(INTERVJU) Slavko Pregl: Nekaj bedakov lahko potegne za sabo široke množice, ker je laž zelo mamljiva in atraktivna

Slavka Pregla najbrž ni treba posebej predstavljati, saj so njegove knjige, od Odprave zelenega zmaja in Genijev v kratkih hlačah do Počesanih muh in še katere, skorajda ponarodele. Pisatelj, ki je vrsto let deloval kot založnik, je bil tudi predsednik Društva slovenskih založnikov, nato je predsedoval Društvu Bralna značka Slovenije in Društvu slovenskih pisateljev, bil je soustanovitelj in podpredsednik gibanja Forum 21, kasneje še direktor Javne agencije za knjigo. Je veder, nasmejan in šaljiv sogovornik, ki ga zanima aktualno družbeno dogajanje. Ali hodi na volitve, referendume in ali je bil na zadnjem, smo povprašali pisatelja, ki je nedavno dopolnil osemdeset let. "Ja. Je bil res zadnji?" se je zasmejal v odgovor s svojim značilnim slogom, v katerem je potekal celoten pogovor.

Kakšno super leto! Osemdeseti rojstni dan in kar tri nove knjige. Baletka in sladoled (Založba Pivec), O fantu, ki je počel vse mogoče (Mladinska knjiga) in Široko zaprta vrata (Cankarjeva založba). Kreativni izvir torej ne usahne?

"Med naštetimi so tudi kakšne stare stvari oziroma zgodbe z brado. Široko zaprta vrata so teksti, ki sem jih objavljal v zadnjih desetih letih in je knjiga nastala zato, ker, žal, v vsem tem času nobena stvar ni bila rešena. Vedno so isti problemi z založništvom in v založništvu, konca pa ni. Slikanice so pa veselje ob vnukih in vnukinjah."

Pisali ste tako rekoč za vse generacije, gotovo pa vas najbolj poznamo po otroški in mladinski književnosti, kot "klasika sodobne slovenske otroške in mladinske književnosti". Ali naziv laska ali je tudi breme in odgovornost?

"To je zdravilo za napuh, kaj drugega ni. Sam sem bil do pisanja vedno enako odgovoren, tako da slabih stvari, po svoj oceni, nisem dajal iz rok. Fino se je pa počutiti kot klasik. Čeprav je to pravzaprav že pot k izhodu. Zadnjič je Samo Rugelj, ko so ga spraševali, kaj da na naslovnico Bukle, rekel, da da aktualne ustvarjalke in ustvarjalce in da so veseli tudi tistih, 'ki so še med nami'. Tako da - jaz sem tisti, ki sem še med vami."

Kar je odlično. Po dolgem in počez ste prekrižarili številne šole. Kaj ste tam videli?

"Na šolah sem se imel vedno zelo lepo in dobro. Šolarke in šolarji so me dobro sprejemali, pogovarjali smo se, veliko sem se naučil od njih. Vedno so me veselila kakšna težka vprašanja, na katera nisem bil pripravljen in sem moral potem iz rokava stresti odgovor. Nekoč so me vprašali na primer, kje, kdaj in zakaj sem se rodil. Dostikrat sem se na šoli opravičil, ker sem še živ. S pisatelji je namreč tako, da se učiš, kdaj in kje so se rodili in umrli, in sem jim rekel, da slednjega še nisem storil, da pa bom. Vprašanj je ogromno in vsa so super. To je bila vedno tudi sijajna komunikacija, ker sem videl, da me sprejemajo na nek način kot sebi enakega, nekoga, s komer se da pogovarjati, s komer se fino razumeš, in to mi je bilo v veselje. Ko sem hodil okrog, je bilo malo šol, ki jim je uspelo izogniti se mi."

Zakaj pa je pomembno, da gre pisatelj med mlade bralce?

