Neskončnost zelenega, bujnega, plodnega. "Ja, naš otok ima tako veliko. Ni je rastline, ki je ne bi mogli gojiti, vzgojiti, pridelati. Les, čaj, bombaž, vse sadje na svetu, vi recite, mi to imamo ali pa posadimo in raste. Pa smo vseeno revni. Vse gre ven, drugam." Šofer Kasum strne stoletja zgodovine in bistva države, ko vozi velik udoben potniški kombi. Toyota je na cesti najbrž že leta, ampak prirejena do zglednega udobja za šest potnikov, še svežih turistov, ki jih je svaljkanje po letališčih s šesturno vmesno čakalno dobo nekoliko zdelalo. Zagreb smo zapustili zjutraj in prišli na otok ob Indiji prav tako - zjutraj.
Brez šoferja, ki je hkrati vodnik, bi bile zadeve bistveno težje, ugotovimo že na letališču (in potem še velikokrat kasneje, potovanje na lastno pest je sicer možno, a zelo oteženo, vožnje si v tem prometu ne predstavlja nihče). Menjava denarja teče po neki čudni logiki, za pultom na dvignjenem podestu je pet ljudi, za nekaj časa izgine moj potni list z evri vred (dolarji so zaželeni, niso pa obvezni), ampak se po nekih nenavadnih manevrih pojavi nazaj s šrilanškimi rupijami. Ok, na te količine se bo treba navaditi, nazadnje sem toliko ničel videla v neki polpretekli zgodovini. Ampak pravi šok doživi naš trop najstnikov. "Kaj samo ene mobilne bomo vzeli?!" (Seveda se ne zmenijo za preostale storitve SIM-kartice, kot so brezzvezni klici in podobno, zanje je edini stik svetovni splet.) "Pa še do teh nimate dostopa, to je za nujne primere!" Zadeva rešena. Malo pocvilijo, ampak smo preveč utrujeni, Kasum nas zbaše v kombi in na - kavo. Tukaj je pomembno dodati, da večina domačinov ponudi turistom lokale s čim bolj zahodno izkušnjo - ampak je hrana seveda tam najslabša, cene pa tudi. Hitro pojasnimo, da nam latte macchiato ni prav nič dragocen in da imamo raje domač pripravek, ki ga postrežejo v vrčku. Že res, da je Šrilanka danes četrta največja gojiteljica čaja na svetu, ampak čaju je prostor naredila kava - v začetku devetnajstega stoletja je bil Cejlon izjemno močan gojitelj kave. Vse do kavne rje, ki je v malo več kot desetletju izbrisala praktično celo industrijo kave na Šrilanki. To pa je utrlo pot gojenju čaja, ki danes predstavlja največji izvozni produkt, kaj, celo državo samo. A o tem kasneje.
Klobčič tuk tukov, ljudi, avtomobilov
Najprej Negombo. Kjer iskreno - če nas ne bi izmučila pot in si ne bi resnično želeli hotela in tuša, tam ne bi preživeli več kot dan. Če ste ljubitelj ribjih delikates, seveda več, a že kratek sprehod po natlačeni tržnici, kjer se sopari neverjetno število morskih vrst, je za nas dovolj. Vonj rib na soncu je neprekosljiv, množica nepregledna, promet pa v nekakem počasnem klobčiču tuk tukov, motorjev, ljudi, avtomobilov. Običajno vseh na istem mestu. Ampak vse z nasmeškom, brez nervoze, vpitja, groženj. Tukaj se je miselnost prilagodila prometu, ne promet njej. Negombo je bil nekoč trgovsko mesto, ravno prav oddaljen od prestolnice ima po sredini vrezan kanal, ki so ga zgradili Nizozemci za lažje prevažanje blaga. Železnico so gradili Britanci. In domačini? Oni so gradili templje. A tudi dvorce.
Kolonialna zgodovina je povsod. Malo razpadla na robovih tista iz preteklosti, novi kolonializem pa je dubajsko bleščeč, omejen na Colombo, kjer se v nebo pno nebotičniki, denimo v obliki lotusa. Najbrž ni treba dodajati, da tujih družb.
