Klagenfurt Airport, kakor se uradno imenuje letališče v Celovcu, je pred počitnicami v prvi polovici aprila povabil izbrane novinarje iz Avstrije in Slovenije na svoj let iz Celovca v španski Alicante in na nekajdnevni obisk tamkajšnje valencijske regije. S celovškega letališča so namreč pred tremi leti premierno odprli turistično izjemno zanimivo letalsko povezavo do tega južnega španskega mesta, obkroženega s številnimi privlačnimi destinacijami, in to ne zgolj ob morju. Obisk skupno sedmih popotnikov - slovenska novinarja sva bila jaz in kolega Marko Medvešek iz Reporterja, preostali iz Avstrije - španske regije Valencie so poleg Klagenfurt Airporta organizirali in sofinancirali valencijska regija, mesto Valencia in španski turistični urad.
Vrhunec večdnevnega izleta je bil dvodnevni obisk prestolnice valencijske regije, torej Valencie, tretjega največjega španskega mesta z okoli 800 tisoč prebivalci. Kot nam je povedala vodnica Consuelo Torres, še pred petnajstimi leti Valencia pravzaprav ni poznala množičnega turizma: "Vendar pa turizem pri nas vsaj zadnjih deset let doživlja eksponencialno rast. Oblasti se tako vse bolj soočajo z njegovimi negativnimi platmi in skušajo krčevito najti poti do trajnostnega tujskega prometa."
Vse več kratkotrajnega najema
Malo preden smo prispeli v Valencio, je mesto izkusilo tudi proteste zoper predrage najemnine v mestu, ki so poskočile zavoljo vse bolj razširjenega kratkotrajnega oddajanja nastanitvenih kapacitet, denimo prek Airbnb in podobnih platform. Consuelo Torres je pri tem izpovedala svojo izkušnjo: "Sem rojena v Valencii, tu sem odraščala, študirala in tukaj živim in delam. Za 80 kvadratov veliko stanovanje sem še nedavno plačevala 500 evrov najemnine na mesec. Že to ni bilo najbolj ugodno, toda od covida naprej mi je stanodajalec najemnino povišal na 850 evrov mesečno. To je res veliko."
Drugi vodnik, Cvetomir Milošov, ki je po rodu iz Bolgarije, je dodal, da sicer nakup nepremičnine v Valencii še ni tako drag, saj da je za sto kvadratov veliko stanovanje v mestu dovolj že 170 tisoč evrov, kar da je ceneje kot v Sofiji: "Je pa kakovost blokov, ki so jih po večini zgradili v času Francove fašistične diktature, veliko slabša, kot pa so, denimo, blokovska stanovanja, zgrajena pri vas v času socialistične Jugoslavije. Predvsem stene v teh stanovanjih so nenavadno tanke, zato jih je treba izolirati, ker se sicer sliši čisto vse."
Obdržati avtentičnost
Da se prebivalci Valencie trudijo obdržati svojo pristnost, priča tudi zgodba njihove tržnice, ki je največja pokrita tržnica v eni etaži v Evropi. Vodnica Torres nam je povedala, da so v nasprotju z glavnimi tržnicami v Barceloni ali Madridu ohranili njen osnovni namen, torej prodajo hrane lokalnih kmetovalcev in ribičev. V drugih najbolj turistično obleganih španskih krajih so na take tržnice pripeljali bare in restavracije, ki delujejo kot turistične pasti. "Še to," doda vodnica, "zategadelj morate tržnico obiskati sami, ker turistične skupine, v katerih je več kot osem ljudi, načeloma nimajo vstopa. Vsaj ne z vodnikom." Mi smo sicer bili ravno na meji, pa vendar je raje pospravila svoje turistične akreditacije in nam nato pomagala pri nakupih.
Valencia je sicer izjemno lepo in prijetno mesto. Lani je nosilo naslov evropske zelene prestolnice. Organizatorji izleta so nas na večerjo v centru mesta peljali v restavracijo Entrevins, ki premore Michelinovo zvezdico. Družinsko restavracijo z barom v pritličju, z imenom Birlibirloque, kar bi prevedli Abrakadabra, že več kot dvajset let vodi francoski somelje, nekoč svetovni prvak v tem poklicu, Guillaume Glories, ki prihaja iz Toulousa. "Prisegamo na domače, sveže proizvode," je povedal uvodoma, nato pa nam po res okusnem obroku s petimi hodi, ki jih je zaključila in kronala morska spaka, še razkazal poslopje. V kleti smo skozi zastekljen pod videli ostanke nekdanje arabske vile, pod njo je bila sprva rimska. V zaklonišču iz španske državljanske vojne pa je sedaj vinska klet.
