Ko zboliš sam, nimaš takšnega občutka nemoči, ker si v tem. Pri mamini bolezni pa sem spet čutila ekstremno nemoč. Takrat me je navdala jeza, ker ne moreš narediti ničesar. Lahko le stojiš ob strani. Pa še takrat ne veš natančno, kako to storiti. Moja mami je pač takšna, da sicer prosi za pomoč, če jo potrebuje, a reče tudi, da bo sama uredila. Močna ženska je. Zato je bilo toliko težje. Ne morem pa si niti predstavljati, kako je bilo bratu, ko je imel okoli sebe tri takšne zgodbe, vedno je bil najbolj nemočen. Mislim, da je najtežje tistemu, ki je zraven, in ne človeku, ki je zbolel."
Ste se kdaj spraševali, zakaj se to dogaja prav vaši družini?
"Da, seveda sem se. Logično, saj se za vsako tako stvar sprašuješ. Ampak sem mnenja, da se vedno vse zgodi z razlogom. Tako je iz moje zgodbe prišlo do inštituta. Iz tega, kar je bilo dno mojega življenja, je zdaj nastal vrh. To je zdaj moja služba, moje poslanstvo. Vedno je nekaj zadaj."
Tudi zaradi bolezni ste se začeli ukvarjati z vizažistiko.
"Vedno mi je bila finta iti 'zrihtana' k zdravniku. Rekla sem si, da če sem že brez las in tako shujšana, se bom vsaj lepo oblekla in si naredila makeup. Tako sem se počutila bolj samozavestno. Vse pa se je začelo, ko sem po obsevanjih izgubila obrvi in trepalnice. Takrat sem si začela risati obrvi in lepiti trepalnice. Potem sem začela eksperimentirati, uporabljati barve, gledala sem tutoriale na Youtubu ... Ugotovila sem, da sem zelo dobra v tem. Začela sem ustvarjati. Že kot majhna sem rada risala, mislim, da imamo v družini umetniško žilico, vsak na svoj način. No, v makeupu sem se zelo našla. Vpisala sem se na študij na Višji kozmetični šoli v Ljubljani, kjer sem doživela nov bum, ker ni šlo več samo za makeup. Ob študiju sem opravila tudi nacionalno poklicno kvalifikacijo pri Mateji Naberšnik, ona me je naučila še več. Našla sem se v poslikavah obraza in specialnih efektih."
Je vaše počutje med boleznijo zelo nihalo?
"Da. Med zdravljenjem sem bila zelo malo sama. Vseskozi je bil nekdo z mano. Sama sem bila le, ko je mama morala v trgovino ali s psom na sprehod. Tudi spala je z mano v bolnišnici, domov je šla le enkrat na teden, da je opravila najnujnejše, se naspala ... In takrat, ko je šla domov, sem cele noči razmišljala o najhujših stvareh. Takrat so prihajale naprej misli o tem, zakaj sem tu. K sreči je bilo teh trenutkov zelo malo, ker je bil vseskozi nekdo ob meni. Pa tudi ker menim, da je res veliko v glavi. V glavi pa sem se odločila, da bom zdrava, da bom ozdravela in da bo spet okej. Menim, da brez te mentalitete ne bi bila, kjer sem zdaj. Tako se mi zdi."
Vas je strah, da bi se bolezen vrnila? Na koliko časa morate na preglede, kontrole?
"Da, ta strah obstaja. Preglede imam skozi vse leto. Moje stanje spremlja onkologinja. Hodim na kontrole k nevrologom, kardiologom, hematologom in onkologom. Vseskozi sem pod drobnogledom. Super osebno zdravnico imam, ki me pošlje na pregled, če je karkoli. Pred kratkim me je bilo zelo strah, ker so me začeli boleti kolki. Tako se je pri meni začela bolezen - z bolečino v kolkih, utrujenostjo, veliko sem bila bolna. Zdaj sem sredi preiskav, a ni nič hujšega. Verjetno gre za začetek osteoporoze oziroma obrabe kolkov. Morda bom kmalu potrebovala menjavo kolkov. (smeh) Hecam se. Vse je okej. Čakam pa še malo, da bo stoodstotno vse v redu. Glede na izkušnje moram imeti ves čas nekaj dvoma v sebi. V sedmih letih pa je to bil največji strah."
