Sredi neokrnjene narave nacionalnega parka Altındere, na strmem pobočju Pontskih Alp v turški regiji Trabzon, je eden najbolj osupljivih svetih krajev v Turčiji – samostan Sümela. Na višini okoli 1200 metrov dobesedno "visi" nad prepadom in že stoletja buri domišljijo obiskovalcev.
To izjemno arhitekturno in duhovno delo ni le čudež gradnje, temveč tudi pričevanje o sožitju človeka, narave in vere.
Legenda o sanjah in čudežni ikoni
Po stari legendi sta dva grška meniha – eden iz Carigrada in drugi iz Aten – isto noč sanjala Devico Marijo, ki jima je naročila, naj ji "zgradita hišo" na gori nad Trabzonom.
Vodena po tem videnju sta odpotovala v gore in v eni izmed votlin odkrila ikono Device, za katero se verjame, da jo je naslikal evangelist Luka. Tam sta ostala do konca svojih dni, kmalu pa se je okoli svete votline razvil samostan, ki ga danes poznamo kot Sümela, piše PunKufer.
Ime izhaja iz grške besede melas oros, kar pomeni "črna gora", po kateri je gora tudi dobila svoje ime.
Samostan skozi stoletja
Samostan Sümela je bil ustanovljen že v 4. stoletju, svoj današnji videz pa je dobil v bizantinskem in osmanskem obdobju, zlasti pod vladavino dinastije Komnen.
Čeprav najstarejši deli segajo v čas cesarjev Anastasija in Justinijana, se je večina gradnje začela v 13. stoletju. Ko je Trabzon osvojil sultan Mehmed Osvajalec v 15. stoletju, samostan ni bil poškodovan – sultan je izdal poseben ukaz o njegovi zaščiti. Njegov sin Selim I. ga je kasneje obnovil in obogatil z dragocenimi knjigami ter zlatimi okraski.
Arhitekturni čudež, vklesan v skalo
Sümela navdušuje s svojo neverjetno arhitekturo, saj je v celoti prilagojen pečini in delno vklesan v živo skalo. Glavna cerkev stoji v votlini, okoli nje pa so razporejeni samostanske celice, kapelice, knjižnica, kuhinje in celo vodovod.
Zunanjost in notranjost cerkve krasijo bogato poslikane freske, ki prikazujejo prizore iz življenja Jezusa Kristusa in Device Marije – od stvarjenja Adama in Eve do čudežev in vstajenja.
Na žalost so številne freske poškodovane. Na nekaterih svetniških podobah manjkajo oči, saj je ljudsko izročilo pripisovalo njihovi barvi čudežno moč – verniki so jo strgali s sten, kuhali in pili, v upanju na ozdravljenje.
Od zaprtja do ponovne oživitve
Samostan je bil v začetku 20. stoletja zapuščen, od leta 2015 pa popolnoma zaprt za javnost zaradi nevarnosti skalnih podorov. Po skoraj petletni obnovi je danes spet odprt – tako za vernike kot za turiste.
Največ obiskovalcev pride 15. avgusta, na praznik Marijinega vnebovzetja, ko se v samostanu zberejo pravoslavni verniki z vsega sveta.
Do samostana vodi organiziran prevoz iz doline (cena približno 3 evre), zadnji del poti pa se nadaljuje po strmi gozdni poti, dolgi okoli 500 metrov. Vzpon je naporen, a razgled z vrha poplača vsak korak. Na poti stoji tudi cerkev sv. Varvare, kjer naj bi se bili menihi skrivali v času obnov.
Tišina, ki presega vero
Kljub turističnemu vrvežu v samostanu vlada presenetljiva tišina. Obiskovalci vseh narodnosti in veroizpovedi občutijo enako spoštovanje do tega svetega prostora. Vsak kotiček kompleksa pripoveduje svojo zgodbo – freske, ozki hodniki, stopnišča in kamnita okna, ki zrejo v brezno pod sabo. Cerkev v votlini skriva najdragocenejše freske, ki tudi brez oči ostajajo osupljive in ganljive, še piše PunKufer.
Na poti k Unescovi zaščiti
Danes je samostan Sümela vpisan na začasni seznam Unescove svetovne dediščine in velja za eno najpomembnejših znamenitosti turškega kulturnega turizma. Ker leži znotraj Nacionalnega parka Altındere, obisk ponuja tudi nepozabno doživetje narave – od bujnih gozdov do gorskih potokov in dih jemajočih razgledov. Samostan je odprt od aprila do oktobra, vstopnina pa znaša 20 evrov.
Kamniti simbol vere in vztrajnosti
Sümela ni le arhitekturni dosežek, temveč tudi simbol človeške vztrajnosti in duhovne moči.
Kot pravi pregovor domačinov: "Tisti, ki pride sem, ne išče Boga v nebesih – temveč ga najde v skali pod svojim korakom."