Po katastrofalnih poplavah
Leta 1957 so zaradi smrtonosnih poplav preusmerili tok reke Turie iz središča mesta v kanal na južnem obrobju Valencie. Prav ta kanal je med uničujočimi poplavami konec oktobra in v začetku novembra lani zahteval vsaj 211 smrtnih žrtev. V mesto se voda sicer ni razlila, se je pa po okoli 300 vaseh oziroma predmestjih na jugu.
Pablo Connesa Saez, še eden od naših vodnikov, je bil tedaj poleg: "Da, na pomoč me je tri ure po prvi ujmi poklicala moja prijateljica. Voda je zalila družinsko hišo njenih staršev v kraju Guadassuar. Komaj sva se prebila tja, saj so bile skoraj vse ceste neprevozne. Deset dni sem v tem kraju z mnogimi drugimi prostovoljci pomagal pri čiščenju in oskrbi po katastrofi. Naj povem, da je bil alarm za nevarnost vklopljen prepozno, kajti voda je že odnašala avtomobile po ulicah. Tako tudi avtomobil staršev moje prijateljice, ki ga še do danes niso našli. Verjetno ga je odplaknilo v morje. V hiši je bil dober meter vode, ki jima je uničil pode, pohištvo, električne aparate, crknilo je ogrevanje. Na srečo so na pomoč v naslednjih tednih prišli številni obrtniki iz vse Španije, da zdaj lahko v hiši spet normalno živita. Naj povem, da uradne pomoči, to je gasilcev, civilne zaščite, Rdečega križa, drugih reševalcev, sploh pa ne vojske, ni bilo ne prvi, ne drugi, ne tretji dan ... Vojska je prišla šele po tednu dni. Krivdo za neodzivnost nosi regionalna desna vlada, ki ni dojela razsežnosti tega vesoljnega potopa. Ljudje so bili besni, zato so tudi z blatom in psovkami pričakali kraljevski par. Toda kralj Filip VI. in njegova soproga se nista umaknila in sta si med prizadetimi in razjarjenimi domačini na koncu s svojim vztrajanjem na prizorišču in zanimanjem za usode ljudi pridobila naklonjenost. Bila sta praktično edina, ki sta s hitrim obiskom in sočutnimi pogovori z oškodovanci izkazala potrebno empatijo. To se mi je zdelo še posebno pomembno v teh časih, ko v Španiji znova vse glasneje razmišljamo, če le ne bi bilo bolje monarhijo ukiniti. Kajti dvor v Madridu je zavoljo kraljevega predhodnika, njegovega očeta Juana Carlosa I., ki je pobegnil v Dubaj, zaznamovala korupcija. Naj dodam, da se prizadeti iz krajev južno od Valencie še zdaj kregajo z zavarovalnicami za izplačilo zavarovalnin oziroma odškodnin. Na žalost ta zadeva za mnoge še zmeraj ni zaključena."
Španske in ukrajinske beluge se niso razumele
Povejmo še, da so šele pred dobrimi dvajsetimi leti izsušeno korito reke Turie v Valencii kultivirali, in to po tem, ko se meščani uprli načrtovani hitri cesti po njem skozi mesto. V suhi strugi so uredili zelene površine, parke in športna igrišča, v njej pa tudi izgradili futuristične stavbe druge največje opere na svetu, ki spominja na največjo, tisto v Sydneyju, pa še kinodvorano Hemosferic, ob kateri je muzej znanosti, ter Oceanografic, velik morski akvarij.
Saez nam je pri tem povedal zanimivo zgodbo: "V akvariju so že imeli dve belugi. Po izbruhu vojne v Ukrajini pred tremi leti pa je lani k njim prispel še en par iz Harkova. Znanstveniki so ugotovili, da se para v komunikaciji, to so nekakšni žvižgi, medsebojno ne razumeta. A mladič, ki so ga vmes dobili, že razume oba jezika."
