"To pomeni, da bo razumela, da je bolnik tisti, ki svoja sredstva pusti pri izvajalcu, da je bolnik tisti, ki ima pravico izbire, in da je bolnik tisti, ki se lahko odloči, ali bo storitev opravil v tujini, če so čakalne dobe pri nas predolge. Prav tako naj bo bolnik tisti, ki se bo odločil, pri kateri zavarovalnici bo zavarovan, in do neke mere tudi, kako bo zavarovan.
V trenutnem sistemu popolne uravnilovke plačil in storitev, ki se kot betonska cokla socialističnega sistema vleče z nami že 30 let po osamosvojitvi, ter v sistemu, kjer ni nobene konkurenčnosti ponudnikov in izvajalcev, namreč bolnik vedno potegne kratko. Sistem, kot ga imamo, je pisan na roko le sistemu samemu in njegovim akterjem, torej zavodom in zavarovalnici in pa seveda ponudnikom materiala, ki v sistemu javnega naročanja brez večjih naporov vzdržujejo visoke cene materialov. Prav nobenega prostora ni za fleksibilnost, ki bi šla na roko bolniku in pa stroškom zdravljenja, je pa precej prostora za nabiranje političnih točk pri opletanju s pamfleti, kot so "enako in pravično zdravstvo za vse", "mi bomo uredili zdravnika v 30 dneh" in podobno.
Ob bolj fleksibilnem sistemu ponudnikov in zavarovanj pričakujem tudi ustrezno kadrovsko politiko. Beg zdravnikov in negovalnega zdravstvenega osebja v tujino zaradi boljših pogojev dela in ustreznejšega plačila je v nenehnem porastu in tu moramo postati konkurenčni tujini. Če tega ne zaustavimo, se bomo kmalu vsi zdravili 'čez mejo'."