"Nekaterim je, kot sem videl, to muka, meni je v veselje. S tem ohranjam stik, vidim, o čem mladi razmišljajo, kaj danes počnejo, kaj jih zanima, kako jih zanima. Zanima me tudi njihov besednjak, ki mi je zelo pomemben. Kar se jezika tiče, sem bil vedno nekako čistun. Nikoli nisem uporabljal žargona oziroma sem ga minimalno; hotel sem biti za vse čase. Lani smo pripravljali ponatis mladinskega teksta Car brez zaklada in me je urednica opozorila, da kakšni vzkliki ali komentarji niso preveč v skladu z današnjim časom. Zato sem na nekaj dekletih in fantih testiral te vzklike in v zameno sem dobil ali angleške ali pa vulgarne izraze. Raje sem premetal del besedila tako, da ni bilo treba uporabiti vzklikov, kot da bi uporabil nove."

Mnogi pravijo, da mladi danes ne berejo več. Drži?

"To je moja boleča točka. Že vrsto let delujem v Društvu Bralna značka Slovenije, kjer si zelo prizadevamo, da bi šolarji in šolarke imeli knjige. Višek licemerstva se mi zdi, da imamo simpozije, konference, analize tega, da bralna kultura pada, otrokom pa knjig ne damo. V bralni znački že dvajset let poklanjamo knjige prvošolčkom, vsak dobi svojo prvo knjigo. V tem času je bilo podarjenih več kot pol milijona knjig. Tragedija pa je, da šolar, ki dobi svojo knjigo in jo prebere, gre v šolsko knjižnico, tam pa ni sodobne literature. Knjižničarke in slavistke naj bi mlade vabile k branju s starimi knjigami. Voranc je sijajen, prav tako Ingolič ali Tavčar pa še kdo, ampak to ni literatura, s katero bi mlade vabili danes. Treba jim je dati sodobno literaturo, sodobne literature pa je v šolah premalo, ker šole za to ne namenjajo denarja. Pa imamo dobre, aktualne knjige, ki bi šolarje pritegnile. Na primer Janja Vidmar ima sijajne tekste za mladino, za katere bi bilo dobro, da se množično kopičijo v šolskih knjižnicah, pa se ne. In takih knjig je še nekaj."

Eden od načinov, kako mlade navdušiti za branje, je, kot ste omenili, bralna značka, v okviru katere prvošolci dobijo zastonj knjigo. Letos so dobili vašo. Ali take akcije obrodijo sadove in kaj bi še lahko naredili za spodbujanje branja?

"Take akcije so gotovo dobre, ampak to bi moralo biti del sistema. Za to, kar poklanja Društvo Bralna značka Slovenije, društvo pridobi denar od gospodarstva, ne od države. Malo ljudi ve, da omenjeno društvo ni državna inštitucija, ni financirano od države, čeprav smo enkratni v svetu in nam mnogi zavidajo bralno značko. Morali bi jo podpirati. Bistveno je, da bi šole imele knjige, dobre knjige. Izposoja, ki je objavljena na Cobissu, dostikrat kaže, da so zelo izposojane precej dvomljive knjige, kar si razlagam s tem, da so pač najcenejše. Šole, ki nimajo denarja, kupijo, kar največ dobijo za svoj denar, in to seveda ni dobro." 

Ob knjižnicah pa bo verjetno potrebna še kakšna sprememba kulture branja in odnosa do knjig.

"Knjižnice so seveda bistvene ob družini. Najprej je pomembna družina, ali imajo družine knjige, kakšno pozornost jim posvečajo, ali starši berejo svojim otrokom pred spanjem ali pa čez dan, vloga družine je nezamenljiva. Takoj naslednja, ključna, sploh kjer družina ne deluje, je pa šolska knjižnica."

Kako so se generacije otrok in mladostnikov v vseh teh desetletjih, recimo od Genijev v kratkih hlačah do Genijev brez hlač, ko ste pisali zanje, spremenile? Kakšni so današnji otroci in mladostniki? 

"Ves čas govorim, da so otroci vedno enaki, da so radovedni, iskreni, direktni in neposredni, da jih zanima vse okrog njih, da se pa menjajo tehnologije. Živijo le v času druge tehnologije, v bistvu so pa ves čas enaki. Tehnologija jim daje različne možnosti in mi bi morali biti sposobni jih usmerjati tako, da bi tehnologijo uporabljali na pravi način."

