V mesecu juniju je soprog predsednice Nataše Pirc Musar razkril, da je zbolel za rakom prostate. Odločil se je, da o tem spregovori, ker se o raku prostate premalo govori. O tej temi se na splošno težko pogovarjamo, večkrat smo v zadregi. Celo podjetja se izogibajo donacijam, če se bo ob njihovem imenu pojavila beseda "rak" v medijih. A vendar po podatkih Registra raka vsako leto v Sloveniji za rakom zboli več kot 16.000 ljudi, z rakom ali po zdravljenju raka pa med nami živi okoli 150.000 ljudi. Več kot v javnosti govorimo o tej temi, bolj bomo zmanjšali strahove in tabuje ter se začeli pogovarjati o raku kot o sladkorni bolezni in visokem pritisku. Vsem bo lažje.
Ob teh dogodkih pogosto govorimo o novih možnostih zdravljenja ter o tem, kaj lahko kot posamezniki naredimo, da ne zbolimo. Tudi predsedničin soprog je spodbudil gospode, da se udeležujejo pregledov. Precej manj pa se v javnosti pojavljajo prispevki o tem, kako pomembno je, na kakšen način kot družba organiziramo zdravstvo. Kako skrbimo drug za drugega. Kako nam uspe razumeti, da samo, če poskrbimo za vse med nami, imamo od tega največjo korist vsi. Bolj zdrava družba je bolj zadovoljna, več lahko naredimo, smo bolj kreativni, inovativni in produktivni, če poudarimo plat, ki je sedaj precej izpostavljena.
Vsaka po nepotrebnem zbolela ženska je preveč, še posebej, če je to posledica predvolilnih bojev.
Rak materničnega vratu
Najbolj splošna ocena, kako smo uspešni v skrbi za zdravje vseh, je pričakovana starost, ki jo bodo prebivalci doživeli. Zadnji podatki OECD kažejo, da je na primer pričakovana starost ob rojstvu v ZDA dobrih 76 let, v EU pa 81. (Ja, ni vse, kar prihaja iz ZDA, vedno najboljše). A žal so tudi znotraj EU pomembne razlike, kot pokaže zemljevid, dosegljiv na uradni strani Eurostata. Bolj kot gremo od zahoda proti vzhodu, slabše je. Slovenija se s pričakovano življenjsko dobo 82 let uvršča tam nekje v zlato sredino. V teh podatkih se zrcali, poleg genetskih razlik, ki v EU niso velike, predvsem splošna skrb za zdravje prebivalcev. Od preprečevanja nalezljivih bolezni do omogočanja zdravega življenjskega sloga, vlaganja v preventivne ukrepe, preprečevanja z delom povezanih bolezni, do zgodnjega odkrivanja nenalezljivih, kroničnih bolezni, učinkovitega in sodobnega zdravljenja ter uspešne rehabilitacije. Še posebej pa je pomembno, da vsi ti ukrepi dosežejo vse državljane; da določene skupine državljanov ne izpustimo.
Pa poglejmo vpliv organizacije zdravstva na konkretnem primeru, raku materničnega vratu. Rak materničnega vratu je eden največjih uspehov sodobne znanosti. Konec 19. stoletja so znanstveniki opazili zanimivo dejstvo, da so za rakom materničnega vratu pogosteje zbolevale poročene ženske, nune pa skoraj nikoli. V začetku 20. stoletja je grški zdravnik George Papanicolaou "nahecal" svojo ženo, da ji več let redno jemlje bris materničnega vratu, nato je prepričal še druge gospe. Najprej je želel najti vzroke za neplodnost, potem pa mu je uspelo po naključju najti predrakave spremembe. Od tu prihaja tako imenovan test PAP; ja, točno ta bris, na katerega povabimo vse ženske vsake tri leta h ginekologu. Mimogrede, njegova žena je intenzivno delala tudi v laboratoriju in sodelovala pri odkritju, kako z barvili pobarvati celice v brisu, da se predrakave spremembe vidijo. Sledilo je odkritje, da se praktično v vseh rakih materničnega vratu nahaja virus HPV. Znanstvenik, ki je v začetku 21. stoletja dokazal, da je vzrok za raka materničnega vratu virus HPV (ki je spolno prenosljiv in pojasni opažanja o nunah), je bil Harald zur Hausen. Za svoje delo je prejel Nobelovo nagrado. Ta znanstvenik je malo po letu 2000 razpisal nagrado za vsakega, ki bi našel rak materničnega vratu, v katerem ne bi bilo virusa HPV. Oba s Papanicolaouom sta imela sprva težave prepričati ostale znanstvenike. Do sedaj nagrada ni bila podeljena. Sledilo je odkritje natančnega mehanizma, kako HPV povzroči predrakave spremembe in raka. Kar je omogočilo razvoj učinkovitega in varnega cepiva. Virusi HPV so izjemno pogosti, praktično vsi spolno aktivni odrasli ljudje pridobimo vsaj enkrat v življenju kakšen tip virusa HPV. Ja, tudi tisti s povsem običajnim spolnim življenjem, konservativni v tem pogledu, brez divjega menjavanja partnerjev. Žal tudi kondom ne prepreči tem vragcem, da pridejo do materničnega vratu. Zato je bil rak materničnega vratu v preteklosti (in je še vedno v državah v razvoju) najpogostejši ginekološki rak.
