Migracije so v Italiji vedno bile. Desetletja so se Italijani selili v tujino; ob koncu 19. in v začetku 20. stoletja predvsem v Ameriko. Združene države Amerike in Argentina so bile glavni cilj migrantov. V ZDA so se proslavili z marsičim, Američani jih niso marali, izkoriščali so jih in priseljenci Italijani so se po svojih močeh upirali. Tudi z nasiljem, z mafijo, ki se je utaborila v nekaterih mestih, in si še zlasti v času prepovedi alkoholnih pijač organizirali kriminalne združbe, predvsem mafijsko. Medtem ko so se Italijani v Argentini uveljavili kot delavci in tudi podjetniki, so bili v ZDA osovraženi in preganjani. To Američanom ni preprečilo, da se ne bi v drugi svetovni vojni, ko so zavezniki načrtovali invazijo na Siciliji, neposredno povezali z mafijsko organizacijo in si vnaprej zagotovili mir in sodelovanje ter se brez večjih težav prebili proti Rimu. Šele tam so se zares začeli bojevati.

Po koncu druge svetovne vojne so ljudje zapuščali osiromašeno Italijo in takrat je bila njihov glavni cilj Avstralija. Italija, ki je nujno potrebovala premog za svojo nastajajočo industrijo, pa je delavce množično pošiljala v Belgijo. Delo je bilo težko, živeli so v zelo težkih razmerah; v barakah iz pločevine, brez ogrevanja pozimi in v nečloveški vročini poleti, nepriljubljeni med domačini.

Val migrantov v drugi smeri, najprej z Zahodnega Balkana v Italijo, se je začel v devetdesetih letih prejšnjega stoletja. Najprej iz Albanije, po razpadu diktature Enverja Hodže so se tisoči Albancev z ladjami zatekli na zahodno obalo Jadrana in takrat jih je Italija sprejela, jim zagotovila najnujnejše, jih razdelila po deželah in večina teh ljudi se je v Italiji umestila, se naučila jezika in veliko jih je z leti tudi pridobilo državljanstvo. Potem je razpadla Jugoslavija in sledil je nov val beguncev, predvsem iz Bosne in Hercegovine ter s Kosova. Prav z nekaterimi od slednjih je tudi v zadnjem času še nekaj težav, saj se njihova imena pogosto pojavljajo v poročilih črne kronike.

Iz Severne Afrike so migranti prihajali ves čas. V glavnem maloštevilni in v glavnem namenjeni naprej: v Francijo, v Nemčijo in celo v Skandinavijo. V teh državah so imeli sorodnike, zagotovljeno jim je bilo vsaj zasilno stanovanje in prav tako zaposlitev. Ampak v začetku 21. stoletja so Severno Afriko, od Tunizije do Egipta, pretresle revolucije. Ljudje so se uprli oblastem, kar nekaj diktatorjev se je moralo posloviti od oblasti, življenjske razmere so se poslabšale. Tudi iz podsaharskih držav so bežali na sever. Do morja in potem čez. Tako se je začel begunski val.

V Italiji je bil sprva znosen. Vse do leta 2013, ko je v Italijo pribežalo skoraj 43.000 ljudi. Niso vsi ostali v Italiji, veliko jih je imelo sorodnike v drugih državah. Ampak seveda je bila najbližji cilj Italija, prva zares dosegljiva evropska država. In Lampedusa najbližji otok, čeprav se jih je veliko izkrcalo na Siciliji.

To, 43.000 ljudi, je bila še znosna številka. Italija je itak potrebovala delovno silo, poleg tega je tiho dopuščala, da so migranti potovali naprej. A ne dolgo. Francija je hermetično zaprla mejo, nanjo je poslala posebne enote policije, tudi Švica in Avstrija sta uvedli nadzor na meji in begunci so v čedalje večjem številu ostajali v Italiji.

Pravi val se je začel leta 2014, ko je v Italijo prišlo 170.000 beguncev. Leto kasneje jih je bilo 153.000. V letu 2016 jih je prišlo 181.000. V letu 2017 je Italija sklenila dogovor z Libijo, ki je zaustavljala migrante na obali in jih zapirala v taborišča, zato je število padlo na 23.000. V letu 2020 so zabeležili nov porast, na 35.000, naslednje leto se je njihovo število skoraj podvojilo, na 67.000, in potem naraščalo: leta 2022 na 105.000, leta 2023 na 157.000. Lani jih je bilo 66.000, letos do konca junija pa skoraj 35.000.

To so podatki. Seveda je treba za vse te ljudi poskrbeti; veliko dela opravijo humanitarne organizacije, ampak finančno breme nosi država. Italijanska premierka Giorgia Meloni je v volilni kampanji napovedovala morsko blokado, od katere pa ni bilo nič. Blokada je enostavno neizvedljiva, to je bila predvolilna floskula. 23. februarja 2023 se je zgodil Cutro, mesto v južni Italiji, brodolom ladje s 180 migranti na krovu, utonilo jih je 94, od teh 34 otrok. Preiskava še teče, kajti kaže, da se obalna straža ni pravočasno odzvala na klic na pomoč.

Podpredsednik italijanske vlade, prvak Lige Matteo Salvini je že v času prejšnje vlade, ko je bil notranji minister, za več dni preprečil izkrcanje beguncev z ladje humanitarne organizacije, zaradi česar se je znašel na zatožni klopi, prvostopenjsko je bil sicer oproščen, a postopek še ni končan. Predsednica vlade Giorgia Meloni si je v dogovoru s predsednikom albanske vlade omislila taborišče v Albaniji, ki je Italijo stalo 800 milijonov evrov, tam naj bi migranti čakali na preverjanje, ali imajo pravico do azila, a zdaj tista infrastruktura sameva; sodišče je prepovedalo namestitev beguncev v Albanijo, ker mora po mednarodnem pravu Italija preveriti njihov status na nacionalnem ozemlju in ne v drugi državi.

Skratka, Italija tega problema ne more preložiti na ramena drugih. In spet se govori o možnih pogajanjih z Libijo. 19. januarja letos je italijanska policija priprla libijskega častnika Najeema Osamo Almasrija, za katerega je Interpol objavil tiralico, ker je obtožen mučenja, posilstev in celo umorov v libijskem taborišču za begunce. Almasrija so nemudoma potisnili v letalo italijanske tajne službe in ga odpeljali v Libijo, kjer nadaljuje svoje početje, očitno iz strahu, da se ne bi v naslednjih dneh v Italiji izkrcalo nekaj tisoč beguncev, zaprtih v libijskih taboriščih. Ampak vala beguncev ni mogoče ustaviti.

Dejstvo pa je, da v Italiji primanjkuje delovne sile; zaposliti bi morali več sto tisoč ljudi; prav v teh dneh je bilo objavljeno zadevno poročilo. Migranti pa čakajo v taboriščih, tudi nedaleč od meje s Slovenijo jih je nekaj, izpolnjene imajo osnovne življenjske pogoje, postavajo od jutra do večera, delati pa ne smejo, ker tako določa zakon. Na ulicah italijanskih mest, začenši z Rimom, pa se tačas kopičijo gore smeti, ker teh nihče ne odnaša. Ampak, tako pravijo, zakon je pač zakon in treba ga je spoštovati.