Katerina Šimkevič, ukrajinska zgodovinarka, ki se je kmalu po začetku ruske agresije na njeno državo preselila v Zagreb, je doktorirala iz vojnih zločinov v Jugoslaviji. Trenutno živi na relaciji Zagreb–Zaporožje. Na Fakulteti za pravo in javno upravo Zaporoškega inštituta za ekonomijo in informacijske tehnologije predava zgodovino in politologijo. V besedilu za portal Index.hr razlaga kontekst, v katerem se zdaj odvija spopad Rusija-Ukrajina, medtem ko droni kršijo evropski zračni prostor.
V noči na 10. september je Evropa ponovno dobila opomin, da je vojna Rusije proti Ukrajini že zdavnaj presegla okvir fronte, pravi Šimkevič. Poljska, ključna logistična baza za pomoč Kijevu, se je soočila z vdori ruskih dronov, medtem ko je Belorusija ob robu meja EU in Nata pripravljala skupne vojaške vaje Zahod 2025.
Takšno usklajenost je težko pripisati naključju: gre za usklajen hibridni pritisk, kjer se resnične grožnje združujejo z demonstrativno vojaško aktivnostjo, da bi se vzdrževalo stalno napetost – od zmede med civilnim prebivalstvom do politične nervoze v prestolnicah zaveznikov, piše ukrajinska zgodovinarka.
Dvosmerna strategija Kremlja
Logika takšnega scenarija je preprosta, nadaljuje: droni na poljskem nebu ustvarjajo vtis "zračnosti" natovskih mej, kar zaveznike sili, da trošijo vire za okrepljeno protizračno obrambo. Hkrati se vaje na beloruskih poligonih predstavljajo kot načrtovane, vendar imajo drugo vlogo – poudarjajo bližino ruskih sil in pripravljenost za hitro mobilizacijo z namenom napada na Evropo. Skupaj to deluje kot dvokomponentna operacija Kremlja: psihološki pritisk v kombinaciji s političnim sporočilom elitam, da je Rusija blizu in odločena v svojih namerah.
Moskva si ne prizadeva toliko pridobiti vojaško prednost kot destabilizirati vsakodnevni občutek varnosti v zavezništvu, sejati dvom o zanesljivosti kolektivnih jamstev in preusmerjati razpravo s podpore Ukrajini na notranje "krizne" teme.
To taktiko območje razpadle Jugoslavije dobro pozna, piše Katerina Šimkevič.
Vloga Belorusije
Belorusija v tem scenariju ni pasivna kulisa, temveč primeren teren, ki Moskvi omogoča strateško globino, skupne vaje pa omogočajo manevriranje z ljudmi in tehniko. Formalno ne kršijo mednarodnih dogovorov, dejansko pa ohranjajo napetost na Poljskem, v Litvi in Latviji, nadaljuje zgodovinarka.
Minsk tako prevzema vlogo pomnoževalca pritiska: vsak napad dronov za hrbtom EU in vsaka najavljena "načrtovana" vaja ga povečujeta, ustvarjata prepričljiv vtis stalne grožnje, ki lahko vsak trenutek gre čez rob.
Pritisk utrudi, Ukrajina pade v drugi plan
V tem smislu droni, četudi so sestreljeni ali je škoda omejena, delujejo kot vsakodnevno testiranje siren. Politiki so prisiljeni reagirati "tukaj in zdaj", prerazporejati proračune, kupovati dodatne radarske sisteme, spreminjati zračne poti, podaljševati čas potovanj, krepiti varovanje.
Kremelj zelo dobro razume, da pritisk utrudi ljudi in zmanjša prostor za podporo Ukrajini, poudarja Šimkevič. Kremelj ve, da taka "vsakodnevna turbulenca" postopoma utrudi tako volivce kot vlade in zmanjšuje prostor za sistemsko podporo Ukrajini.
Z vidika strategije vidimo različico, znano iz jugoslovanske izkušnje: "eskalacija zaradi prisile": najprej demonstracija sile v obliki vaj, nato ciljni provokativni izpadi pod krinko "incidentov" in nato prečkanje rdečih črt, da se sosed privadi na stalno grožnjo, mednarodno skupnost, "utrujene demokracije", pa se na ta način prisili v mnenje, da se je bolje dogovoriti.
Stava Kremlja je: če se vzhodni bok Nata osredotoči na gašenje "lokalnih požarov", bo za strateško pomoč Kijevu ostalo manj pozornosti in manj virov.
