Zgodba letovišča Rdečega križa Maribor v Punatu se je začela decembra leta 1954, ko so bili usklajene še zadnje podrobnosti pogodbe o nakupu hotela Frankopan. Tega je mariborski RK odkupil od družine Orlić in ga že naslednje leto spremenil v počitniški dom, ki je sprejel prve otroke.
Najbrž si lahko vsak od nas predstavlja nasmeške na obrazih otrok, ki so pred natanko sedmimi desetletji, leta 1955, večinoma prvič zagledali morje. Modre žene in možje Rdečega križa Maribor so že takrat vedeli, kakšen pomen imajo obmorska letovišča ne le za zdravje otrok, pač pa so v svoje načrte zajeli tudi (žal še vedno prisotni) socialni vidik te družbeno dragocene dejavnosti. Leto 1955 velja za prvo leto delovanja letovišča.
Otroci naše širše regije so z mariborskim RK letovali že prej, leta 1951 najprej na Reki, kasneje pa še v Malinski, v Pulju in v mestu Krku, od leta 1955 pa v povsem svojem letovišču. Od nakupa hotela Frankopan se je letovišče širilo in razvijalo, številne Mariborčanke in Mariborčani ter prebivalke in prebivalci širše regije pa so iz leta v leto, tudi s samoprispevkom, omogočali letovanje otrokom. Teh je bilo v sedmih desetletjih več kot 125.000, pridružili pa so jim še starejši in tisti s posebnimi potrebami.
Nešteto zgodb se je spisalo v prvih sedemdesetih letih, stkalo na tisoče prijateljstev, na stotine zdravstvenih kartonov se je stanjšalo, mnogi otroci teh poletij so danes odrasli in so še danes v Punatu - kot vzgojitelji in zdravstveni delavci.
Izzivi, s katerimi se ubadajo organizatorji in izvajalci letovanj za otroke in mladostnike v Punatu, pa so še naprej številni. Od medvrstniškega nasilja, stisk družin, izzivov digitalnega okolja vse do pomena zdravstvenih letovanj. Poleg teh perečih izzivov pa je tukaj še dejstvo, da najstarejši objekti v Punatu štejejo preko 100 let, zadnje večje naložbe v gradnjo pa so bile izvedene pred skoraj 50 leti. V sodelovanju z mariborsko fakulteto za arhitekturo že oblikujejo sodobne vizije razvoja letovišča.
