Rezultati referendumov, ki jih spremljamo po spletni strani Državne volilne komisije, so prikazani v obliki tortnega diagrama z dvobarvnim modrikastim »prelivom«. A bolj kot na sladico, s katero proslavljamo svečane dogodke, spominjajo na tnalo, torej na tisti kos debla, na katerem se sekajo drva in cepijo treske. In takšna cepitev družbenega tkiva se je zgodila med referendumom o pomoči pri prostovoljnem končanju življenja. Tresk, bum, hrsk …, in Slovenija je šla napol. No, vsaj navidezno, na diagramu. Dejansko pa je o tem, kakšna bo usoda umirajočih, odločila manjšina, in sicer približno dve petini volilnega telesa, ki se je odpravila na glasovanje in opravila državljansko dolžnost. Od teh jih je približno polovica (47 %) glasovala za, druga polovica (53 %) pa proti. Eden od petih, ki imajo pri nas volilno pravico, je tako dejansko odločil o morebitni usodi vseh drugih.
V boju za pravice umirajočih smo se zravsali do krvi
Ne nameravam moralizirati, kako naj bi bilo »pravilno« in kako »narobe« glasovati, saj menim, da si je na podlagi medijskih objav in referendumskih soočenj vsak lahko ustvaril lastno mnenje, kako odgovoriti na referendumsko vprašanje. (Da ne bom izpadel kot lepodušnež, ki se noče jasno opredeliti, da bi ohranil vzvišeno držo, bom ob koncu teksta razkril, kaj sem obkrožil na glasovalnem lističu.) Bi se pa rad obregnil v nekaj drugega, namreč na razčlovečenje, ki se nam je med ogorčenim spopadom za pravice umirajočih pripetilo na omrežjih. Po hitrem pregledu zapisov iz prejšnjih dni namreč ugotavljam, da smo kolektivno ponovili, kako se sklanja dno v množini. (Kako že? Takole: dna, dnov, dnom, dna, dnih, dni.) V besednih spopadih, ki so leteli z ene in druge strani, smo se dotaknili novih dnov javne razprave in – tako se zdi – preprosto pozabili, da je na drugi strani človek. V boju za pravice umirajočih smo se zravsali do krvi, razčlovečili nasprotnika in prebunkali še našo skupno temeljno vrednoto: človečnost.
Nova vojna zaslonov
Kdo pa je glavni zmagovalec obstreljevanja z besednimi puščicami in zamahovanja sem in tja z navidezno sekiro? Brez oklevanja lahko rečem, da gotovo ne Slovenija, ki je po referendumu še bolj razklana, kot je bila prej. Niti niso to na smrt bolni, o katerih usodi smo odločali, in tudi ne politiki in politikanti, med katerimi so mnogi skušali jezditi na tujem trpljenju in spotoma do konca ideologizirali občečloveško temo. Pravi zmagovalci boja, ki se je spremenil v mesarsko klanje, so Mark Zuckerberg, Elon Musk in drugi lastniki spletnih omrežij, ki se ob tovrstnih spopadih samo hahljajo v svojih palačah, postavljenih na digitalnih temeljih, in si manejo roke ob žvenketanju cekinov. Bolj smo skregani, bolj jim padajo cekini z neba.