Kaj pa, če bi današnje mlade primerjali s svojim otroštvom? Vi ste otrok druge svetovne vojne, rojeni nekaj mesecev po njej. Česa se spomnite iz otroštva?

"Imel sem zelo zelo lepo mladost. Starša sta bila revna - oče je bil sirota, mama je bila hči iz kmečke družine - in sta nam otrokom -  imam dva brata, enega mlajšega, enega starejšega - želela omogočiti vse, kar je mogoče. Od prvega dne smo bili naročeni na vse otroške in mladinske revije, od prvega dne na Ciciban, knjige iz zbirk Sinji galeb, Čebelica in tako naprej. Kar se tega tiče, sem imel vsega v izobilju. Imel sem prijatelje na dvorišču pred blokom, kjer smo se imeli sijajno, kjer smo se pogovarjali neposredno, ne po telefonu. Šola je bila fina stvar, učitelji so imeli avtoriteto, dobro smo se razumeli. Moja mladost je bila neizmerno lep čas, ostajajo sami lepi spomini."

Današnji svet otrok je precej drugačen in v njem morajo tudi knjige tekmovati za pozornost.

"Tudi kdaj prej so bili panični glasovi; ko se je pojavila televizija, je bilo rečeno, z radiem je konec, ko so se pojavili računalniki, je bilo rečeno, televizije ni več, ko so se pojavili pametni telefoni, je bilo slišati, da je konec z internetom ... Nove in nove stvari so in mislim, da jih je treba naložiti eno ob drugo, ne eno namesto druge. In so zvijače, kako to urediti. Pri svojem sinu vidim, kako se pogovarja z mojim vnukom - prebrati mora tri strani knjige in nato ima lahko pametni telefon v rokah pol ure. To je nek način, kako naložiti stvari eno ob drugo, ne eno namesto druge ... Je pa jasno, da mladih ne moremo popolnoma ločiti od novih tehnologij, ker potem jih vrstniki izključijo iz svoje družbe. Treba se je malo potruditi in uporabiti vse mogoče zvijače."

Če sva se prej pogovarjala o tem, da ne beremo več, pa knjige nastajajo kot po tekočem traku, se včasih zdi. V Pionirski knjižnici v Ljubljani, kjer vsako leto preberejo vse nove knjige in jih vrednotijo, menda okrog 45 odstotkov knjig ocenijo kot pomanjkljive.

"Dve tretjini je pogrešljivih. Meni se zdi to spodobna katastrofa. V mojih časih knjig ni bilo toliko in danes otroci vstopajo v knjižno razkošje, zato bi jim morali usmerjevalci kazati pravo pot. Pionirska knjižnica oceni vse knjige, ki izidejo, - za odraslo literaturo si tega nihče ne upa narediti - in oni ugotavljajo, da je dve tretjini knjig pogrešljivih. Da jih je toliko, je posledica tržne ekonomije, kjer je knjiga blago in sredstvo za doseganje profita. Zame grozljiv podatek je, da je v Sloveniji najbolj izposojan avtor - pet tisoč izposoj pred Svetlano Makarovič -, nekdo, ki ga na knjižnem sejmu, ki poteka v teh dneh (zaključil se je včeraj, op.a.), najbrž nihče ne pozna, v splošnih knjižnicah pa je bilo lani 90 tisoč njegovih slikanic, niti ena od teh pa v priročniku Pionirske knjižnice ni imela ocene več kot tri. To je proizvodnja za ustvarjanje profita, oseba proizvede eno slikanico na mesec. To govori o tem, kako pomembno je, kaj knjižničarji kupujejo, še posebno glede na omejena sredstva."

Vi ste bili v več vlogah – od ustvarjalca, urednika, na čelu bralne značke, društva pisateljev, javne agencije za knjigo … - in lahko skozi različne oči gledate na poplavo knjig, ki pa niso vedno kakovostne. Kdo jih sploh pokupi, glede na to, da jih povprečen Slovenec ne kupuje tako pogosto?

