Ko tri prijateljice začnejo usklajevati potovanje v tretje največje špansko mesto – Valencio – so prvi izziv termini, drugi prtljaga, tretji najstniki in četrti, kdo bo vozil do letališča. Na koncu smo našli popolno rešitev: tri mame, trije najstniki in en soprog, ki se je junaško javil, da bo prevzel vlogo šoferja, navigatorja in potrpežljivega spremljevalca po trgovinah. Njegova edina želja? "Samo da boste pravočasne, ko krenemo na pot iz Maribora do letališča v Trstu."
In bili smo, čudežno, vsi točni. Na tržaškem letališču je bilo ob treh zjutraj še temno in hladno, komaj tri stopinje Celzija. Zaviti v jakne in s kavo v rokah smo čakali na vkrcanje, medtem ko so najstniki obračali oči, ker je bil njihov spanec prekinjen sredi noči. Dve uri pozneje, po mirnem poletu z nizkocenovcem, smo pristali v Valencii, mestu z nekaj manj kot 800 tisoč prebivalci - in že ob izstopu iz letala nas je zadela toplina: 26 stopinj Celzija, sonce in vonj po morju. V dveh urah smo prišli iz zime v poletje.
Valencia nas je naučila, da se nič hudega ne zgodi, če kava pride pet minut kasneje, če kosilo traja dve uri in če si za fotografijo vzameš še eno minuto več
S treh na 33 stopinj Celzija
Najprej smo se odločili za panoramski ogled mesta z avtobusom s postankom na plaži Malvarrosa, kjer je bilo kar 33 stopinj. V dolgih hlačah in jopicah smo se počutili kot severnjaki na izletu v tropih. Ob nas so domačini v kopalkah igrali odbojko, turisti so se sončili, mi pa smo iskali senco in se tolažili s hladno pijačo. Po prijavi v hotelu smo padli v postelje za eno kratko, a nujno uro spanja, dovolj, da smo popoldne spet zadihali. Valencia zaživi po poldnevu, zares pa šele, ko se stemni. Takrat se staro mestno jedro spremeni v oder: ulice so polne glasbe, vonjav in pogovorov, iz vsakega lokala diši po paelli, testeninah ali tortiljah.
Na trgu Plaza del Ayuntamiento kraljuje mestna hiša z impozantno fasado in stolpom, s katerega bije ura, ki se ob praznikih spremeni v glavni oder znamenite prireditve Las Fallas. Nekaj korakov stran stoji katedrala Device Marije, mešanica gotske, baročne in romansko-arabske arhitekture, kjer, če verjamete legendam, hranijo sveti gral. S strehe katedrale se razprostira razgled na celotno mesto in oranžno morje streh. V bližini so še Llotja de la Seda, čudovita renesančna stavba iz 15. stoletja, kjer so trgovali s svilo in ki je danes pod zaščito Unesca, ter Torres de Serranos, mogočna obrambna stolpa, ki sta bila nekoč del mestnega obzidja. Z vrha se vidi vse – od modernih četrti do starih uličic, ki se vijejo kot labirint.
Na vsakem vogalu so kavarnice in ulični glasbeniki, vse utripa v ritmu, ki mu rečeš: "Življenje teče temperamentno, a veliko počasneje." Mi pa smo kmalu ugotovili, da smo kot tipični Slovenci, v nenehnem hitenju. Ko smo čakali pol ure, da natakar prinese štiri osvežilne pijače, smo končno spoznali - tukaj se ne mudi nikomur. In prav to ima poseben čar.
Arhitektura, ki vzame dih
Drugi dan smo začeli s hotelskim zajtrkom, ki se mu ne bi odrekel nihče. Po kavi, rogljičkih in sadju smo skočili na avtobus do Ciudad de las Artes y las Ciencias – Mesta umetnosti in znanosti. Mimogrede, javni promet v mestu: metro in avtobusi so hitri, zanesljivi in zelo ugodni. Ko smo stopili v Ciudad de las Artes y las Ciencias, smo imeli občutek, da nas je mesto popeljalo v prihodnost. Kompleks je zasnoval Valencijčan Santiago Calatrava, svetovno znan arhitekt in inženir, ki je zgradil nekakšne bele sanje iz stekla, betona in vode. Stavbe spominjajo na školjke, očesa, kite in oklepe, vse pa se zrcalijo v mirnih modrozelenih bazenih.
