Pomlad se je razcvetela in odela naravo v zelene odtenke, ki budijo mir in ljubezen ter v rožnate poudarke travniških cvetlic. Maja so gozdovi, travniki in vrtovi bogat vir zelišč in rastlin, ki krepijo zdravje. Narava daje vse, kar potrebujemo, in to ob pravem času. A bujna aromatična zelišča niso osnovna hrana, marveč so kot navdih, ki vodi roko slikarja, da njegova umetnina na platnu zažari v popolnosti.
Kako delujejo
Zelišča ne vstopajo v prebavni proces in se ne razgrajujejo, zato so brez hranilne vrednosti v smislu, kot jih imajo beljakovine, ogljikovi hidrati in maščobe. Pa vendar obogatijo jedi ter vplivajo na psihično in fizično počutje; delujejo stimulativno in pomirjevalno in uravnotežijo notranje organe. Zato imajo zelišča visoko biološko vrednost, saj omogočajo lažjo, popolnejšo prebavo in vsrkavanje hranilnih snovi. Zelišča so nepogrešljiv vir vitaminov in mineralov, eteričnih olj, grenčin, taninov, saponinov, rastlinskih sluzi, fitoncidov ter organskih kislin, ki pomagajo pri prebavi in zaščiti prebavnega trakta.
Eterična olja so prijetno dišeče snovi v laskih, cvetovih, listih, plodovih, semenih in koreninah rastlin. Ta olja rahlo dražijo kožo in sluznice, povečujejo izločanje, olajšujejo izkašljevanje, blažijo krče, krepijo prebavila, razkužujejo in zavirajo delovanje mikroorganizmov, ki povzročajo nezaželena vrenja.
Čreslovine iz zelišč že v ustih zavirajo vnetja, v črevesju pa ustavljajo driske in preprečujejo okužbe. Saponini v zeliščih pomagajo prebavljati maščobe, saj razbijajo maščobe na drobcene kroglice in jih emulgirajo, da jih encimi lažje razgradijo. Zeliščni glikozidi se razgradijo na sladkor in aglikon. Ta spodbuja enakomeren ritem srca, pospešuje izločanje sluzi in znojenje, razkužuje sečne poti. Rastlinske sluzi v zeliščih delujejo kot zaščitna obloga črevesnih in drugih sluznic pred vnetji ter podpirajo obnavljanje.
Flavoni izboljšujejo prožnost žil, preprečujejo motenje v delovanju srca in ožilja, blažijo krče prebavil in podpirajo delovanje večine drugih zeliščnih učinkovin. Fitoncidi pa kot naravni antibiotiki uničujejo škodljive mikroorganizme.
Grenčine v zeliščih spodbujajo apetit, saj krepijo izločanje prebavnih sokov. Če je v črevesju več prebavnih sokov, je prehajanje hranilnih snovi skozi stene črevesja v kri boljše in lažje. Rastlinske organske kisline iz zelišč, ki sodelujejo pri prebavi, na primer askorbinska kislina, imajo vitaminski značaj in nadomeščajo vitamin C. Veliko je tudi mineralov, ki sodelujejo v procesu presnove.
Kdaj jih nabiramo
Zelišča nabiramo tedaj, ko učinkovine v njih dosežejo največjo koncentracijo. Sveže nabrana je treba takoj porabiti ali posušiti, še najbolje s prezračevanjem, pri čemer temperatura ne sme preseči 29 stopinj Celzija.
Divja ali gojena zelišča pogosto uporabimo za čaje in sirupe, ki jih redčimo v hladne napitke. Večina nabira ali goji regrat, marjetice, trobentice, rman, ognjič, lapuh, čemaž, drobnjak, meliso, meto vseh vrst, rožmarin, materino dušico, bršljanasto grenkuljico, šetraj, žajbelj, pljučnik. Pravkar je zacvetel tudi bezeg, kmalu bosta zacvetela akacija in lipa in bodo odgnali mladi poganjki smreke in jelke.
Ko grem zjutraj na sprehod prek travnikov na robu mesta, naletim na pravcate tepihe navadnega rmana. Znanstveno ime je Achillea millefolium; to pomeni dobesedno tisoč listov, kar se nanaša na obliko puhastih listov, sestavljenih iz nešteto drobnih listkov. Le redko katere zdravilne rastline imajo v sebi toliko zdravilnih učinkovin kot rman, med njimi množico eteričnih olj in grenčin.
