Na povprečen ponedeljkov večer sem, gledajoč nič zanimivega na televiziji - ta po defoltu pač mora biti prižgana - vzel telefon in se kot vsi milenijci kratkočasil z gledanjem reelsov (v prevodu: kratkih videov na instagramu). Ker je moj algoritem kontaminiran z balkansko kulturo, mi je najprej ponudil par videov s tematiko protestov v Srbiji. Nato pa priskrolam do Vedrane Rudan, hrvaške publicistke in književnice ter enega največjih umov v regiji. Bil je posnetek njenega zadnjega gostovanja v kultni hrvaški oddaji Nedjeljom u 2 pri voditelju Acu Stankoviću. Govorila je o smrti in umiranju, s čimer se je soočila in sprijaznila po diagnozi raka.
Pa saj sem to menda že videl, pa sem si vseeno vzel tistih nekaj minut in ji še enkrat prisluhnil do konca. "Vem, da je veliko ljudi, ki me imajo radi, in jaz imam rada njih. Vem tudi, da sem nesmrtna. Naj ljudje mojo smrt sprejmejo kot odhod na območje brez signala," je dejala. Pretresljivo in lepo hkrati. No, nato sem pobrskal še po njenih drugih posnetkih. Veliko je gostovala na srbskih televizijah, tudi prorežimskih - in se norčevala iz oblastnikov in njihovih slug.
Neki voditeljici je, potem ko ji je podpisala knjigo, dejala, da upa, da jo bo tudi prebrala. V eni od oddaj je gostovala skupaj s srbskim predsednikom Vučićem. Bila je ena tistih oddaj, kjer predsedniku ne zastavljajo vprašanj, ampak mu pustijo večurni monolog, voditelji pa mu zgolj prikimavajo. No, ne, ko je tam Vedrana. Pa ga je vprašala, če mu je Putin dal v dar puško, da bi se z njo igral ali ubil. Ko ji je odgovoril, da nima samomorilnih nagnjenj, je dodala: "Ampak vaši zdravniki to mislijo."
Vsak živi, kakor mu paše
Nazaj k bistvu - naletel sem tudi na nekaj njenih življenjskih posnetkov. Pa ne, da to rad poslušam. Sploh ne. Ne maram motivacijskih moralistov, rad pa prisluhnem ljudem, kakršna je Vedrana. "Imejte se radi. Po naravi smo taki, da se vsega bojimo. Najprej se zaljubimo, nato pa se celo življenje bojimo, da ne bi izgubili te osebe - in se ji podrejamo," je njena izjava, ki mi ne gre iz glave. Tudi ko sem odložil telefon, sem razmišljal o tem. Pa ko nisem mogel spati. In sem razmišljal. O življenju, njegovem smislu, sreči ... Pa ne v nesrečnem smislu, kakor sem ponavadi pisal v svojih verterskih samogovorih.
Zadnje čase veliko razmišljam o družbi nasploh in o tem, kam plujemo. Nisem optimist. Glede na trenutne družbenopolitične razmere pri nas in v svetu me skrbi. Zelo skrbi, čeprav bom vedno verjel, da je večina ljudi razumnih in dobrih. V mislih sem se bolj dotaknil pričakovanj družbe. Ta so v zadnjem času postala zelo visoka. Sploh pri mladih. Večini je, tako se mi zdi, pomembno imeti čim višjo plačo - ne glede na obliko dela - in si hitro ustvariti družino. Vse to je lepo in prav. Vsakomur svoje, ampak potem pridemo do tistih drugih. Nas drugih.
Septembra smo se z gimnazijskimi sošolci dobili na okrogli obletnici mature. Lepo jih je bilo videti, fajn smo se imeli. Vsi so nekje. Nekaj jih dela v tujini, ostali smo razdrobljeni po državi. Zdelo se mi je, da so vsi zadovoljni, in vesel sem bil, da je tako. Dve sta v veselem pričakovanju, nekaj jih je najlepšo vlogo prevzelo že prej. To omenjam, ker se nam je zagotovo že vsem, ki se v poznih dvajsetih še nismo z nekom ustalili, zgodilo, da nas je ob pogledu na vrstnika z urejenim življenjem in družino prevzelo neko nelagodje. Ne ljubosumje ali žalost, sploh ne. Ampak da smo se vprašali, kaj pa jaz počnem narobe. In odgovor je - nič. Absolutno čisto nič ni narobe. Vsak živi, kakor mu paše. Vse ob svojem času - ali pa tudi ne. Vse je prav. In tega bi se morali zavedati vsi.
Z leti sem nehal poslušati pokroviteljske pripombe nekaterih starejših. Češ zakaj kot mlad moški v petek zvečer nisem v lovu za puncami, zakaj delam za tako in tako plačo, tam in tam pa bi lahko imel toliko in toliko, pa zakaj ne vzamem stanovanja od onega in onega, pa samo tako ugodno je. Tudi več nisem v zadregi, ko povem, da pri svojih letih še živim doma in da bo vse drugo, če bo, prišlo ob svojem času. In da grem poleti v mobilno hiško svojih staršev, na kak krajši dopust pa kam s prijatelji ali sodelavci, ker pač nisem tip, ki bi potoval sam. Kdor želi razumeti, bo razumel, za druge pa se ne zmenim. Mislim, da je tako edino prav.
Zato uživajmo in se imejmo radi. Poročeni ali samski, v lastni hiši ali v hotelu mama. Življenje je prekratko za obsodbe, pridige, pokroviteljstvo. Zabavajmo se. Pobegnimo kdaj na tisto območje brez signala. Pa naj bo to oddih z mlado družino v kakem luksuznem letovišču ali s prijatelji ... na primer v Siofoku. Življenje je lepo. Živimo ga.
Obiščite spletno stran brez oglasov.