"V Sloveniji se prodata dve knjigi na prebivalca. Zelo velik kupec je država preko sistema splošnih knjižnic. Temu bi bilo treba posvetiti bistveno večjo pozornost. Mnogo je tudi hipnih nakupov, recimo mama gre z otrokom v trgovino, otrok ji 'teži' in ona kupi pobarvan papir, niti ne knjige, zato, da ima mir tistih deset minut. Slovenci pokupimo premalo knjig, ampak en odgovor na to je tudi ta, da imamo sijajen sistem javnih knjižnic, kjer si lahko izposodiš katerokoli knjigo. Nekateri raje čakajo dva meseca na knjigo, kot da bi dali zanjo 15 ali 20 evrov.

Če naredim sintezo skozi oči vseh prej omenjenih položajev - Slovenija je relativno majhno jezikovno območje, založništvo je majhno in država, če bi hotela in če bi imela znanje, bi to zlahka uredila. To bi terjalo zelo malo financ in nekoliko več znanja. Boli me, da se to ne uredi. Pred dvema letoma je gospodarstvo dobilo 630 milijonov evrov subvencij za ohranjanje zaposlitev, nove zaposlitve in tako naprej, cel slovenski knjižni trg pa je v rangu 50 milijonov evrov, Javna agencija za knjigo podpira od pet do sedem odstotkov slovenske knjižne produkcije. Z denarjem, ki omogoča nekaj življenja, nikakor pa ne dobrega življenja oziroma življenja, ki bi knjigo pri nas vodilo na bolje. Občutek imam, da odločujoči ne razumejo tega problema in se jim knjiga ne zdi tema, o kateri bi bilo vredno razmišljati. Če se zapre pri vas tista avstrijska firma, je takoj cirkus, če pada zaposlenost v založništvu, pa se nikomur ne zdi problem. Pa je to po eni strani resna gospodarska panoga in po drugi temeljna za duhovno življenje Slovencev."

Začeli ste pisati že kot mladostnik in potem zavili na študij ekonomije. Zase kdaj rečete, da imate ekonomističen pogled na svet. A v svojih delih se vendarle bolj dotikate drugih tem. Katere so tiste, o katerih bi danes morali več pisati in brati?

"Ekonomističen pogled imam na založništvo, kadar pišem o založništvu. Kot študent sem začel pisati ekonomske komentarje, potem sem zavil še nekoliko v satiro, nato sem začel literarno živeti svojo mladost in domišljijo in je nastala literatura za mladostnike. O čem pisati danes, je težko vprašanje, ker če bi avtorji vedeli, kaj naj pišejo, da se bodo dobro prodajali, bi vsi pisali 'bestsellerje'. A mislim, da si moramo literati prizadevati za dobro ljudi, strpnost, sodelovanje, spoštovanje, na etični osnovi. To se mi zdi bistveno. V eni izmed mojih knjig mama reče šolarju, ko dobi spričevalo, da si želi, da bi bil dober človek. Bodi dober človek - to je glavno sporočilo. Je pa tem neskončno, pisati se da o čemerkoli in vse se da pisati na novo."

Tudi o vrednotah, na katere smo morda že pozabili?

"Pravih vrednot se nikoli ne pozabi. Biti dober človek je univerzalno, velja za srednji vek ali pa za danes. Trg nam seveda pomaga, da marsikakšno vrednoto zbrišemo. Kot študent sem si prizadeval, da bi bila ekonomija v službi človeka, ne človek v službi ekonomije. Danes se to grobo potencira, ljudje smo tako rekoč tržno blago, kar je globoko narobe. Odstotek človeštva razpolaga z 99 odstotki vsega bogastva. Na svetu imamo tri tisoč milijarderjev, njihova skupna lastnina je vredna 16 bilijonov, to je 16 tisoč milijard. Če bi ti fantje svetu odstopili odstotek svojega bogastva, bi bil cel planet prehranjen. To se ne zgodi in se mi zdi, da se ta absurd stopnjuje, in to ne vodi v dobro."

