Ne nosi rumene majice, ne vodi v generalni razvrstitvi in tudi navijači mu ne namenjajo posebne pozornosti. A brez njega dirka ni popolna. Govorimo o "voiture balai", avtomobilu metli, ki vozi na koncu kolone in pobira tiste, ki niso več sposobni nadaljevati. Francoski izraz v slovenščini dobesedno pomeni "avto metla" in prav to tudi simbolično počne - čisti traso za pelotonom. Naloga je jasna: če kolesar odstopi zaradi poškodbe, izčrpanosti ali če mu časovna zapora prepreči prihod v cilj, ga metla pobere in odpelje. No, običajno to storijo kar klubski spremljevalni avtomobili, vendar simbolika ostaja. Nekoč je to bil kombi s pritrjeno metlo na strehi, ki se je počasi peljal za zadnjimi in čakal, kdo bo moral odnehati. Danes je to tehnično dovršeno vozilo, a z enakim sporočilom.
Zgodovina vozila metla sega daleč v zgodnje čase Toura, ko so bile ceste neasfaltirane, komunikacije praktično neobstoječe in je kolesar, ki ni zmogel, preprosto obstal ob cesti. Da bi to preprečili (in morebitno goljufanje), so organizatorji uvedli zadnje vozilo, pogosto prepoznavno po ogromni metli, ki se je zibala nad pločevino.
V 50. in 60. letih je to vlogo pogosto igral ikonični avto Citroën H-Van, imenovan tudi "le Tube", danes muzejski primerek francoske avtomobilske zgodovine. Njegova valovita pločevina in počasna vožnja po gorskih prelazih sta postali del mitologije Toura. Na strehi je imel pritrjeno metlo, ki pa so jo leta 1992 umaknili, ker naj bi bila psihološko obremenilni simbol.
Sodobna metla je tehnično vozilo z vso logistiko, ki si jo lahko predstavljamo. Običajno gre za večji kombi s klimatsko napravo, opremo za prvo pomoč, rezervnimi kolesi, strešnimi nosilci, tlačilkami, torbami z vodo in energijskimi geli, povezavo z dirkaško radijsko mrežo in sedeži za tiste, ki morajo končati svoj dan že pred ciljem.
Na velikih dirkah, kot je Tour de France, metla ni le vozilo zadnjega upanja - je tudi del organizacijske strukture in eden ključnih elementov varnosti, saj po njenem prehodu policija sprosti promet in zaključi zaporo ceste. Na Touru v zadnjem desetletju vozilo prispevajo pri Volkswagen Groupu - od Volkswagnovega crafterja do letošnjega ekvivalenta pod modelno oznako MAN.
Toda vozilo metla ima še eno plast pomena. Zanj ni navijanja, ni glamurja, ni nagrad. V njem ni zmagovalcev. Je simbol človeške meje, trenutka, ko telo ne zmore več, ko se morajo kolesarji sprijazniti, da je bil cilj danes predaleč. Za mnoge je vožnja z metlo bridka, skoraj sramotna, a hkrati tudi nujna in odrešilna.
Spoštovanje do tistih, ki so dali vse od sebe, pa ni nič manjše. V kolesarski kulturi vozilo metla predstavlja več kot logistiko. Je podoba usmiljenja, tihi spremljevalec poražencev, zadnji element dirke, ki potrdi njen konec. Na neki način je celo romantičen - nekakšna mehka meja med bojem in odpovedjo. Na nekaterih etapah še danes organizatorji na streho avta simbolično privežejo staro metlo - ne zato, ker bi to še bila praksa, temveč zato, ker je ta podoba postala ikona.
V Sloveniji se metla pojavlja tako na amaterski Franjini metli kot tudi na profesionalnih dirkah. Na Veliki nagradi Adrie Mobil je letos odgovorni voznik metle Boštjan Petek. Na Franji je metla pravzaprav izraz za spremljevalno vozilo, ki se pelje na koncu karavane. Spet brez veliko medijskega pompa, a z misijo, da poskrbi za tiste, ki niso zmogli do cilja. Delo je o njem pisalo, da "dobri kolesarji sploh ne vedo, da obstaja", medtem ko si slabši udeleženci pogosto želijo, da bi se preprosto pojavila, jih pobrala in pripeljala domov.