Zaključimo lahko – enkratno. Imamo enostaven, poceni, odličen test, s katerim najdemo mikroskopsko majhne, nenevarne predrakave spremembe. Te znamo odstraniti z varnim in hitrim operativnim posegom, za katerega niti narkoza ni potrebna; v Sloveniji letno zdravimo okoli 1600 žensk. Čeprav je zdravljenje varno, pa je povezano z nekoliko večjo verjetnostjo za prezgodnji porod (verjetnost se poviša iz 0,5 odstotka na 1,5 odstotka). Imamo pa varno cepivo, ki prepreči, da predrakave spremembe sploh nastanejo (tiste, povzročene z najpogostejšimi virusi HPV). Problem rešen, kajne? No, žal ni tako. Če pogledamo zemljevid EU, ki prikazuje, koliko žensk v posamezni državi umre na leto zaradi raka materničnega vratu, vidimo znani trend; bolj se gibljemo od zahoda proti vzhodu, slabše je. Zakaj? Ker tu nastopi politika. Politični, družbeni dogovor, kako bomo postavili zdravstveni sistem in skrb za zdravje vseh.
Ker je ne bo izpustil
V Sloveniji smo v zgodbi raka materničnega vratu izjemno uspešni. Že v 70. letih so ginekologi začeli izvajati teste PAP. V časih dispanzerjev za žene, ki se jih nekateri bralci verjetno spomnite, in nam je lahko malo žal, da jih ni več. Iz njih je nastala struktura izbranih ginekologov, ki bi ga naj imela vsaka prebivalka. Leta 2003 smo v državi vzpostavili program ZORA. Državni program je začel sistematično vabiti na test PAP prebivalke Slovenije med 20. in 64. letom starosti na tri leta. Načrtovan je tako, da doseže vse prebivalke, tudi tiste brez izbranega ginekologa. Uspehi so izjemni; če je v 60. letih letno zbolelo za rakom materničnega vratu okoli 240-280 žensk in jih je več kot 70 umrlo, jih je leta 2021 zbolelo "le" še 89, umrlo pa 38. Naš program ZORA poznajo po vsej Evropi. Imel bi še večji uspeh, če bi dosegli še višjo odzivnost žensk. Trenutno se na vabila odzove okoli 70-75 odstotkov žensk. Je pa res, da je odzivnost med najvišjimi v Evropi. Glede tega nam v Sloveniji res dobro gre, imamo pa še prostor za izboljšave.
Zdaj pa poglejmo Romunijo. Kot vidimo na sliki 2, je tam umrljivost za rakom materničnega vratu še vedno zelo visoka, praktično med najvišjimi v EU. V Romuniji se je ob koncu komunizma zdravstveni sistem dokončno zrušil. Že pred tem je bil, sicer javni z univerzalno dostopnostjo, močno podfinanciran in slabo načrtovan. V devetdesetih letih sta izredno nizek BDP in visoka inflacija financiranje še poslabšala. Pojavila se je masivna emigracija zdravnikov (pretežno v Veliko Britanijo), zgodila se je divja privatizacija. Zdravnik je bil dostopen le tistim, ki so ga lahko plačali, cvetelo je podkupovanje. Sistem je bil izrazito diskriminatoren glede na kraj bivanja (mesto, podeželje) in glede na dohodke ljudi. Zaupanje javnosti je močno upadlo. Po letu 2000 so se začeli truditi sistem ponovno vzpostaviti. Izjemno so dvignili plače zdravnikom, ki so se počasi začenjali vračati domov. Vzpostavili so solidarnostni sistem po Bismarckovem modelu (kot v Nemčiji, Avstriji). A vendar še do danes, kljub podpori sredstev EU, niso uspeli izkoreniniti negativnih vidikov nekontrolirane privatizacije, podkupovanja, slabega in neenakovrednega dostopa. V takem okolju je nemogoče vzpostaviti preventivne programe. V Romuniji bo bogata ženska imela kar naprej teste PAP, čeprav jih je nesmiselno delati pogosto. Manj premožne ali živeče na podeželju pa do brisa sploh ne pridejo ali zanj ne vedo. Zdravljenje prav tako pogosto ne poteka po strokovnih smernicah, ampak glede na to, kaj se "splača", kot nam povedo kolegi