Kakšne načrte imate z inštitutom?
"Na prvem mestu je ozaveščanje, kot smo že omenil. Naš največji projekt je Katrin sklad. Takoj za njim pa je sodelovanje z Little Princess Trust. Katrin sklad je v bistvu štipendijski sklad za otroke z rakom. Trenutno imamo 44 štipendistov, ki vsak mesec dobijo štipendije. Katrin sklad je nastal, ko je Borut Pahor daroval svojo katrco."
Spomnim se te akcije. V njej je sodelovala vsa Slovenija. Vas je odziv presenetil?
"Kar naenkrat je bil neverjeten bum. Navdušena sem bila. Vsi so vedeli za to akcijo, vedeli so, kaj je Inštitut Zlata pentljica in kaj delamo. Včasih me je kdo prepoznal, ko sem šla po Mariboru, in mi omenil Pahorjevo katrco. Tudi mi smo zelo delali na tem, da je projekt šel čez vse meje. Potem so se v akcijo vključili bratje Fratar in so katrco kupili. Mislila sem, da je to to, potem pa so jo oni dali še v drugi krog zbiranja denarja in zgodbe kar ni bilo konec. Naenkrat nisem imela več kaj obleči, ker je bilo toliko dogodkov (smeh). To je bil lep problem. Z brati Fratar smo še zdaj v kontaktu, tako kot Borut Pahor so tudi oni zaslužni za Katrin sklad."
Little Princess Trust pa je projekt, v katerem lahko kdorkoli daruje svoje lase za lasulje za otroke.
"Da."
Vi ste nosili lasuljo?
"Sem. Ampak ne toliko zaradi sebe kot zaradi drugih. Nisem si želela, da bi se ljudje osredotočali na to, zakaj sem brez las, ampak na to, kar nosim v sebi. Ko sem se vrnila v šolo, v četrti letnik, sem nosila lasuljo, ker takrat nisem želela na vsakem koraku razlagati, kaj se mi je zgodilo. V nekem trenutku sem želela pozabiti na vse skupaj. Čeprav sem istočasno javno govorila o tem, sem imela tudi trenutke, ko nisem želela govoriti o bolezni."
Verjetno je najbolje, da svojo zgodbo poveste, ko to želite sami?
"Da. Na eni točki sem toliko govorila o svoji zgodbi, da sem vse premlevala in dobivala grozne 'flashbacke'. Takrat sem si rekla stop. Na neki točki je bilo preveč. Na žalost pa za nami prihajajo nove generacije, ki se v otroštvu soočijo z rakom. Zdaj te otroke pozivamo, da govorijo o tem."
Omenimo še, da je v Mariboru in okolici nekaj frizerjev, ki sodelujejo v akciji Little Princess Trust. Kdo lahko daruje lase?
"Lasje morajo biti dolgi od 30 do 40 centimetrov, morajo biti naravni, nebarvani in zdravi. Te lase se spne v čop, da v kuverto in pošlje naši Brigiti Smrekar, ki jih nato pošlje v London, kjer iz las izdelajo lasulje. Vse podrobne podatke najdete na naši spletni strani. Do 23. leta lahko vsak oboleli dobi lasuljo brezplačno od Little Princess Trust."
Vi ste lasuljo nosili, ko ste se vrnili v šolo. Ste takrat, po enoletnem izostanku, doživeli novo socializacijo z vrstniki?
