Pravkar smo se vrnili s počitnic, skoraj tritedenskega družinskega potepanja po Evropi. Milano, Azurna obala, Provansa, Pariz, Luksemburg, Luzern ... Star avtodom, kampi in parkirišča. Super je bilo. In – to je podatek, ki ga v vsakem poročilu izpostavim med prvimi – ves ta čas nismo srečali praktično nobenih Slovencev. Neki Celjani na italijansko-francoski meji, to je to, sicer pa nobene slovenske registracije, kaj šele domače besede. Pa čeprav smo bili v Parizu na dan zadnje etape Toura.
Ste že opazili, s kakšnim veseljem vedno izpostavimo to dejstvo, kako se skoraj hvalimo s tem, da na počitnicah nismo srečali nikogar, s komer delimo potni list in nacionalno pripadnost? Kot da bi nas celoletno druženje s sodržavljankami in sodržavljani izmučilo in naš dopust v resnici ni oddih od dela, pač pa čas, ko imamo mir pred domovino. Ali pa gre za znak naše vzvišenosti in važnosti, ker imamo pač nekaj več domišljije kot vsi tisti, ki že celo življenje hodijo na Hrvaško, in si za počitniške cilje izbiramo kraje, kjer je Slovencev dovolj malo, da se jim z nekaj sreče lahko izogneš.
Kislokumarična tema – poleti jih je pregovorno polno in v tem duhu začenjam tudi svoj tokratni razmislek. A kozarec vložene zelenjave je v resnici odlična prispodoba ter kot takšna ponuja marsikaj. Še posebej, ko poskušamo razumeti nekatere dogodke letošnjih poletnih mesecev.
Ampak najprej v zgodovino. Takšno ali drugačno konzerviranje hrane je eden temeljev človeške kulture in civilizacije. Ko smo se ljudje naučili trajne hrambe živil, smo postali manj odvisni od tega, kar nam narava neposredno ponuja. Vloženi plodovi in nasoljeno ter posušeno meso so nam omogočili, da se ustalimo, da načrtujemo, da razmišljamo dolgoročno. Klasična metafora kislih kumaric kot nečesa priročnega, s čimer si postrežemo, ko pač ni na voljo ničesar drugega (beri: boljšega), ima torej še eno dimenzijo: kisle kumarice so stvar ne samo preživetja – to je po definiciji stvar trenutka – pač pa dolgoživosti in trdoživosti človeštva.
A to so živila, ki poganjajo naše telo. Obstaja pa tudi hrana za duha – besedna zveza zveni rahlo banalno in patetično, pa je v resnici povsem na mestu. Ideje, refleksije, načela in vrednote so gorivo našega duševnega in umskega življenja, ustvarjajo in poganjajo naše miselne svetove, ki so vsaj tako pomemben temelj človeške kulture in civilizacije kot naša fizična prisotnost na tem planetu. Tudi ideje imajo svoj rok trajanja. In tudi idejam ga lahko s primerno obdelavo in hrambo konkretno podaljšamo.
In kakšna je tovrstna kulinarična ponudba letošnjega poletja? Če začrtamo najmanjšo možno krožnico okrog naše domovine, se izkaže za izjemno bogato. Na naši zahodni meji se pojavljajo žaljivi napisi na konzulatih. Avstrijci prirejajo racije in prekinjajo nogometne tekme. Na vzhodu je sicer dokaj mirno, a Madžari so tradicionalni mojstri suhomesnatih izdelkov in vloženih gosjih jeter. Za največjo pojedino pa so poskrbeli sosedje, ki jih tako radi imenujemo južni. Ti so s konzervirano ideološko mineštro uspeli nahraniti ter navdušiti reci in piši pol milijona ljudi.
