Bruseljsko letališče. Oddajam članek z laptopom v naročju in potihem preklinjam samo sebe, da si nisem dala polniti slušalk. Japke pa se ne povezujejo s kabli kar tako, seveda ne. Udarjam torej po svojem applu, še pred letom moram oddati tekst, potem bo prepozno, in se borim s slušalkami. Ajd, bom potihem preposlušala pogovor, nekako bo šlo. Pravzaprav običajen novinarski stres, nič nenavadnega. Že od nekdaj nekje neka tehnologija zataji prav v trenutku, ko to najmanj potrebuješ. Klasika od pamtiveka, spomnim se, kako je neki kolega prišel z intervjuja z Janezom Drnovškom, pa se je izkazalo, da snemalnik ni posnel ničesar. Stres na tretjo! Seveda. Okej, malo se spotiš, prevrneš nekaj mentalnih kozolcev pa še kakega pravega in gre.
Tudi moja situacija bi se popolnoma lepo izšla, če ne bi zraven mene pristal starejši par, ki se je vračal s popotovanja po Portugalski in Španiji, glede na količino prelitih besed sta potovala vsaj mesec. Sploh mi ni jasno, kako sta pristala med vsemi tistimi po bruseljsko okravatenimi in skostimčkanimi ljudmi. Ni pomembno, bila bi še ena letališka prigoda v prostoru, kjer se izgubi čas in vse poteka kot v nekaki črvini, kjer ljudje počnejo svašta stvari. A kaj, ko je gospod v hipu, ko se je ugnezdil zraven mene, izvlekel telefon, poklical hčerko in se je začelo. Izvajala sta videoklic, seveda. In zelo naglas, gospod in zvočnik telefona, tudi samoumevno. Slušalke? Kaj je to? Skratka, medtem ko sem se jaz sekirala, če lahko zelo na tiho preposlušam in stipkam moj pogovor, sta gospod in gospa zelo na glas razlagala, prisežem, celo popotovanje hčeri! In nato še njenemu možu. In nato še vnukom. Zraven sta vriskala, vpila, mahala otročkom in kazala okolico. Pismo, naj pomaham njunemu res izjemno številnemu sorodstvu ali kaj? Kar naenkrat je vame zrl petletnik s sestrico in nekaj v tri dni čebljal mami, ne babici in dedku. Družinsko video zvočno srečanje je trajalo vsaj kakih 20 minut. Poleg mene je začel grdo gledati še nek evrobirokrat, ampak veselja preko telefona je bilo preprosto preveč, da bi ga lahko prekinili neki tečnobni pogledi resnežev v sivem. Bil je velik zasebni spektakel v javnosti in imeli smo privilegij še sodelovati v njem!
Pardon, saj ne prisluškujem, ta pogovor praktično poteka z mano v njem
Zato poziv: Dragi videoklicatelji, res ne želim imeti vaših življenj v svojem! Če sem včasih morala poslušati vaše pogovore, moram sedaj vas in vaše prijatelje še gledati in vse vas poslušati! Se ubadati s koščki vašega očitno res vznemirljivega življenja na pametnih telefonih, pri čemer smo lahko jaz ali moja družina vzporedno preneseni nekam k neznancem na drug del sveta. Pa je vse, kar si recimo ta hip želimo, zelo mirno ležanje na plaži ali pa mirna partija una, v kateri je itak vnaprej odločeno, da bom izgubila. Res hvala, gospodična, prav nobene potrebe nimam biti del tvojega in prijateljičinega življenja. In ja, po opisanem sodeč je Damien res kreten. In ne, ne izgledaš tako krasno, kot ti pravi prijateljica, ker če si s severa Evrope in imaš tudi tako svetlo polt, ure sončenja tvojo kožo pač spremenijo v eno samo veliko ranjeno rdečo krajino. Ni šans, da obstaja filter, ki bi uspel udušiti to rdeče sijanje, ni šans! Pardon, saj ne prisluškujem, ta pogovor praktično poteka z mano v njem, čeprav sem dva metra stran.
Skratka, če smo se včasih pritoževali nad glasnimi telefonskimi razglabljanji v javnih prostorih, je sedaj zadeva še veliko slabša, ker smo hočeš nočeš primorani v njih še sodelovati. Ker zakaj v dobi, ko delimo že vse, ne bi delili še svojih življenj? In to s popolnimi neznanci in v realnem času? Ne, hvala, zame ne. Poleg tega je zadeva postala nevarna tudi iz čisto realnih razlogov, ljudje facetajmajo v avtomobilu, na ulici, med prečkanjem ceste, na kolesu.
Seveda tudi pri nas doma opravljamo videoklice, sploh ker smo nekoliko razseljeni po Evropi. Kažemo si otroke in mačke, pa hrano in nove stole. Ampak doma, kjer nikogar ne silimo v svoja življenja in s svojimi življenji ne onesnažujemo drugih. Ne domišljam si, da si nekdo želi gledati moj podbradek, kako prečka cesto, zato še vedno uporabljam navadne klice, dobra alternativa so tudi klepetalniki.
Priznam tudi, da nimam blage veze, kako bi lahko zamejili ta pojav vdora v zasebnost v javnosti, gre namreč za golo odsotnost občutka, nevljudnost, če želite. Onesnaževanje življenja in njegove intime, kolikor je je pač še ostalo. Samo pesti lahko držimo, da bo videoklice požrlo kaj drugega, prenos misli morda? Vsekakor manj moteče.
