Sem zagovornica tega, da glavnina naše prehrane tvori tisto, kar so nekoč že jedli naši predniki. Najpogosteje vsi pozabimo, da ne gre samo za vnos hrane v naša telesa, vse te silne koristne snovi mora telo znati porabiti, dostaviti iz prebavnega sistema v kri in preko nje v celice; šele tam nam pomagajo. Tega se mora tudi telo naučiti. To, kar so jedle naše babice, naše telo zanesljivo zna porabiti, pogosto pa se sprašujem, če res zna uporabiti vse te silne antioksidante iz zdaj tako popularnega sadja. Zato menim, da so solata, zelje, korenček … še vedno tisto, česar moramo pojesti največ. To pa nikakor ne pomeni, da ne bi sadili tudi kaj novega. Danes bom predstavila rastlino, ki je osvojila moje srce. To je andska jagoda.
Andska jagoda je grmičasta rastlina, v domačih krajih trajnica. Že njeno botanično ime (Physalis peruviana) pove, od kod prihaja - iz Južne Amerike. Tam in tudi v Severni Ameriki gojijo več različnih vrst, pri nas se je zaenkrat uveljavila samo andska jagoda. Njeno seme se pri nas lahko kupi že nekaj let. Ker pa se prodaja kot vrsta - andska jagoda, ne kot sorta, so rastline vsako leto nekoliko drugačne. Včasih so nekaj višje, včasih bolj grmičaste, včasih jim moramo dati oporo. Vsekakor pa gre za zelo zabavno, posebno rastlino. Meni je všeč njen blag, saden okus. Žal je ne morem imeti, ker je pri meni premalo sonca. Če pa je na soncu, ima ogromno sadežev, ki jih mirno lahko jemo ob televizorju in z njimi nadomestimo nezdravo hrano, kot so čips, smokiji in podobno.
Kako jo pridelujemo
Gre za grmičasto rastlino. Zraste tudi do 150 centimetrov visoko, a takrat rodi bolj malo. To je namreč znak, da ste jo preveč gnojili. Uživamo plodove, ki so zavarovani s prav posebno lupinico - lampijončki. Nekateri se boste spomnili njene okrasne sorodnice, ki ji tudi rečemo lampijončki, a so ti živo oranžno obarvani. Še danes ne vem, ali so oranžni plodovi v njih užitni. Eni namreč pravijo, da so, drugi podatki kažejo, da niso. Vsekakor so lampijončki krasna rastlina za zimske šopke.
Tako kot druge plodovke ne mara mokrih listov
Andska jagoda potrebuje ogromno sonca in toplote, zato jo sadimo na najbolj sončna in topla mesta vrta. Sodi med razhudnike, je sorodnica paradižnika, paprike, jajčevca in krompirja, torej je to treba upoštevati pri načrtovanju kolobarja. Razhudnike lahko sadimo na isto mesto vsako drugo leto, bolj pogosto pa nikakor.
Potrebuje kar nekaj časa, da zacveti in rodi, prav tako pa je ne smemo saditi na prosto prezgodaj. Zemlja mora imeti vsaj 18 stopinj Celzija, tako kot za papriko in jajčevec. To pa pomeni, da jo na prosto vsekakor sadimo po 15. maju, še bolje po 20. maju. Zato jo vzgajamo preko sadik, čeprav jo v ZDA in drugod pogosto posejejo kar na stalno mesto. Tudi vam se zna zgoditi, da bodo na mestu, kjer ste jih imeli lani, pa niste pobrali vseh plodov, konec maja vzklile nove rastline. Te še vedno lahko uporabite za pridelek, če imate zanje prostor, a ker zelo slabo prenašajo presajanje brez koreninske grude, jih morate presaditi skupaj z vso zemljo na koreninah. Ob presajanju zalijte jamice, potem pa še ves posevek.
Zato pri vzgoji sadik ne pikirajte. Dve drobni semenki posejte v lonček in pustite, da korenine prerastejo lonček pred presajanjem na prosto. Bolj ji odgovarja klima v rastlinjakih, a žal jih tam zelo rada napade pršica, na katero je treba biti potem pozoren. Dobro se znajde tudi a prostem, le da je na soncu ves dan. Za sadike jo sejemo nekje konec februarja, vendar res ne pozabite, da ne prenaša pikiranja. Slovenci imajo še eno lepo lastnost, to je varčevanje. Zato pogosto kupljene sadike raztrgajo, če je v lončku več rastlin. Tega nikar ne počnite!
Ne mara preveč gnojenja
Ne gnojite s hlevskim gojem, saj boste potem imeli velikanske rastline, a malo cvetov. Komposta lahko daste do 6 litrov na kvadratni meter, kupljena organska gnojila pa nekje do 70 odstotkov priporočene količine. Preveč dušika namreč lahko povzroči močno, bujno rast, a manj plodov.
Ko se zemlja dovolj ogreje, je čas za presajanje. Rastline so dokaj široke, zato potrebujejo 50 centimetrov v vrsti in vsaj enako ali nekaj več prostora med vrstami. Pazite, da jih sadite tako, da jih večje rastline ne bodo senčile. Če želite veliko število plodov, potrebuje namakanje. Res je, da dobro prenaša sušo, a oploditev je ob pomanjkanju vlage slaba, to pa pomeni manj plodov. Zato jo vsaj dvakrat tedensko dobro namočite, poleti, ko je res vroče, pa tudi trikrat. Tako kot druge plodovke ne mara mokrih listov, zato naj bo namakanje kapljično, samo po tleh. Zelo hvaležna pa vam bo za zastiranje tal. Ob presajanju sadik lahko v jamico daste nekaj res dobro preperelega komposta ali še bolje zemlje za rože. Zalijte jamico, potem pa posadite sadiko. Ko je delo končano, zalijte celo gredo, nato pa tla prekrijte z zastirko.
Opore običajno ne potrebuje, včasih pa je dobro okoli nje narediti ograjico, jo vzdrževati nad tlemi, saj ob obilnih padavinah lahko poleže. Zato je treba spremljati dogajanje na gredi in se odločiti kasneje, poleti.
Cveti od sredine do konca junija, rodi pa v juliju. Okus plodov, ki se skrivajo v lampijončkih, je rahlo tropski, meni se zdi, da nekje med ananasom in melono, drugim pa med paradižnikom in ananasom, skratka odličen in osvežilen za poletje. A plod mora biti res zrel; prej je bolj ali manj brez okusa.
Plod je zrel, ko je lupinica okoli njega popolnoma suha. Barva ni vedno relevantna, saj je lahko bledorumena, skoraj zelena ali res živo oranžna. Pri nas namreč, kot sem že napisala, dobimo seme vrste, ne sorte. Zato ni nujno, da bodo plodovi vsako leto iste barve. Je pa nujno, da lampijonček povsem porjavi oziroma se posuši.
Jemo jih surove ob televiziji, dobri knjigi ali klepetu, dajemo jih v sladke, tropske solate, smutije, kompote ali marmelade. Dejansko imajo skoraj enak sestav kakor paradižnik, okus pa je sladkast, zato je ta sadež še bolj uporaben kot njegov veliko bolj priljubljen sorodnik. Prav tako nam sestava plodu olajša prestajanje poletne vročine in pripekanje sončnih žarkov. Še posebej zabavna je andska jagoda za otroke.