Zjutraj trgovina, ker je najstnike pač treba neprestano krmiti. Kasneje to navado opustimo, domala na vsakih sto metrov je ob cesti, ki omogoča največ 50 kilometrov na uro, stojnica, impro lokal s prigrizki, kokosom, ki ga gospa z mačeto v 0,5 sekunde oklesti in pripravi za pitje in je v vročini in sopari najboljše krepčilo, ali pa cel nabor prigrizkov bolj pekoče narave, pa sadje - Kasum se vsake toliko ustavi in po avtu zakroži nov čudežen sadež ali pa hoppers, palačinke v obliki poloble iz riževe moke in kokosovega mleka.
Sloni in bude
Ena prvih postojank na poti v notranjost je rezervat slonov. Ne verjamem popolnoma, da gre za rezervat in rešene slone, ampak vsaj prosti so. V precepu zahodnjaških etičnih pomislekov se skobacam za vrat slonici in ji namenim ekstra porcijo banan, Nemka boža slona v potoku in ga poliva z vodo. Taki smo zahodnjaki - v principu imamo principe in mnenja, a želimo tudi izkušnjo za svoj denar. Lokalcem ta seveda pride še kako prav, sploh če gre naravnost v njihove žepe. Plače so porazne, mesečno dobi modri ovratnik okoli 300 do 400 evrov, v turizmu je zaslužek boljši kot recimo v bolnišnici, ampak je gužva in večino pobere agencija.
Nadaljujemo proti Dambulli, v t. i. kulturni trikotnik otoka. Do izjemnih jamskih templjev vodi kar nekaj stopnic, nasploh je že za osnovno ogledovanje znamenitosti Šrilanke priporočene nekaj kondicije. A jamski templji plačajo za trud: pet mističnih, slabo osvetljenih jam, polnih kipov in kipcev Bude, okrašenih z nekaterimi najlepšimi freskami v državi, ponuja popoln posnetek singalske budistične umetnosti v njeni najlepši obliki. Spušča se mrak, zato smo pretežno sami, menihi se borijo z nagajivimi opicami, ki so nam v tistem trenutku še simpatične, kasneje več ne toliko. Ampak to je tudi vse, kar kali mir, za katerega se zdi, da je vzklil v pradavnini in raste v danes. Jam ima tempelj čez 80, v njih je 153 kipov Bude.
Človek in slon
Safari v nacionalnem parku Yala. Popolna jutranja tišina in kopica gigantov, ki se prebijajo čez rastje mirno in počasi. V nekakšnem počasnem posnetku je na stotine kilogramov mesa in kosti. Mi ždimo čisto majceni na terencih z odprtimi strehami in smo tiho ali pa zelo tiho šepetamo. Dva večja safarija ponuja otok, izbrali smo Yalo, menda je manj gneče. Sloni so seveda glavni cilj, in kar se mene tiče, bi poprejšnje posedanje za vrat komot izpustili. Neskončno bolje jih je gledati v naravi, kjer slonice čisto tako kot v dokumentarcih nežno krotijo male radovedneže. Naši džipi so zanje verjetno le ena od manjših motenj, tukaj so varni, sicer je lov na črno na Šrilanki še vedno težava, pravi vodnik. Ampak težava znajo biti tudi največji sesalci na kopnem. Sploh če je to kopno prej skrbno obdelal človek, ki je želel tam vzgojiti hrano.
Od obveznih, "must do" zadev je seveda na seznamu odkljukana še slavna trdnjava Sigiriya rock, in to ne kar tako, ampak ob sončnem vzhodu, vredna je vsake presopihane stopnice. Enako Kandy, nekdanja prestolnica Šrilanke, ali nostalgični Galle in neskončne plantaže čaja. Seveda je tudi ta otok nastavil nekaj turističnih pasti, pretežno instagramovskega izvora, recimo plavanje z želvami ali valilnico želv in papagajeve skale, a v osnovi je tukaj turizem še malo zadaj. Dovolj varna in bolj čista od Indije, prijazna manj izkušenim popotnikom in otrokom.
