Tri desetletja in pol po plebiscitarni odločitvi za samostojnost, ki se je nekaj mesecev kasneje uresničila v neodvisnosti in pripeljala do izreka Danes so dovoljene sanje, jutri bo nov dan, namesto da bi bili ponosni na krasne naravne danosti države in dobre ljudi v njej, živimo predvsem kruto politično realnost, ki nikakor ne odraža enotnosti, ki smo je nekdaj očitno bili zmožni. Gotovo k močnemu občutku razdvojenosti pripomorejo prihajajoče parlamentarne volitve, a zdi se, da spomladanski veledogodek vendarle ni edini razlog za to. Prepirljivost, netenje sovraštva, delitev na naše in vaše postaja zatečeno stanje, ostalina preteklosti, ki se vleče že predolgo in se le še stopnjuje, s tem pa zastruplja generacije, ki bi rade živele v miru in predvsem izkoristile svoje potenciale.
Danes, 35 let kasneje, se nekateri denimo bolestno ukvarjajo s tem, kdo je ob razglasitvi rezultatov plebiscita zaploskal in kdo ni, iz tega ustvarjajo teorije, delajo big deal, veliko stvar, po svoje interpretirajo zgodovinski dogodek in razlago širijo, kot da je edina sveta resnica. Generacije mladih, ki se takrat niti še rodile niso, prav malo briga, kdo je na nekem posnetku ploskal in zakaj. Zakaj bi se moral cel narod ukvarjati s tem, da nekateri posamezniki hranijo svoj ego in s svojim poveličevanjem ter tlačenjem drugih "zdravijo" svoje komplekse? Mladi danes imajo v zapletenem geopolitičnem svetu druge skrbi. Znajo razmišljati s svojo glavo in si aktivno, večinoma v okviru civilnodružbenih gibanj, prizadevajo za boljši svet. Pa naj gre za okoljski aktivizem, boj za svobodo odločanja žensk o svojem telesu ali odločitev, da na debatnem tekmovanju ostanejo na pravi strani zgodovine, ker ne želijo zagovarjati genocida, ki ga izvaja Izrael. Pozor, nekdanji šolski minister in evropski poslanec je dejanje mladih slovenskih dijakov označil za satanizem. V enaindvajsetem stoletju. Zato aktualizirajmo znani rek: človek človeku zver. Kot se je omenjeni kritik mladih nekdaj kot član zveze komunistov udinjal partiji, se s takimi izjavami danes udinja politiki in večnemu predsedniku stranke - ki se je uril v isti zvezi -, hkrati pa, bržkone v precej mili obliki, ilustrira, s kakšnimi vatli se bodo, če pridejo na oblast, lotili "ustavne večine razuma". Najprej na področju šolstva, ideološkem aparatu države, nato pa na vseh drugih; od razmontiranja do premontiranja države.
Aktualni koaliciji so najvidnejši predstavniki največje opozicijske stranke napovedovali, da ne bo zaključila mandata. Čeprav so bili politični novinci temu primerno pogosto nespretni, kljub vsem pretresom in polenom pod noge, pa bo vladi po več kot desetletju in pol uspelo zaključiti štiriletni mandat v nespremenjeni koalicijski sestavi. Presenečeni? Morda prav zato prebivalce Slovenije največja opozicijska stranka tišči v neke druge čase, ko te dni na plakatih po državi v novem letu vošči veliko plebiscitarnega poguma. Očitno želijo na vsak način poustvariti slovensko pomlad in volivce zvleči v tedanje emocije. A ne le, da živimo v drugem stoletju, tudi tisočletje je drugo. Nobenega razloga ni, da bi morala biti mlada generacija talka neskončnih političnih preigravanj. Naj bodo tudi njim dovoljene sanje.
Obiščite spletno stran brez oglasov.
