Peščene muhe namreč prenašajo lišmaniozo, parazitsko bolezen, ki največje zdravstveno breme predstavlja za pse. Treba jih je redno zdraviti in zaščititi pred piki, opozarjajo veterinarji. Gre za enoceličarja, bičkarje iz tropskih in subtropskih krajev, ki pa se zaradi vse toplejšega podnebja širi severno.
Lišmanioza se pri psih širi počasi, a vztrajno, so opozorili v veterinarski kliniki. Pri psih lahko povzroči dolgotrajno obolenje z resnimi posledicami, kot so kožne spremembe, rane in izpadanje dlake, hujšanje in zmanjšano telesno kondicijo, povečane bezgavke, očesne bolezni, v napredovalnih primerih tudi težave z ledvicami, poroča Slovenska tiskovna agencija ter - okužen pes sam po sebi sicer ne more neposredno okužiti drugega psa. A če ga piči peščena muha, lahko ta ob naslednjem ugrizu prenese parazita naprej na druge pse, v redkih primerih pa tudi na ljudi z oslabljenim imunskim sistemom.
Najpogostejša oblika je kožna lišmanioza, pri kateri nastanejo razjede na koži, redkejša pa je visceralna oblika, ki prizadene notranje organe in je lahko smrtna, če ni pravočasno zdravljena.
Pojav peščenih muh so pred leti - med 2020 in 2022 - spremljali tudi raziskovalci z oddelka za biodiverziteto Univerze na Primorskem v sodelovanju z drugimi raziskovalnimi ustanovami. V treh letih so na 43 lokacijah po državi ujeli več kot 1200 peščenih muh in prepoznali štiri vrste. Največ so jih našli v slovenski Istri in na Krasu, kjer so pogoji toplejši in bolj suhi. Raziskava poudarja pomen stalnega spremljanja in pravočasnega ukrepanja, da bi ohranili nizko tveganje za zdravje ljudi in živali, so sporočili z Univerze na Primorskem, še poroča STA.
Da so bolezni, ki jih prenašajo peščene muhe, nov in neraziskan problem, predvsem pa nenaslovljen, ugotavlja tudi evropski center za nalezljive bolezni (ECDC): Čeprav je vpliv okužb, ki jih prenašajo peščene muhe, na javno zdravje največji v državah na južni in vzhodni obali Sredozemlja, so te v Evropi vse večji problem zaradi globalnega segrevanja in družbenega vedenja, ki vpliva na razširjenost in številčnost prenašalcev. Peščene muhe v Evropi se namreč postopoma širijo proti severu, gibanje psov, okuženih z L. infantum, pa bo verjetno ustvarilo nova žarišča okužbe na severnejših območjih, kjer je prenašalec prisoten. Obstaja tveganje, da se L. tropica pojavi na območjih južne Evrope, kjer je prenašalec prisoten.
Ni učinkovitih cepiv za preprečevanje okužb, ki jih prenašajo peščene muhe, nadzor nad prenašalci pa omejujejo težave, povezane z nevodnim, kopenskim prenašalcem, ki ni dovzeten za obsežne programe insekticidnega tretiranja. Torej, zatiranje peščenih muh, kot to počno ponekod pri komarjih, ni možno. "Evropi primanjkuje institucionaliziranih, regionalnih shem za nadzor in obvladovanje patogenov, ki jih prenašajo peščene muhe. Poleg tega človeška lišmanioza in okužbe s TOSV (virus toscana, ki ga prav tako prenašajo peščene muhe) nista vključeni na seznam bolezni, ki so pod nadzorom EU," opozarjajo pri ECDC.
Peščene muhe so našli že v Franciji, Italiji, Švici, zahodni Nemčiji in na Madžarskem. Dodatno težavo povzroča dejstvo, da se samice hranijo praktično na vseh vretenčarjih, vključno z ljudmi, živino, psi, mestnimi in divjimi glodavci, plazilci, dvoživkami in pticami. Številne vrste peščenih muh so oportunistične in se hranijo z živalmi, do katerih imajo najlažji dostop. Prenašajo več bolezni, najpogosteje prav lišmaniozo, zoonozo, rezervoar za tega parazita pa so prav psi. Ovratnice in preparati z insekticidi, pri nas bolj poznani za odvračanje klopov) so učinkoviti tudi za odvračanje peščenih muh.
