"Državni zbor je sprejel Zakon o pomoči pri prostovoljnem končanju življenja, skupina volilk in volilcev se je temu uprla in predlaga referendum. V deželi pod Alpami smo se tako – kot tradicionalno – razdelili spet na dva tabora, pri čemer prav v zadnjem času prednjači radikalizacija obeh taborov. In to je tisto, česar si pri tako občutljivi temi ne bi smeli privoščiti. /.../
Ne predstavljam si (in si tudi ne želim predstavljati, kaj šele doživeti iz prve roke), kako grozno se počuti človek, ki bi se morda odločil za prostovoljno končanje življenja, pa ga kdo obklada s tem, da se bo samozastrupil oziroma da ga bodo celo drugi zastrupili, na drugi strani pa tudi ne, kako se počuti človek, ki prostovoljnemu končanju življenja zaradi svojih (katerihkoli) razlogov nasprotuje, pa ga kdo označi za ovco ali se nanj lepi še kakšne bolj sočne etikete.
Ne imejte me za brezčutneža. Lahko pa me imate za pristranskega. A ne zato, ker bi želel ustrezati temu ali onemu taboru, ampak ker menim, da ima vsak pravico do spoštljivega izražanja svojega mnenja. Spoštljivo, dostojanstveno, milo, predvsem pa vedno z mislijo na tistega, ki se bo ali pa se ne bo odločil za prostovoljno končanje življenja. Paziti moramo, da s svojimi besedami in dejanji zaradi naših (kot bi rekel eden od mojih starejših kolegov) ideoloških očal ne pahnemo koga v življenjsko stisko. To je kultura dialoga.
Smrt ni politični dogodek, zato ne sme biti predmet zbiranja političnih točk. Je nekaj, kar je za vsakega posameznika edinstveno. To moramo v razpravah o zakonu, ki je pred nami, upoštevati.
Zahtevna naloga za novembrsko Podalpje, mar ne? Ampak zapomnimo si: če bomo mi spoštljivi, bodo tudi drugi do nas spoštljivi. Verjamem pa, da si vsak od nas v svojem življenju želi predvsem eno: spoštljiv dialog. Mar ne?"