Deli in vladaj je sicer pravilo, ki ga je menda izrekel že Filip II. Makedonski, za njim pa med drugim Julij Cezar in Napoleon. Danes ga kot svoje vodilo brez težav uporabijo tehnofevdalci, ki si lastijo digitalne imperije, v katerih preživimo dobršen del budnega časa in spremljamo, kaj se dogaja po svetu, ter urbi et orbi razkrijemo svoje stališče o sleherni zadevi, spotoma pa skušamo zatreti človeka na drugi strani, ki razmišlja drugače. Tudi tokrat smo podlegli temu starodavnemu motu in se znova »počili« po zaslonih. Vsaka objava, celo najbolj benigna, je sprožila plaz odzivov, ki so se valili kot snežna kepa in drveli navzdol, nekam proti novim dnom globoko v dolini. Dna so se vrstila vse do nedelje zvečer, ko smo bili še vedno prikovani pred zaslone v pričakovanju rezultatov. Nato je prišel nov dan, ko smo se zavedli resničnosti in se soočili z rezultatom. Eni so ga bili veseli, drugi malo manj. A zdi se, da smo tokrat v boju za lastni prav dali na kocko še tisto malo, kar nas je držalo skupaj. Drug za drugega smo postali pošasti in prikazni, ki jim ni mar za človeka, in to ne glede na odločitev, ki so jo ljudje obkrožili, torej za ali proti.
V takšnem razgretem ozračju, ki je prevladovalo na omrežjih, me pravzaprav niti ne preseneča, da je tri petine ljudi, ki bi lahko spremenili izid, preprosto reklo: briga me, požvižgam se, tega se ne grem! In so šli na nedeljski sprehod ob morski obali, se družili s prijatelji v krčmi, si oprtali nahrbtnik in namesto dnov na omrežjih opazovali slovenske vrhove. Skušam jih razumeti, seveda, in spoštovati njihovo odločitev, da je neglasovanje vendarle sporočilo državi, naj o pomembnih rečeh odloča po pameti, ne pa na pamet. Me pa hkrati nadvse skrbi, kaj nas še čaka do volitev. Bomo do takrat sploh preživeli – ali se bomo dokončno prelevili v krvoločne monstrume, ki ne dopuščajo drugačnega mnenja in zagovarjajo lastno stališče do zadnje kaplje krvi? (Tuje, seveda.)
Sočne psovke za mame in otroke
Kako se lahko izvijemo iz primeža in stopimo s tnala, preden nas dokončno razkoljejo in hkrati odženejo čimveč tistih, ki bi v spravljivejšem vzdušju oddali svoj glas? Ne delam si več utvar, da bi bilo smiselno poiskati nekakšno sredino, tretjo pot, nadpolitičnost. Verjamem pa, da lahko še vedno vzpostavimo približno normalno raven komuniciranja tudi po omrežjih in ne prilivamo bencina na ogenj, ko vidimo, da ne gorijo samo drva, ampak celo že tnalo, na katerem stoji država.
Kako lahko to izvedemo? Za začetek tako, da se ob vsakem sporočilu spomnimo vsakogar, ki lahko prebere naš zapis ali si ogleda naš posnetek, namesto da imamo v mislih zgolj tistega, ki mu je sporočilo namenjeno. Bi objavili sočno psovko, če bi vedeli, da lahko to jutri prebere vaša mama ali vaš otrok? Bi zabrusili neznancu v oči, ko bi ga srečali na cesti, kar ste pravkar strnili v razburjen videoposnetek? Verjamem, da se sliši kot prazna in oguljena fraza, a pri komuniciranju po omrežjih velja obuditi nekaj temeljne prijaznosti, obzirnosti in spoštovanja – tudi do nasprotnikov in drugače mislečih. Če ne storimo tega, in to urgentno, potem bo do naslednjega glasovanja človečnost v Sloveniji res spustila dušo! Zavedati se moramo, da je že zdaj priključena na aparate, ki jo ohranjajo pri življenju. Če izgubimo še to, potem se lahko vprašamo, kakšen smisel sploh ima naš obstoj.
Aha, obljubil sem, da za konec razkrijem, kaj sem obkrožil na referendumu. Obkrožil sem besedo ZA. Glede na to, da bo, kot so mi sporočili iz uredništva, ta zapis objavljen tudi na spletu, bi vas prosil za nekaj uvidevnosti pri komentiranju moje odločitve. Na drugi strani zaslona je namreč človek. Hvala vam!
Obiščite spletno stran brez oglasov.
