Hrup je zvok, ki je glasen, neprijeten ali nezaželen. Vzbuja nemir, moti človeka in škoduje njegovemu zdravju. Poleg definirane fiziološke vsebuje tudi osebno noto, torej odnos posameznika do določenega zvoka, ki ni odvisna samo od jakosti in frekvence, ki jo sporoča, temveč tudi od poslušalca, njegove trenutne aktivnosti, razpoloženja in njegovega zdravstvenega stanja. Pri ljudeh lahko hrup povzroči vznemirjenost, motnje spanja, povečan krvni pritisk, tveganje za pojav srčno-žilnih bolezni, motnje pri koncentraciji, pogovoru ali poslabšanje psihičnega stanja.
Slovenska zakonodaja, ki ureja hrup v okolju, vključuje Zakon o varstvu javnega reda in miru (Uradni list RS št. 70/60 in 139/20). Namen zakona je uresničevanje pravice ljudi do varnosti pred dejanji, ki posegajo v telesno in duševno celovitost posameznika.
Uporaba televizijskega ali radijskega sprejemnika, drugega akustičnega aparata ali naprave ali glasbila moti mir in počitek. Poleg splošno znane omejitve med 22. in 6. uro spada med kršitve, ne glede na to, ali je dan ali noč, tudi hrup, ki ga povzročajo naprave, TV, radio, glasbila, kričanje in prepiranje in ki se prenaša v sosednje stanovanje.
Kadar opozorilo soseda povzročitelju hrupa ne zaleže, je intervencija policije dobrodošla in upravičena, čeprav bi nekateri, ki ščitijo povzročitelje hrupa, radi zakon kar spremenili.
Vse to pišem zaradi hrupa, ki ga je povzročila kršiteljica miru v večstanovanjski hiši. Upokojena pianistka je s svojo zgodbo seznanila medije. Ti sočustvujejo z umetnico, ki v svoje zadovoljstvo v stanovanju še vedno igra (sicer ubrano) in kot ljubeča babica poučuje igranje klavirja še vnučka. Ubrano ali neubrano igranje, zadovoljevanje lastnih želja in potreb je lahko za soseda tudi moteče in do njega zelo nespoštljivo.
V vnemi zaščititi umetnico imajo nekateri gospo, ki je poklicala policijo, za nepotrpežljivo sovražnico kulture. Nepošteno! Ker ima nekdo veselje do učenja in igranja klavirja, harmonike, flavte, bobnov, plesa itd., naj torej sosed v svojem domu to mirno prenaša? Stalno bivališče, dom, je prostor, kjer ima vsakdo pravico do miru, kjer lahko dela, počiva, posluša, kar sam želi, in s svojimi dejanji seveda ne obremenjuje drugih stanovalcev.
Enako velja tudi za imetnike hišnih ljubljenčkov. Odločitev zanje je osebna, pasji lajež pa morajo prenašati tudi sosedje, ki jih morda, prav iz spoštljivosti in uvidevnosti do sostanovalcev, sami nimajo. Imetniki psov jih bodo seveda imeli za nestrpne sovražnike živali.
Tudi ventilatorji, plinske peči in pralni stroji povzročajo močan hrup, zato je uporaba takšnih naprav ponoči nesprejemljiva in kazniva, in to ne le v Sloveniji, tudi v mnogih drugih državah.
Kdo je torej žrtev? Stanovalec, ki povzroča takšen ali drugačen hrup in ki neuvidevno zadovoljuje svoje lastne potrebe, čeprav s tem prizadene druge, ali tisti, ki želi uveljaviti svojo pravico do miru? In kdo naj se odseli v lastno hišo?
Ljubica Došler Stare, prof., Maribor
Dobrodošli!
Pisma bralcev, vaše argumentirane refleksije na dom in svet, poslej objavljamo vsak dan od ponedeljka do četrtka. Vabljeni z največ 4800 znaki na pisma.bralcev@vecer.com.
Stališča bralcev ne odražajo nujno stališč uredništva.
