Če ne bi bili 22. junija 1941 mi kristjani napadli neverne Rusije (takrat ZSSR), potem še danes ne bi vedeli, kaj je komunizem. Mi bi sicer Večer brali v nemščini, Primorci svoje časopise v italijanščini, seveda v drugi državi, čeprav so domobranci že imeli zemljevid Slovenije, ki naj bi ga uresničili Angleži in četniki, ker pa so se trije veliki na Jalti dogovorili, da proti komunizmu ne bo vojne, je ta iluzorna ideja propadla.
Med drugimi viri so mi dali misliti Marco Aurelio Rivelli v knjigi o hrvaškem nadškofu Alojziju Stepincu, duhovnik Bartolomé de las Casas v knjigi Uničevanje Indijancev in evangelizacija ter Razkrižja dr. Spomenke Hribar.
Boriti se proti religijam je nesmisel, ker so nam to nešteta tisočletja zapisala v gene (združeni so imeli več možnosti za preživetje). Boriti se proti komunizmu pa je tudi izgubljena energija, ker komunizem uči o enakosti, te pa v naravi ni nikjer, ampak le ena sama neusmiljena selekcija.
Prva monoteistična vera je bila v Egiptu leta 1350 pr. n. št. Faraon je uzakonil boga Atona in s tem državno vero. Monoteisti so najbolj fanatični verniki med vsemi verami, piše Yuval Noah Harari v knjigi Sapiens.
Maja 1942 je škof Rožman v Vatikanu uredil dovoljenje za samoobrambo v Ljubljanski pokrajini. 19. junija 1942 je bila sprejeta odločitev o vaških stražah. Na Hrvaškem je poglavnik Ante Pavelič 16. aprila 1941 ustanovil Hrvatsko domobranstvo. Tako pri nas v Sloveniji kot na Hrvaškem so se razvijali katoliški fundamentalizem in drugi nacionalizmi v stari Jugoslaviji. V Ljubljanski pokrajini je v borbi proti komunizmu delovalo več organizacij, med njimi Katoliška akcija, ki jo je podpisal škof Rožman, potem Slovenska zaveza za borbo proti NOB. Skupaj z Italijani so organizirali MVAC (Milizia volontaria anticomunista). Vsak uporniški napad na Italijane ali Nemce kot glavne okupatorje Slovenije je bil označen le kot napad na cerkev in katoliško vero.
V knjigi Rožmanov proces iz leta 1996 piše, da se je škof Rožman tudi angažiral za reševanje internirancev in Judov ter da je 1. decembra 1944 pisal papežu, da naj Angloameričani okupirajo Slovenijo. V župnišču Bežigrad so zbirali orožje za boj proti komunizmu. Dvakrat so domobranci prisegli okupatorju (Nemcem), 20. aprila 1944 in 30. januarja 1945. Škof Gregorij Rožman je bil po vojni obsojen na 18 let zapora (prisilno delo). Zatekel se je v angleško cono v Avstriji. Nazadnje je odšel v Cleveland v ZDA in tam leta 1959 umrl.
Kot piše Marco Aurelio Rivelli, so neverjetne stvari izvajali katoliki pod imenom ustaši na Hrvaškem. Dne 17. julija 1941 je dr. Mile Budak (ožji sodelavec poglavnika Anteja Paveliča) v Karlovcu govoril, da morajo pravoslavne prebivalce na Hrvaškem pobiti, razseliti ali spreobrniti v katolištvo. Povsod so pobijali najprej pravoslavne duhovnike in nato še preostale. Povsod so iskali Jude in komuniste. Lastnoročno so sodelovali katoliški duhovniki. Ne upam opisovati grozodejstev. Kako lahko človek tako nizko pade. Vse to se je dogajalo z vednostjo škofa Stepinca, ki ga je papež Janez Pavel II. dne 2. oktobra 1998 razglasil za blaženega brez ene same omembe strahot nad pravoslavnim prebivalstvom.