"Da. Med zdravljenjem nisem smela nikamor, da ne bi ogrozila že tako zelo porušenega imunskega sistema. Videla sem le družino in najbližje prijatelje. Niti v Europark nisem smela, ker sem imela slab imunski sistem, kar je pomenilo, da sem bila bolj nagnjena k temu, da bi zbolela. Če je kdaj kdo od mojih zakašljal, smo bili pozorni. Včasih je celo mama doma nosila masko. Kar pa se tiče vklapljanja nazaj v družbo, v šolo, pa je bilo obupno. Morda bi bilo takrat bolje, če bi v šolo hodila v Ljubljani. Tam se mi zdijo ljudje bolj 'tuti fruti' kot v Mariboru, bolj odprti se mi zdijo. To opažam zdaj, ko z inštitutom gostujemo na srednjih šolah. Ko smo gostovali v Ljubljani, so bili zelo odprti, nas spraševali, v Mariboru pa so zelo zadržani. Ko sem zbolela, se je v mojem kraju razširila govorica, da sem si izmislila, da sem bolna. Ko sem se vrnila v šolo, pa sem imela odločbo, da sem otrok s posebnimi potrebami. Lahko sem si izbrala datum za spraševanja in dlje pisala teste. Marsikdo je menil, da se izgovarjam na odločbo in na bolezen, da se delam ubogo. Marsikomu je šlo v nos, da sem imela 'privilegije' po tem, ko sem eno leto obveznosti opravljala na daljavo. K sreči sem imela učiteljico geografije, ki je prav tako šla skozi to in me je razumela najbolj od vseh profesorjev. Ni mi gledala skozi prste, je pa bila stokrat bolj razumevajoča kot drugi profesorji. Mojim sošolcem pa je to šlo v nos ... Hkrati se z mano ni nihče družil. Imela sem občutek, da ne vedo, kako naj pristopijo, po drugi strani pa tudi, da tega niti niso želeli. Ko sem se v tretjem letniku šolala iz bolnišnice, sem potrebovala neke zapiske. Ko sem pisala v skupino, če mi lahko pomagajo, ni bilo žive duše, ki bi to naredila. Zapiske mi je poslal moj zelo dober prijatelj, ki je bil prav tako moj sošolec. A on si jih ni delal ali pa je kracal, zato mi njegovi zapiski niso nič pomagali. Tu in tam mi je ena sošolka le poslala kaj. Počutila sem se zelo izobčeno. V četrtem letniku se nam je pridružila sošolka, ki je bila izobčena tako kot jaz, in sva se začeli družiti. Zelo sem hvaležna za njo. Če je ne bi bilo, ne vem, kako bi to preživela."
Mislite, da bi bilo drugače, če bi jim kdo razložil, kaj naj storijo, kaj ste preživeli in kako naj pristopijo?
"Definitivno bi bilo drugače. Če te nekdo vodi, če ti nekaj pove, je drugače. Verjetno tudi jaz ne bi znala pristopiti, če ne bi imela te izkušnje. Še danes ne znam prav pristopiti, ko slišim zgodbe drugih, ki so še hujše ali zelo drugačne od moje. Saj ne moreš vedeti, kaj je prav, da rečeš ali vprašaš."
Ste bili takrat jezni na vrstnike? Ste morda še danes?
"Takrat sem bila jezna in zafrustrirana, ker nisem vedela, zakaj so takšni do mene. Želala sem jim povedati, da sem še vedno ista Korina, da sem isti človek, da pač imam to dodatno življenjsko izkušnjo. Želela sem, da mi sošolke povedo, zaradi katerega fanta se sekirajo, kdo jim ni odpisal ... Tudi mene je zanimalo, kam bomo šli čez vikend ven. To me je takrat mučilo. Šola je postala muka, nisem več želela hoditi v šolo. Imela sem težave s koncentracijo, zaradi odločbe sem lahko šla od pouka in to sem večkrat tudi naredila. Kmalu sem začela iskati izgovore, zakaj ne bom v šoli. Nikdar nisem špricala, vedno so mama in profesorji vedeli, da sem šla iz šole. Sem pa to, da ne morem biti več skoncentrirana, imela za izgovor, da nisem bila več v šoli. Ker sem se v njej počutila grozno. Ko zdaj gledam nazaj - ja, imam zamere do sošolk in sošolcev. Če koga srečam na ulici, težko rečem zdravo. Sploh tistim, ki so bili glavni pri tem in so širili predsodke."
Imajo otroci, s katerimi zdaj govorite, podobne izkušnje?
"Te izkušnje so zelo različne. Hvala bogu nimajo vsi takih težav, kot sem jih imela sama. Največ slabih izkušenj je v osnovni šoli. V srednji je bolje. Vem, da so eni punci sošolke in sošolci izdelovali zapestnice, jo obiskali v bolnišnici, čeprav to ni dovoljeno. Vem za eno, ki so ji sami od sebe pošiljali zapiske in jo lepo sprejeli, ko se je vrnila, priredili so ji 'welcome back party'. To je res vau. Imaš pa takšne, ki doživljajo najhujše. Ena deklica je imela zaradi raka brazgotino na vratu, ki je bila videti kot luknjica. Spraševali so jo, kaj ima to, ji želeli s prstom vrtati po njej ... Spraševali so jo, če še ni umrla in zakaj še ni umrla. To se ji je dogajalo v šestem razredu. Prav zaradi takšnih primerov se v inštitutu trudimo, da čim več govorimo z vrstniki obolelih. Starejši, tisti, ki so v življenju dali nekaj skozi, razumejo. Mlajšim pa je treba določene stvari razložiti. Zato tudi spodbujamo otroke z rakom, da o svojih izkušnjah in čustvih govorijo."