V desetletjih po vojni smo morda res živeli v prepričanju, da so ideje, ki so pripeljale do najhujše morije v zgodovini, mrtve. Da se jim je iztekel rok trajanja
Kakšna je povezava med ideologijo in kislimi kumaricami? Letos se veliko pogovarjamo o drugi svetovni vojni. Jasno, od njenega konca mineva osemdeset let in obletnice so vselej priložnost za refleksijo, za premislek vzrokov in okoliščin ter za svarilo, ki ga najlepše ubeseduje tisti včasih samoumevni, danes pa vedno bolj v dvomu izrečeni stavek: "Nikoli več." V desetletjih po vojni smo morda res živeli v prepričanju, da so ideje, ki so pripeljale do najhujše morije v zgodovini, mrtve. Da se jim je iztekel rok trajanja. Na neki točki je sicer postalo jasno, da so še vedno tu in da obstajajo ljudje, ki so jih uspešno konzervirali ter pospravili v svoje kleti. A zdelo se nam je, da teh kleti ni veliko in da nad njimi prebivajo ekstremisti ter čudaki, ki jih je odločno premalo, da bi lahko predstavljali resno grožnjo težko vzpostavljeni normalnosti in umnosti sveta. Če že ne sveta, pa vsaj naše bližnje okolice.
A dokler so konzerve pospravljene v kleteh, njihovega števila in vsebine ne poznamo. V zadnjih letih pa shrambe odpirajo svoja vrata in njihovi lastniki vse bolj ponosno ter brezsramno odpirajo konzerve in vabijo na degustacije. In ni jih malo, res jih ni malo, pa tudi interesa za njihove izdelke ne manjka. Poglejte, koliko ljudi je prišlo na Thompsona.
Zagrebški megaspektakel je seveda že zaradi svoje množičnosti odličen primer, a ostanimo še za trenutek pri umetnosti vlaganja in konzerviranja. Eden največjih izzivov trajne hrambe živil je, kako čim bolj ohraniti njihov okus in predvsem hranilno vrednost. Še zdaleč nisem strokovnjak za področje prehrane, si pa upam trditi, da na tem področju napredujemo. Kaj pa konzerviranje idej in ideologij? Kakšna je po nekaj desetletjih njihova hranilna vrednost?
Marko Perković je v Zagrebu odprl konzervo in priredil fešto. Glede na uspeh dogodka je debata o hranilni vrednosti ponujenega očitno brezpredmetna – Thompson je nasitil in navdušil petsto tisoč ljudi. Ne vem, koliko jih je napojil Jezus Kristus na svatbi v Kani Galilejski, a njihovo število je v primerjavi s pol milijona gotovo zanemarljivo. Pa ne zamerite mi blasfemičnosti primerjave, glede na diskurz, ki je spremljal Thompsonov koncert, je še kako na mestu. Veliko smo namreč slišali o tem, za kaj pri vsem skupaj gre in za kaj gotovo ne. Da gre za vero. Za domoljubje. Za družinske vrednote. In da nikakor ne gre za ideologijo. Za nacionalizem. Za ustaštvo. Za fašizem.
S konzervami je pač tako, da je včasih, ko jih odpremo, težko ugotoviti, kaj je v njih. In zgodovina je neizmerno kompleksna stvar, ki je ne smemo poenostavljati. A v primeru Thompsona so zadeve jasne, tako kot je povsem očitno, kaj se je 5. julija 2025 v Zagrebu zgodilo. In kaj se ni zgodilo. Najprej: ni se zgodil koncert. Marko Perković Thompson objektivno gledano ni najbolj popularen in poslušan hrvaški izvajalec, to so Severina, Gibonni, Parni valjak in še koga bi lahko našteli, vsi ti pa lahko o koncertu pred pol milijona samo sanjajo. Morda bi se lahko tej številki približal Oliver Dragojević, če bi vstal iz groba, ampak nadnaravni pojavi so kategorija zase. Ne, pri Thompsonu ni šlo za koncert. Šlo je za orkestriran politični shod in kolektivno demonstracijo v preteklosti konzervirane, a še kako dobro ohranjene ideologije. In ta ideologija ima svoje ime: Nacionalizem. Ustaštvo. Fašizem.
Svet je izjemno kompleksen, ampak pridejo trenutki, ko moramo stvari poimenovati s preprostimi izrazi. To poletje je tak trenutek.
Obiščite spletno stran brez oglasov.
