Pisec sporočilno izjemno aktualnega pisma, spoštovani Alojz Filipič iz Gornje Radgone, je v svojem pismu načel mnoga vprašanja, ki so še kako vredna temeljitega razmisleka in dodatnih komentarjev. Žal za kaj takega v odgovoru ni prostora, zato bom podprl in nekoliko razširil samo njegove navedbe o mariborskem škofu Ivanu Jožefu Tomažiču med nemško okupacijo slovenske Štajerske v letih 1941–1945. Pokončnem možu, vrednem velikega spoštovanja.
Ivan Jožef Tomažič se je rodil 1. avgusta 1876 v Miklavžu pri Ormožu, umrl pa 26. februarja 1949 v Mariboru. Sredi leta 1947 ga je zadela kap, 26. februarja 1948 pa je kljub bolezni sede še daroval zlato mašo. Pokopan je v mariborski frančiškanski cerkvi. Osnovno šolo je obiskoval v domačem kraju, gimnazijo pa med letoma 1887 in 1895 v Ljubljani. Po maturi, ki jo je opravil z odliko, je študiral bogoslovje v Mariboru med letoma 1895 in 1899 in je postal duhovnik. 5. decembra 1899 je bil nastavljen za kaplana pri Sv. Juriju ob Ščavnici. Od tam je šel službovat v Celje, kjer je bil med letoma 1901 in 1903, nato pa so ga poslali v Innsbruck in je na tamkajšnji Teološki fakulteti leta 1906 doktoriral. Vmes je bil imenovan za škofijskega tajnika in dvornega kaplana v Mariboru do leta 1915, ko je postal stolni kanonik, nato leta 1921 dekan, leta 1925 prelat in bil leta 1928 na željo takratnega lavantinskega škofa Andreja Karlina imenovan za pomožnega škofa. 1. oktobra 1928 je postal generalni vikar in 30. oktobra 1930 stolni prošt. 27. junija 1933 ga je papež Pij XI. z apostolskim pismom imenoval za lavantinskega škofa. Kot škof ordinarij je nastopil odgovorno službo 15. avgusta 1933 in je vodil lavantinsko škofijo vse do smrti leta 1949.
Spodbujal je delovanje katoliških organizacij in združenj, leta 1934 v Mariboru vodil evharistični shod, leta 1936 Slomškove dneve, gradnjo novega bogoslovnega semenišča in Visoke teološke šole. Že kot semeniščnik je sodeloval pri literarnem društvu Slomšek. Društvo je izdajalo rokopisni časopis Lipica, v katerem so študentje poleg leposlovja objavljali tudi druge vsebine in prevode asketskih spisov iz latinščine, nemščine in francoščine. V duhu slovanske vzajemnosti so navezovali stike s češkimi in hrvaškimi bogoslovci. Z denarno pomočjo vse škofije je uresničil zamisel svojega predhodnika Andreja Karlina o novi stavbi bogoslovnega semenišča in dosegel, da je bila zavodu priznana stopnja visoke šole. Razširil je tudi poslopje dijaškega semenišča in poskrbel za obnovo notranjosti mariborske stolnice. Bil je pobudnik evharističnega kongresa v Mariboru leta 1934 in je tako kot njegov predhodnik nadaljeval prizadevanja za beatifikacijo škofa Antona Martina Slomška. Ob tem je zanimivo, da si je za Slomškovo beatifikacijo goreče prizadeval, še preden je postal lavantinski škof.
Ob nastopu škofijske službe leta 1933 je Tomažič napisal izjavo, da morata biti Cerkev in duhovščina nad političnimi strankami. Med nemško okupacijo slovenske Štajerske je odklanjal vsakršno podporo političnim in vojaškim akcijam, zato so ga nemški okupatorji strogo nadzorovali in ga obravnavali kot osebo brez državljanstva. Odločno je tudi nasprotoval okupatorjevim ukrepom proti zavednim slovenskim duhovnikom. Iz njegove škofije so Nemci izgnali 284 škofijskih in 81 redovnih duhovnikov. Sam je vodil škofijsko upravo in poleg tega opravljal še dušno pastirsko delo v mariborski stolnici. Sam se je zato nekoliko hudomušno imenoval za "pomožnega kaplana" v stolnici. Škof dr. Ivan Jožef Tomažič je preprečil poskus izdajstva oziroma kolaboracije z nemškimi okupatorji in zato na slovenskem Štajerskem ni bilo bratomorne vojne kot na primer v Ljubljanski pokrajini, kjer so protikomunistični tabor izdatno podprli Italijani in najvišji predstavniki RKC oziroma Ljubljanske škofije s škofom Gregorijem Rožmanom na čelu. Prleški rojak, antropolog, filozof, psiholog in teolog prof. dr. Anton Trstenjak je o tem nekoč povedal, da mu je dr. Tomažič pripovedoval, kako mu je škof Rožman poslal emisarje, da bi tudi on na Štajerskem organiziral protikomunistični tabor (vaške straže oziroma bela garda in po kapitulaciji Italije septembra 1943 slovensko domobranstvo), pa jih je odločno zavrnil in odslovil nazaj v Ljubljano, rekoč: "Mar hočete zlo, ki ste ga razširili v svoji škofiji, prenesti še na mojo?" O tem sva se večkrat pogovarjala tudi s pokojnim škofom prof. dr. Vekoslavom Grmičem, ki je škofa Tomažiča izjemno cenil in je upor zoper nacifašizem označil kot moralno upravičeno in pogumno dejanje.
Po osvoboditvi leta 1945 je škof Ivan Jožef Tomažič z osebnimi in pisnimi stiki z Borisom Kidričem urejal najbolj pereče zadeve škofije in nakazal pot poznejšim sporazumevanjem med Cerkvijo in državo. Tudi na tem področju je bil svetel zgled in zato bi bil že skrajni čas, da v Mariboru končno dobi spomenik. Enako, kot si spomenik zasluži tudi prvi rektor mariborske univerze prof. dr. Vladimir Bračič. Oba sta pustila globoke sledi.
Dr. Marjan Toš, Lenart v Slovenskih goricah