Menda ste se na začetku bolezni bali, da boste veliko zamudili. Ste to nadoknadili?
"O, ja. Med zdravljenjem si osredotočen samo na to, da boš zdrav. Potem pa si pač zdrav, čeprav ti tega nikoli ne povedo direktno. Lahko greš nazaj v šolo, se ponovno socializiraš in kaj potem? Kam, s kom, kaj? Malo pozabiš, kakšno je bilo življenje pred tem. Mislim, da je bil zelo grozen del, ker nisem vedela, kaj naj s sabo. Želela sem vse, a hkrati nič, ker nisem imela energije za vse naenkrat. Postopoma sem se vračala v družbo, nadoknadila sem vse noči mladosti. Zdaj imam tudi fanta, ki je zelo družaben, in je super."
Kaj mislite o sloganu "yolo", ki pomeni, da živimo le enkrat in da je treba izkoristiti vsak trenutek?
"Pa ja, se kar poistovetim z njim. Res živiš le enkrat. Treba je vse izkusiti, treba je živeti vsak dan, kot da je tvoj zadnji. Čeprav se meni to tako osladno sliši, ampak je res, da nikoli ne veš, kaj te čaka naslednji dan."
Ste kdaj pomislili, da je nek dan vaš zadnji?
"Ja, večkrat. Najhujši momenti so bili ob transplantaciji, ker nisem nič več jedla, dobivala sem samo umetno hrano. Afte, parazite sem imela po ustih, sluznica se mi je obnavljala in sem kašljala delčke krvave sluznice. Kri mi je tekla iz vsepovsod, v očeh sem imela razpokane žilice. Takrat je bil res 'rock bottom' vsega in takrat sem mislila 'end this sorrow' (končaj to žalost, op. a.). Prav tako sem bila: 'ah, naj bo konec, naj bo že konec'. Čisto dno od dna sem bila takrat."
"Najhujši momenti so bili ob transplantaciji"
Ampak zdaj ste polni življenja in hvala, da o raku govorite tako odkrito. V Sloveniji je takih diagnoz vsako leto okoli 17 tisoč. Verjetnost, da za rakom zboli kdo od nas, v naših družinah, med sodelavci ali prijatelji, je velika. Česa naj ljudje ne vprašajo obolelega za rakom?
"Meni je mogoče šlo na živce to, ko so mi govorili o dietah. Da če raka ne hraniš, ne raste. Te finte. In dieta s sokovi. Imela sem 36 kilogramov, pa naj imam še dieto s sokovi? Te neke teorije so me motile, kaj vse naj zdaj naredim, da bom premagala raka. Saj vem, da ni bilo slabo mišljeno, ampak tako pametovanje me je motilo."
Ste ves čas zaupali javnemu zdravstvu?
"Ja, seveda. Saj sem želela k bioenergetiku, sem tudi za takšne stvari, a ne, da bi me v celoti pozdravil, to bi naredila poleg kemoterapij in osnovnega zdravstva. Ampak se potem nekako ni izšlo. Na živce pa mi je šlo, ko mi je nekdo pametoval, da naj sploh ne grem na kemoterapije, recimo. Tega recimo obolelemu ne reči."
Kako lahko kdorkoli od nas pomaga Inštitutu Zlata pentljica?
"Pomagajo lahko tako, da delijo naše objave, da gre glas čim dlje, da pridejo na naše dogodke, da si pripnejo zlato pentljico. Kar se tiče finančne pomoči, pa zbiramo donacije za Katrin sklad ves čas. Vse podatke imamo na spletni strani in na družbenih omrežjih. Včasih potrebujemo tudi prostovoljce na kakšnih dogodkih, tudi za to se lahko prijavijo. Ali pa darujejo lase za projekt Little Princess Trust."