Fino je iti čez novo križišče, ampak ekonomija naroda pri tem nima nič, ste enkrat dejali, da se družba osredotoča na napačne stvari.

"Veliko je odvisno od tega, koliko je kdo glasen, koliko prostora imajo demagogi. Pri nas ga imajo precej in na mnogih vodilnih položajih vidimo ljudi, ki so brez morale. To je model za druge. Če on lahko, zakaj pa ne bi tudi jaz. V eni izmed mojih basni nek lopovček vpraša, ali bi lahko tudi njegova zadeva zastarala na sodišču, in mu odgovorim, da kar je možno bogu, ni možno volu. Ali pa me nekdo sprašuje, ali bi lahko bil moj nabiralnik tudi premajhen za to, da dobim sodbo oziroma material sodišča. Pravila ne veljajo za vse in problem je, da imamo preveč slabih vzorov na pomembnih položajih."

Tudi kulturniki ste vsake toliko na tapeti. Ko je bil referendum, ste bili vsak dan na političnem meniju, sicer pa se na družbenih omrežjih steče kar veliko gnojnice, najbrž vam o tem kaj pove vaš sin Arjan Pregl, ki bije bitko za zdrav razum na omrežju X. Vi kaj spremljate družbena omrežja?

"Ne. Kadar je kaj zanimivega, mi poročata žena ali pa Arjan. Sicer pa mene družbena omrežja ne zanimajo, ker se mi zdi, da so v preveliki meri greznica in v premajhni meri to, kar smo si vsi predstavljali, da bo internet - da bo neko široko polje razmaha demokracije, ne da bo to polje razmaha najslabšega, kar je mogoče. Ne, na družabnih omrežjih me ni."

Izkusili pa gotovo ste, kako se lahko udriha po kulturnikih.

"Nepojmljivo mi je bilo, kako lahko nekaj slaboumnih ljudi prepriča vse Slovence in vloži ogromno denarja za to, da nekaj vrhunskih ljudi ne bi dobilo malo denarja. Takrat sem premišljeval, da je v splošnih knjižnicah včlanjenih pol milijona Slovencev, nominalno si 20-milijonkrat izposodijo knjige, zastonj. Kako lahko glasujejo za tako umazano neumnost, kot jo je sforsirala SDS? To me seveda boli, ampak to je naše realno življenje - da nekaj bedakov lahko potegne za sabo široke množice, ker je laž, ki jo mnogi zelo neskrupulozno širijo, zelo mamljiva in atraktivna."

Vsak bi se moral z imenom in priimkom podpisati pod zapisano na spletu in s tem bi 90 odstotkov stvari odpadlo, ste enkrat omenili.

"To bi bilo zelo koristno, čeprav se mi zdi, da danes to ni več problem, ker nikogar ni več sram, da se pokaže kot bedak, da niti ne omenjam konkretnih oseb, ki mirno lažejo in širijo laži, intrige. Saj vsi vemo, kdo so. Gor ali dol, če se potem še nek Janez Kovač, ki je baraba, podpiše. Žal ne bi bilo nič drugače. Mnoge stvari bi enostavno prepovedal oziroma ukinil. Da komentiranje ni več anonimno, bi bilo premalo."

Zadnje čase je naš svet preplavila umetna inteligenca. Bodo knjige v prihodnje pisali le še roboti? Vi uporabljate kdaj ChatGPT?

"Kar se tega tiče, sem zelo samozavesten in poln napuha. Mislim, da noben ChatGPT ne bo imel moje domišljije in mojih čustev, tako da se tega ne bojim."

Bili ste soustanovitelj in podpredsednik Foruma 21, kjer ste razmišljali o najbolj relevantnih vprašanjih sveta, evropski prihodnosti ter slovenski družbi … Ali Slovenija, Evropa pa tudi svet gredo v smeri, ki ste si jo takrat zamislili?