Rmanova olja, kot je že navajal zeliščar pater Simon Ašič, najbolj pomagajo pri črevesnih težavah
Rman in rožmarin
Rmanova olja, kot je že navajal zeliščar pater Simon Ašič, najbolj pomagajo pri črevesnih težavah, krčih in vnetjih črevesja, jeter in želodca. Rmanov čaj miri vretja v debelem črevesju, odpravlja zastoj vode in motnje v ledvicah. Rmanova eterična olja sproščajo in preprečujejo maternične in menstrualne krče, zmanjšajo poporodno krvavitev in težave v meni. Krepijo tudi izločanje želodčne kisline in žolča in pretok krvi ter uravnavajo ritem srca. Grenčine zbujajo tek in spodbujajo izločanje žolča ter pomagajo pri kroničnih jetrnih boleznih. Alkaloidi v rmanu znižujejo temperaturo in krvni tlak, flavonoidi pa sproščajo krče gladkih mišic. Čreslovine dopolnjujejo protivnetne snovi pri celjenju ran in grenke glikozide pri zdravljenju prebavnih motenj. Zaradi inulina, ki je podoben inzulinu, je rman zelo pomemben za sladkorne bolnike. Nežne mlade rmanove listke lahko sveže narežemo v solato ali jih dodamo mesnim juham, omakam in krompirju, ali naredimo namaz z maslom.
Na mojem balkonu se bohoti rožmarin. Ko se ga dotaknem, me prevzame značilen aromatičen vonj, ki je starim Grkom pomenil simbol večne ljubezni in zvestobe, posvečen boginji ljubezni Afroditi. Rožmarin je za spomin, zato se z njim ovenčamo, da bi si bolje zapomnili besedilo ali učno snov. Nekoč so ga zažigali v bolnišnicah, da bi očistili zrak in pregnali insekte. Cenili so ga v vseh evropskih kulturah in z njim ovenčali mladoporočenca.
Rožmarin pomirja, zmanjšuje strah in nemoč, odpravlja nespečnost in migreno, bistri um in izboljša spomin. Kopeli so blagodejne revmatikom, depresivnim, utrujenim, ljudem z ledvičnimi in jetrnimi težavami in kožnimi obolenji. Rožmarin spodbuja delovanje srca, krepi in uravnava krvni obtok in tlak. Okrepi nastajanje želodčne kisline in žolča, preprečuje napenjanje in pomaga pri zaprtju, ženskam pa uravnava menstruacijo. Opojno eterično olje rožmarina je iz terpenov, fenolnih diterpenov, triterpenoidov, fenolnih kislin in flavonov.
V kulinariki ga uporabljamo ob mastnem mesu in pečenem krompirju. Oplemeniti okus perutnine, jagnjetine, divjačine, zajčjega in svinjskega mesa, nepogrešljiv je v enolončnicah. Sveže lističe na drobno sesekljamo, suh rožmarin pa stremo v možnarju. Ker rožmarina ne smemo predolgo kuhati, sicer močno pogreni in z njim tudi jed, ga v kuhane jedi stresemo ob koncu. Pri pečenki ali kuhanem mesu, v golažu, lahko v lonec ali na pladenj damo kar vejico rožmarina.
Vrtnice
Na mojem balkonu rastejo tudi tri vrtnice, ki se pripravljajo, da bodo pravkar zacvetele. Vrtnice sodijo v družino rožnic, so lepe in dehteče in toliko je različnih, da jih ni mogoče prešteti. Vsaka ima nekoliko drugačno barvo, drugačen odtenek in nekoliko samosvoj vonj. Barve vrtnic razkrivajo, da je v njih kopica zaščitnih antioksidantov iz vrst karotenoidov in flavonoidov. To so že zgodaj spoznali in v srednjem veku so vrtnice šteli med lekarniške rastline; iz njih so pridobivali tudi zdravilno rožno olje. Rožne liste so v ljudskem zdravilstvu uporabljali za okrepitev srca in živcev.
Čaj iz rožnih listov, oslajen z medom, naj bi koristil tudi pri zlatenici, omedlevici, glavobolu in čezmernih krvavitvah ob menstruaciji. Ljudsko zdravilstvo pozna tudi krepčilni recept iz posušenih rožnih listov, ki jih skuhamo v vinu, precedimo in ohlajeno pijemo po požirkih. Iz vrtnic so pridobivali dragoceno rožno olje za srce. To je še danes drago, ker za liter olja potrebujemo več ton cvetov vrtnic. Nekaj kapljic rožnega olja odpravlja utrujenost oči, pomaga pri udarcih in vnetjih. Pri glivicah, aftah in pri boleznih ustne votline priporočajo splakovanje ust s prevretkom vrtničnih cvetov. V Franciji je znana rožna kopel za mehko in svilnato polt, saj vrtnične učinkovine čistijo pore, pospešujejo prekrvavitev, poživljajo in osvežijo kožo.
Nataša Špiranec Maurer v svoji knjigi Aromaterapija navaja vrtnični sirup čudovite rožnate barve, ki ga redčimo v osvežilni napitek ali uporabimo kot sladilo. Kar veliko prgišče razcvetelih rožnih lističev damo v širok kozarec in jih prelijemo z vročo vodo, v kateri smo raztopili žličko citronske kisline. Tu se vrtnice izlužujejo najmanj 12 ur. Tekočino precedimo prek krpe in v vsak liter precedka stresemo po kilogram sladkorja. To segrevamo do zavretja; ko se sirup zbistri ga prelijemo v sterilne steklenice.
