(SAMOGOVOR) Naš družinski mini kult beline ali zakaj bi si spomenike zaslužili tudi pacienti

Doma smo imeli nekakšen parazdravstveni kult. Kdaj imaš zdravnika, katerega, na katerem oddelku in seveda ključno vprašanje - če bo treba v bolnico. To so bile nekakšne skupne točke vseh pogovorov, stičišče vseh družinskih tem v neki fazi pogovorov. Če Adi poje bog ne daj, da bi crknu televizor, bi mi peli bog ne daj da crkne zdravstveni sistem. Ko bi takrat vedeli ... Napotnice in recepti in zdravila, to so bili sveti predmeti v posebnih mapah in obiski ambulant še posebno slavnostni. Nanje si se pripravil ne le s čistimi in najbolj finimi oblačili, tudi duševno. Ko sem v svetišče začela hoditi tudi jaz, pa z nekakšnimi vajami iz govornega nastopanja. Pa smo jih res vsi potrebovali, sicer morda ne bi bile tako resne, tako osrediščene v bistvo naših življenj, ampak diagnoze smo nabirali kot kaka druga družina - kaj pa vem - športne uspehe.