Med njimi najbolj izstopajo Palau de les Arts Reina Sofia, operna hiša, ki s svojo podobo spominja na vesoljsko ladjo, L’Hemisfèric, ogromno očesce, v katerem si lahko ogledaš 3D-film na kupolastem zaslonu, in Museo de las Ciencias Príncipe Felipe, znanstveni muzej, kjer se vsega dotikaš, obračaš in preizkušaš. Znanost tukaj nikoli ni dolgočasna. Glavni magnet pa je Oceanogràfic, največji akvarij v Evropi, v katerem živi več kot 45.000 morskih živali iz vseh oceanov sveta. Ko hodiš po steklenih tunelih, okoli tebe plavajo ribe, meduze, morski psi in celo beluge. Če imaš srečo, vidiš tudi predstavo z delfini – in da, najstniki so bili enkrat v življenju navdušeni nad nečim, kar ni njihov telefon.
Na vsakem vogalu so kavarnice in ulični glasbeniki, vse utripa v ritmu, ki mu rečeš: "Življenje teče počasneje"
Popoldne smo nekaj ur preživeli v bližnjem nakupovalnem centru. Tam smo hitro ugotovili, da v Španiji zaposleni pri blagajnah niso več potrebni. Precej trgovin ima namreč samopostrežne blagajne, ki te z nasmehom pozdravijo v španščini, ti pa zmeden stojiš in iščeš gumb OK. Cene prehrambnih izdelkov so v živilskih trgovinah približno za dvajset odstotkov nižje kot v Sloveniji, restavracije so po cenah primerljive z domačimi, oblačila pa so bila zaradi razprodaj še precej cenejša.
Ko smo se vračali v središče mesta, nas je pozdravil večer s petjem papig, vonjem pomarančevcev in toplimi sedemindvajsetimi stopinjami, ki so se občutile kot popolnih štiriindvajset. Mesto je žarelo v vsem svojem sijaju. Dan smo zaključili s kozarcem prave španske sangrije in hitro ugotovili, da ta nima veliko skupnega s tisto, ki jo ponujajo naši lokali ali jo pripravljamo doma. Sveža, dišeča po cimetu in pomaranči, sadna, a ne sladka – pijača, ob kateri se svet zdi malo počasnejši in pogovori še za odtenek bolj zabavni.
Tržnica, ki bi jo imeli tudi doma
Tretji dan smo vstali zgodaj, vsaj po španskih merilih. Cilj: Mercado Central, ena največjih in najlepših pokritih tržnic v Evropi. Zjutraj je še mirna, s soncem, ki pronica skozi barvite vitraže. Notri pa eksplozija barv in vonjav: gore paradižnikov, velikih kot melone, stojnice s pršutom, ribami, sirom, začimbami, sadjem in toplimi jedmi. Tržnica, odprta leta 1928, je prava arhitekturna umetnina – ogromna steklena kupola, železni okviri in barviti mozaiki, ki spominjajo na umetnost Gaudíja. Tam se Španci ne le oskrbujejo s hrano, temveč tudi družijo, poklepetajo in spijejo kavo kar stoje ob šanku.
"Kako lepo bi bilo imeti tako tržnico v Mariboru," smo se strinjali v en glas, medtem ko je vsak v rokah držal svoj lonček z vročimi testeninami ali paello za domov in ga pojedel kar na stopnicah tržnice. Vonj po žafranu, glasba uličnega kitarista in jutranje sonce skozi stekleno kupolo – trenutek, ko se ti zdi, da bi lahko ostal tu še teden.
Ko smo čakali v vrsti za kavo in gledali, kako natakar mirno, s polžjo hitrostjo, pripravlja vsako naročilo, smo se smejali. "Veš kaj," je rekla ena od prijateljic, "mi živimo prehitro." In res - Valencia nas je naučila, da se nič hudega ne zgodi, če kava pride pet minut kasneje, če kosilo traja dve uri in če si za fotografijo vzameš še eno minuto več časa. Mesto je čisto, urejeno, zelo varno, dišeče po morju in začimbah, polno glasbe, dobre hrane, umetnosti in topline domačinov. V treh dneh smo se iz navadnih turistov spremenili v ljubitelje počasnega ritma in soglasno sklenili: "Naslednjič gremo spet v Španijo. Samo tokrat dodamo še kak dan več."
Obiščite spletno stran brez oglasov.
