(ČASTNIK) Volivci zaskrbljeni, v teku velika iskalna akcija: Kje so Socialni demokrati?

Začelo se je takoj po zadnjih volitvah. Zaskrbljenost je bila že takrat na višku. "Ker ste edini medij v državi, ki še poroča objektivno in nepristransko, hkrati pa odpira teme, ki vplivajo na življenje Slovenk in Slovencev, imam za vas eno prošnjo. A morda veste, kam so izginili Socialni demokrati? Lepo vas prosim, da preverite, če ta stranka sploh še obstaja," nam je Jože iz Libelič pisal že v začetku maja, vendar smo takrat njegovo pismo pospravili v predal, saj smo se ukvarjali s pomembnejšimi povolilnimi zgodbami. A nekaj dni kasneje se je v našem poštnem nabiralniku že znašlo novo pismo, pisala nam je Lojzka iz Kranja: "Spoštovani novinarji, moram priznati, da sem zelo zaskrbljena. Tudi na tokratnih volitvah sem obkrožila stranko SD, a njenih predstavnikov v državnem zboru in nasploh v javnosti ne opazim več. A je šel moj glas v nič? Kje so Matjaž Han, Tanja Fajon, Andreja Katič in drugi? Na dopustu? Zelo me skrbi zanje, prosim za pomoč!"

In ko se ministri iz kvote SD niso udeležili niti zadnje seje Golobove vlade, se je usulo. Najprej je v naše tajništvo poklical Dražen iz Ljubljane in nam zaupal, da se je več dni zapored sprehajal po Nazorjevi ulici, kjer imajo sedež Socialni demokrati, a da v njihovih pisarnah ni zaznal nobene luči, nobenega življenja: "Pa kaj se dogaja v tej stranki? A so oni sploh opazili, da je oblast medtem že prevzel Janez Janša? Da so že na udaru delavci in sindikalne centrale? Da so z vladnega pročelja umaknili palestinsko zastavo? A se bodo kaj oglasili glede na to, da so zdaj v opoziciji? Ne morem verjeti, da so povsem tiho, nekaj mora biti narobe, preverite, prosim." Podobno je razmišljala tudi Sonja iz Portoroža, dolgoletna volivka SD, ki je nekoč na lokalnih volitvah kandidirala na listi Socialnih demokratov. "Spoštovani. Ker ste edini, ki vam še verjamem v tem našem medijskem prostoru, vas naprošam, da preverite, kaj se dogaja z mojo stranko. Nekoč smo bili glasni, protestirali, organizirali odmevne dogodke, danes pa ne vem niti, kdo je vodja naše poslanske skupine. Žalostno je vse skupaj, res žalostno. (…) No, upam, da je z mojimi tovariši vse v redu, da se bodo kmalu zbudili, ker tole ni več hec! A bom res morala na stara leta zamenjati stranko in na naslednjih volitvah obkrožiti Levico?!" se je v dolgem elektronskem sporočilu med drugim vprašala Sonja, ki nam je posredovala tudi nekaj fotografij iz časov, ko je bila še aktivna članica ZLSD.

Podobnega nezadovoljstva oziroma pozivov, da moramo nujno preveriti, kaj se po volitvah dogaja v stranki SD, je bilo v zadnjih dneh še več. Oglasili sta se tudi Marija iz Črnomlja in Božena s Ptuja, poklical nas je Ernest iz Nove Gorice, Vojko iz Kamnika nam je poslal celo prispevek s prošnjo, da ga objavimo med pismi bralcev. In ker je vrag očitno odnesel šalo, smo v uredništvu nemudoma sprejeli odločitev, da pokličemo predsednika Matjaža Hana in ga zaprosimo za pojasnila. A se na naš klic ni odzval, prav tako nam ni odgovoril na SMS-sporočilo. Da mora biti nekaj hudo narobe, pa je dokončno postalo jasno, ko se na naše prošnje za pogovor niso odzvali niti Tanja Fajon, Andreja Katič, Dejan Židan, Aleksander Jevšek …

Ni nam torej preostalo drugega, kot da se nenapovedano odpravimo na sedež Socialnih demokratov in na lastne oči preverimo, kaj se dogaja s stranko, ki je bila še v prejšnjem mandatu del vladne ekipe. "Počakajte tukaj, lahko sedete na tisti kavč. Moram najprej preveriti, ali je sploh kdo v njihovih pisarnah. Takoj vam javim," nas je v stanovanjsko-poslovni stavbi na Nazorjevi sprejela prijazna vratarka. In res, po nekaj minutah je bila že pri nas: "Noben se mi še ni javil. Lahko poskusim spet čez nekaj minut. Vam to ustreza, boste počakali?" Prikimali smo. Po petnajstih minutah napetega čakanja pa spet hladen tuš. "Nimam dobrih novic za vas. Telefon še vedno zvoni v prazno. Kaj bomo naredili? Boste še malo počakali? Lahko vam prinesem tudi kavo, vodo, če želite," nam je šla na roko vratarka, ki smo se ji tudi zahvalili za ves trud. A po tridesetih minutah, ko je moč luči v prostoru že pojenjala, novo razočaranje. "Očitno ne bo nič danes. Žal. Noben se ni oglasil. Sprehodila sem se tudi do njihovih pisarn, potrkala ... Popolna tišina. No, zdaj pa moram zapreti stavbo. A jim posredujem kakšno sporočilo?" nas je še zadnjič nagovorila vratarka - in to ravno v trenutku, ko smo v ulici zagledali Boruta Pahorja. Še enkrat smo se ji zahvalili za gostoljubnost in se z nekdanjim predsednikom SD odpravili na pijačo v bližnji lokal, kjer smo skupaj obujali spomine na zlate čase socialne demokracije na Slovenskem.