"Ko so se februarja člani ameriške republikanske stranke namreč zbrali v Washingtonu, na konferenci CPAC, jih je pričakal svojevrsten plakat. Donald, upodobljen kot Julij (Cezar), slogan pa: 'Za Trumpa 2028 ... in naprej!' Njegov naročnik je bil projekt Tretji mandat, iniciativa, ki bi ameriškega predsednika spremenila v cesarja. Ali vsaj v kralja.
V zadnjih tednih je predsednikova priljubljenost sicer potonila v redko videne nižine, toda poznavalci rimske zgodovine dobro vedo, da tudi Julija Cezarja niso imeli vsi radi. Zlasti ne tista šestdeseterica senatorjev, ki ga je zaklala. Tudi Juliju je k vzponu pomagal največji bogataš tistega časa, Mark Licinij Kras, tako kot je Trumpa podprl Elon Musk.
A pri tovrstnih vzporednicah kmalu naletimo na težavo. Je Donald res kot utemeljitelj dinastije Julij ali bolj spominja na neuravnovešene naslednike, denimo Nerona ali Kaligulo? Morda na njunega sprevrženega strica Klavdija? Ali pa je kot Romul Avgust, šibki poslednji zahodni cesar? (Le tega, da bi bil kot cesar filozof Mark Avrelij, ga še niso obtožili.)
V katero obdobje rimske zgodovine se torej moramo ozreti? V čas propadajoče rimske republike? V čas nastajajočega imperija? Ali v čas barbarskih vpadov in razpadanja cesarstva (no, vsaj njegove zahodne polovice)? Vsako od teh obdobij prinaša drugačne nauke za sedanjost. Morda pa bi se morali v iskanju zgodovinskih paralel ozreti bliže domu, v lastno zgodovino. Torej: kaj se lahko naučimo od Habsburžanov? Pa ne zgolj od Ferdinanda I., ki je marčevsko revolucijo leta 1848 pospremil z izrekom, "Pa to sploh smejo?" (Ja, dürfen's denn des?), še bolj pa slovi po oštevanju dvornega kuharja, ki mu zunaj sezone ni postregel z mareličnimi cmoki: "Jaz sem cesar in hočem cmoke!" (Ich bin der Kaiser und ich will Knödel!)."

