Nove tehnologije imajo zoprno navado, da zbujajo stare strahove. Da nas bodo razvadile, pokvarile, ugonobile. Žepne kalkulatorje, denimo, je pospremila tesnoba, da ne bomo več znali računati na pamet. Pa bi še zmeraj znali, če bi si za to vzeli čas, a ga raje porabimo za kaj drugega. Pisalni stroji naj bi nas oropali sposobnosti pisanja z roko. Pa še vedno kdaj kaj zabeležimo s peresom, sploh če gre za posebno priložnost. A tipkati je hitreje in zlasti bolj berljivo.
Tudi sama iznajdba pisave je bila povezana z nerganjem, da nas bo oropala spomina (je pisal Platon v dialogu Faidros). Pa je spomin razbremenila, da je zdaj v njem prostora za več stvari, pa tudi znanje si lažje podajamo čez prostranstva časa in prostora. Zaradi koles in avtomobilov hodimo manj kot nekoč, prej smo zadihani in bolj zavaljeni. A pridemo iz enega mesta v drugo v veliko manj časa. Ker kopljemo s stroji, in ne več z lopatami, smo manj mišičasti, zato pa hitreje ustvarimo luknje.
Še hujše nelagodje vzbuja umetna inteligenca, UI. Toliko večje, ker ta tehnologija ni nova. Njene osnovne ideje so namreč razvili že v petdesetih letih prejšnjega stoletja, tako da so strahovi imeli res dovolj časa, da se omedijo. Denimo v znanstvenofantastičnih knjigah in filmih, kjer UI skoraj izbriše človeštvo. V predzgodbi romana Dune Franka Herberta je med ljudmi in UI izbruhnila velika in krvava vojna, v kateri je človeštvo sicer zmagalo, a za ceno vrnitve v fevdalizem. /.../ Ni je tehnologije na svetu, ki bi bila povsem in absolutno dobra. Pri vseh je treba biti pazljiv. Je pa pomembno, da teh omejitev in skritih nevarnosti ne spregledamo. To je prvi pogoj za koristno uporabo – in umetna inteligenca ni pri tem nobena izjema."