Poglavnik Ante Pavelić se je takoj po vojni zatekel na zahod. S sabo je vzel 48 zabojev zlata, 36 kovčkov zlata pa je dal nadškofu Stepincu v hrambo, kot piše Rivelli v četrtem poglavju pod naslovom Na podganji poti.
Nenadoma postanejo vsi voditelji antikomunistični borci, tako na Hrvaškem kot pri nas v Sloveniji. Pod zaščito nacističnih enot se umaknejo v Avstrijo, in to tisoči, med njimi tudi 500 duhovnikov. Pridružili so se jim tudi naši katoliki domobranci. Povzročili so mnogo masovnih pobojev, po katerih mnogokje ni bilo dostojnega pokopa (kot se je zgodilo tudi ujetnikom v Nemčiji po koncu druge svetovne vojne, prav tako brez obeležij in vsakoletnih žalnih maš).
Vatikan je z odprtimi rokami sprejemal zločince, saj so vendar bili antikomunistični borci, kot na primer Adolf Eichmann, Josef Mengele, Walter Rauff (izumitelj plinskih celic) itd. Vseh skupaj je bilo približno 4000. Vsi so dobili lažne dokumente v Rimu, Ulica Tomacelli 132. Tej vatikanski akciji so rekli Podganji kanal (Rat cannal). Med njimi je bilo tudi cca 200 hrvaških antikomunističnih borcev. Nisem pa našel, kdo izmed slovenskih borcev se je znašel na tem Rat cannalu.
Danes imamo pri nas še vedno antikomunistične borce, in mimogrede, v bivši SFRJ nisem slišal, da bi bili člani partije v govorih in medijih javno direktno obsojali kristjane kot zločince.
Leta 396 je krščanstvo prepovedalo poganska čaščenja bogov in tudi olimpijske igre, pa tudi čaščenje bogov po domovih. Leta 426 je krščanski cesar Teodozij sprožil rušenje vseh poganskih verskih templjev. Zelo me je šokirala knjiga duhovnika Bartoloméja de las Casasa Uničevanje Indijancev in evangelizacija. Opisuje strahote, ki si jih tudi ne upam opisovati. V prvih 50 letih po prihodu kristjanov je umrlo 75 mio. Indijancev, ki so duhovnika imenovali zbiratelj indijanskih solz, ker je zaradi hudih zločinov, ki jih je gledal, postal njihov zaščitnik. Umrl je 18. julija 1566. Kralj Španije je leta 1573 knjigo prepovedal, čeprav ima knjiga na koncu primer zaželenega pokristjanjevanja. Tako kot smo se učili pri verouku v svinčenih časih, ko naj bi bile vse cerkve že podrte in duhovniki postreljeni. Namreč, sveti Avguštin je šel s 40 spremljevalci v Anglijo in z besedo spreobrnil cele pokrajine.
Dr. Spomenka Hribar v delu Razkrižja omenja spomenike domobrancev. Ne omenja pa, kako je stanje spominskih obeležij drugod po svetu za žrtve, ki so umrle po koncu druge svetovne vojne. Teh naj bi bilo celo več milijonov, prav tako brez sojenja in normalnih obeležij. Zahod je Eisenhowerjeve žrtve (zaradi lakote) skrival 40 let (beri James Bacque: Druge izgube).
Na spomeniku domobrancem na Žalah piše: "Kri je zalila našo domovino, rdeče revolucije sad!" (Za zgodovinsko strašnost nasilnega pokristjanjevanja na treh kontinentih pa spomenik še manjka!) Dr. Spomenka Hribar omenja spomenik v obliki obeliska. Jaz bi predlagal, da ga postavijo sredi Maribora v spomin na škofa Ivana Tomažiča (1876-1949), saj je rešil najmanj 10 tisoč življenj na Štajerskem s svojo modro držo proti glavnemu sovražniku, nemškemu okupatorju! Danes cela severna meja, kot tudi zahodna, govori slovensko!
Alojz Filipič, Gornja Radgona