iz Romunije, ki se proti temu srčno borijo. Recimo, če ženska zboli za rakom materničnega vratu, se raki, ki so majhni, operirajo. Večji tumorji pa se obsevajo. Če bo ženska v Romuniji najprej prišla v roke ginekologu, jo bo ta operiral, tudi če bo tumor velik in bi zanjo bilo zdravljenje z obsevanjem uspešnejše. Operiral jo bo tudi ginekolog, ki nima ustreznih izkušenj, če je nanj naletela. Ker je plačan po posegu, pogosto neposredno še v žep, in je ne bo izpustil iz rok. Če bo po naključju najprej prišla v roke radioterapevt, jo bo ta obseval, tudi če je tumor majhen in bi bila na mestu operacija. Ker je tudi ne bo izpustil iz rok. Pa čeprav imajo zdravniki v Romuniji povsem primerljivo znanje kot drugje po Evropi. Zato tolikokrat opevani pozivi, da se naj zdravnika plača glede na število opravljenih posegov, niso pametni. Skratka, jasen dokaz, kaj pomeni neučinkovit, divje privatiziran, neurejen in nepravilno financiran sistem. Ženske, preko 1800 jih je na leto v Romuniji, živeče v takem sistemu, mlade umirajo zaradi raka, ki ga je mogoče preprečiti.
Zdravje in politika
Če bomo v prihodnosti dosegli cilje SZO (da bo več kot 90 odstotkov cepljenih proti HPV, več kot 70 odstotkov pregledanih za predrakave spremembe in več kot 90 odstotkov predrakavih sprememb zdravljenih), bo ta rak praktično izkoreninjen. V EU gre najbolje v to smer skandinavskim državam, mi dosegamo dva od treh ciljev. Da, tudi sprejemanje cepljenja proti HPV je najvišje na zahodu in severu ter se proti centralni, južni in vzhodni EU znižuje. V Sloveniji se za zdaj srečujemo z izrazitim odporom proti cepljenju. Očitno bomo morali več delati na tem, da natančno izvemo, kaj skrbi Slovence, kakšne imajo zadržke. Da jim na pravi način postrežemo s podatki, ki bodo skrbi razblinili. Kar je tudi v končni fazi politično dejanje. Politiki vseh vrst in barv si zagotovo želijo, da njihove volivke ostanejo čim dlje zdrave, da lahko rodijo toliko otrok, kolikor želijo, ne več ne manj, imajo varno nosečnost, dosežejo visoko starost. Zato bi morali vsi politiki nagovoriti svoje volivce v jeziku, ki ga njihovi volivci razumejo in slišijo, da dosežemo skupen cilj. Vsaka po nepotrebnem zbolela ženska je preveč, še posebej, če je to posledica predvolilnih bojev.
Evropsko združenje za ginekološko onkologijo (ESGO) je ugotovilo, da lahko strokovnjaki marsikaj vemo in se med sabo dobro razumemo. A lahko še tako ozaveščamo in spodbujamo, če ni politične volje, se tudi najboljši strokovni ukrepi ne pojavijo v praktičnem življenju. Zato je ESGO začelo aktivno nastopati pred politiki. Meseca maja letos smo imeli prvo izmenjavo mnenj z odborom za zdravstvo v Evropskem parlamentu, kjer smo med drugim opozorili na nedopustne razlike v obolevnosti in umrljivosti za ginekološkimi raki med državami članicami ter pripravili predlog ukrepov. Imela sem to čast, da izmenjavo mnenj izpeljem. In kaj sem se naučila? Da strokovnjaki večinoma govorimo svoj jezik. Se ne zavedamo, da nas drugi ne razumejo. Ne znamo prevesti naših priporočil v jezik, ki ga razumejo politiki in javnost. Tudi zato se dogaja, da politični odločevalci, ki so v prvi vrsti odgovorni za organizacijo dostopne, učinkovite in uporabniku prijazne skrbi za zdravje vseh državljanov, niso vedno uspešni. Zavedati se moramo, da so politiki in javnost (splošen dogovor med nami), in ne zdravniki, tisti, ki lahko spremenijo EU na sliki 2 tako, da bodo vse države v enaki, še svetlejši roza barvi - da vsaj enega raka skoraj povsem izkoreninimo.