"Ne, zgrožen sem nad tem, kam gre Evropa in kakšni voditelji v Evropi imajo glavno besedo. Osupel sem nad neskrupuloznim militarizmom, ki ne bazira na ničemer oziroma služi ameriškim interesom. Evrope tu ni nikjer. Vsi jočejo, da mora Evropa imeti kakšno besedo v sporu z Rusijo, da se Rusija in Amerika ne moreta pogovarjati brez nje, a Evropa medtem služi Ameriki, z Rusijo se pa ne pogovarja. Naš bivši predsednik Türk je nekoč rekel, da bi bilo treba sestaviti neko ekipo in se iti pogovarjat v Rusijo in ugotoviti, kaj Rusi res hočejo. Kje pa je kaka logika v tem, da bo Rusija napadla Evropo? Rusija ima vse, česar Evropa nima; ima energijo, ima surovine, ima polja. Kaj bi neki ogromni Rusiji služila mala Evropa? Panični strah in militarizem, ki se širita, se mi zdita strašno napačna."

Kaj pa vidite na domačem političnem parketu?

"Edina nekompromitirana stranka je Levica - in sem jo in jo bom volil. Levica je naredila ogromno, v medijih ima pa najslabšo možno oceno. Kdor ima pet minut časa, se obregne ob njo, razni politični modreci in nekateri drugi jo imenujejo radikalna Levica, kar je žaljivka za to, kar so naredili. Tudi celotna vlada je naredila ogromno dobrega in ne razumem, kako prevladuje medijski konstrukt, da je slaba vlada."

Prej omenjenega Foruma 21 ni več, a se še dobite s somišljeniki?

"Ne, tudi takrat se nismo ne vem koliko. Dobivali smo se na rednih srečanjih, bilo jih je kakih 200 od leta 2004 do leta 2014. Teme so bile fine, relevantne. Mislili smo, da se bomo kasneje dobivali ob večerih v kakšnih neformalnih skupinah, pa se nismo. Predsednika sem pa tja srečam kdaj.

Sam sem pravzaprav naključno postal podpredsednik Foruma 21. Predsednik Kučan je bral, da sem vodil srečanje Društva pisateljev Slovenije, kjer so bili neki hudi notranji spori in je Peter Kolšek takrat v Delu napisal, da se ima društvo jeklenim živcem Slavka Pregla zahvaliti, da ni razpadlo. Na tej osnovi me je predsednik Kučan, s katerim prej nisva bila ne vem kako povezana, poklical, povabil na kavo in sva se pogovarjala in govorila mnoge stvari. Povedal mi je, da bo ustanovil Forum 21, nepolitično organizacijo. Jaz sem kimal, in ko sem šel že skoraj ven, med vrati, je rekel, 'aha, Slavko, pa ti bi bil podpredsednik'. Računal sem, da bom prišel do 'velikih' direktorjev in jih pridobival za podporo bralni znački. Potem smo se občasno, sekretariat, dobivali na kavi, zdaj se ne več, nekateri kolegi so tudi že pokojni. Ampak ideja je bila zelo dobra in se mi zdi škoda, da tega celovitega razmišljanja o slovenski prihodnosti ni. Saj imamo plane gospodarske zbornice, ampak to je le ena plat možne zgodbe, razvoj neke države je pa zelo kompleksna, široka tema. Mi smo jo takrat začenjali in bili seveda popljuvani, trenutno nekih drugih takih pobud ni."

Pa optimistično zrete v prihodnost države?

"Dostikrat rečem, da si Slovenci po tem, kar delamo, države ne zaslužimo. Ampak seveda optimistično zrem v prihodnost, ker verjamem v mlado generacijo, še posebno tisto, ki bere za bralno značko. Z vsakim mladim bralcem je kasneje en odrasel neumnež manj. Verjamem, da se vsaka neumnost nekoč konča, in verjamem v našo prihodnost."

Že pišete kaj novega?

"Kadar me kaj razjezi, napišem kakšno basen. Spet imam v mislih neko gospodarsko kriminalko, ampak to bom napisal, ko pride čas. Zelo direktno me pa nobena stvar v nič ne sili. Sem dovolj star, da lahko tudi samo sedim in gledam v zrak."