Tragikomediji o obrambnih izdatkih in Natu v državnem zboru se državljani lahko kislo nasmehnemo. Zakaj? Ker bomo očitno plačevali nekaj, v kar tudi velike in starejše članice ne verjamejo več. V javnih medijih lahko poslušamo in beremo razlage politikov in raznih strokovnjakov o koristnosti članstva v Natu za slovensko varnost. Pozornejšemu poslušalcu ali bralcu omenjene stvari delujejo navijaško. Vsi izpostavljajo ključno dejstvo, da je Nato politična in vojaška organizacija. V praksi to pomeni, da se sprejemajo politične odločitve na podlagi vojaških analiz obveščevalnih podatkov. Ker gre za skupno obrambo, bi človek, po pravilu zdrave kmečke pameti, pričakoval tudi enotne politične odločitve o odzivu na določene varnostne grožnje posamezni državi članici. In potem seveda tudi ustrezen enotni obrambni odziv organizacije Nato.
Dejansko se vsa varnostna vprašanja urejajo bilateralno ali preko koalicije voljnih
Članarina za kaj?
Ampak Nato služi v ukrajinski krizi zgolj kot dimna zavesa. Dejansko se vsa varnostna vprašanja urejajo bilateralno ali preko koalicije voljnih. Nato zgolj daje priporočila članicam, sam pa kot organizacija ne sprejme nikakršnih odločitev. Sklepati gre, da se Nato (verjetno na ukaz ZDA) ne želi vmešati v boj na ukrajinskem ozemlju. Seveda državljani nikoli nismo bili jasno seznanjeni, ali natovski dežnik deluje tudi v primeru, ko bi bile napadene članice na podlagi delovanja v koaliciji voljnih ali bilateralnih varnostnih sporazumov z Ukrajino. Po zdravi kmečki pameti verjetno ne. Že to kaže na novi način delovanja zveze Nato – kako plačevati članarino, dejansko pa ne uživati blagodati dežnika Nata.
Pa še korak dalje v razmišljanju s pravilom zdrave kmečke pameti. Če članice Nata verjamejo v 5. člen in varnostni dežnik, zakaj se potem sklepajo bilateralni sporazumi posameznih članic z obema evropskima jederskima državama? Na prvi pogled lahko sklepamo, da je rok trajanja Nata v Evropi potekel – ampak ljudstvu je treba dati kruha in iger. Države z več informacijami v ozadju gradijo novo varnostno infrastrukturo – zelo jasno brez organizacije Nato. Omenjene države so dojele, da sedanje delovanje Nata dejansko ne zagotavlja ustrezne varnosti. Kot državljana Republike Slovenije me bolj skrbijo izjave, da nam Nato zagotavlja varnost tudi pred sosednjimi državami. Lahko se vprašamo, ali demokracija v zahodni Evropi še kaj šteje. Sklepati namreč gre, da lahko države članice Nata vedno intervenirajo v posamezni državi, če jim demokratične odločitve tiste države ne ustrezajo. In praška pomlad bi se lahko ponovila v bloku, ki je bil nasproti varšavskemu paktu. Ali še bolj črna opcija – repriza razpada SFRJ, kjer bi se lahko za Slovenijo končalo slabše kot pa leta 1991.
Koga Nato ščiti?
Poslušamo lahko zahvale Ukrajincev, kako lahko normalno prejemajo pokojnine in štipendije, medtem ko se državljanom EU socialne pravice krčijo z razlago fiskalne vzdržnosti. Ko bo treba vračati kredite zaradi zahtev Nata za obrambne izdatke, bo fiskalna vzdržanost še bolj najedala socialo in drugo javno dobro. Zakaj? Ker je skupina evropskih politikov – verjetno mimo nacionalnih ustavnih pravil - razglasila omejeno preventivno vojno proti Rusiji (pod krinko pomoči obrambi Ukrajine). Verjetno je to tudi razlog, da Evropska unija ne more oblikovati skupnega stališča do posledic izraelske okupacije Gaze.
Zakaj Evropska unija na primer ne more oblikovati skupnega stališča do posledic izraelske okupacije Gaze?
Govor je obrambi Evrope pred Rusijo, ampak Evropa pravno ni v vojni z Rusijo. Kljub temu moramo državljani Evrope financirati vojno z Rusijo. Ob tem zaradi profita in profitne naravnanosti uničujemo omrežja dvojne rabe. Ob naravnih katastrofah, ki še ne zahtevajo razglasitve izrednih razmer, bomo državljani RS primarno odvisni od delujočih lastnih omrežij. Lahko se zgolj vprašamo, zakaj so morali Italijanom v času covida-19 priskočiti na pomoč Kubanci in Rusi, ne pa države članice Nata z lastnimi zdravstvenimi kapacitetami? In to v mestu, ki je imelo največjo stopnjo zasebnih zdravnikov.
Ne nazadnje je pandemija pomenila tudi resno varnostno grožnjo. In zopet pridemo do vprašanja, ali dejansko Nato sploh ščiti države članice in njihove državljane? Verjetno so nekatere stare države članice ob vojni v Ukrajini spoznale dvoje:
- širitev Nata je v organizacijo privedla množico včasih razlikujočih si interesov in s tem nemožnost doseči potreben politični konsenz (vse odločitve v Natu se namreč sprejemajo s konsenzom);
- v tako povečani organizaciji je prišlo do primerov, ko je bilo delovanje organizacije znotraj določb pogodbe o Natu blokirano.
5. člen
Zato so države članice iskale možnosti, kako delovati izven okvira pogodbe o Natu in zasledovati lastne politične in ekonomske interese v vojni v Ukrajini. In očitno vsa pomoč poteka mimo Nata. Slednji pa daje priporočila državam članicam, da daje videz o lastni učinkovitosti in fiktivno doseženi politični volji. Verjetno bi bil čas, da novinarji v javnem interesu vseh državljanov od politikov (celotnega političnega spektra) ter odgovornih oseb pridobijo odgovore na naslednja vprašanja:
- kako učinkuje določba 5. člena v primeru, ko država članica deluje kot del skupine koalicije voljnih (ali to pomeni delovanje znotraj Nata ali izven)?
- ali se v primeru napada na državo članico avtomatično sproži tudi vojaški odziv celotne organizacije ali morajo o tem najprej soglasno odločiti države članice?
- kakšen je odnos Nata do držav, ki bodo zaradi povečanega investiranja v vojaške kapacitete dejansko oslabile lastna omrežja dvojne rabe in s tem možnost lastnega ukrepanja v naravnih nesrečah?
- ali je Nato preveril ustavno skladnost izjav predstavnikov držav članic Nata glede vodenja preventivne vojne proti Rusiji (ob upoštevanju javnih izjav njegovih predstavnikov in zastopnikov – tudi vojaških)?
- zakaj Nato podpira varnostne bilateralne sporazume, če Rusijo predstavlja kot varnostno grožnjo vsem članicam Nata?
Mislim, da je čas, da državljani dobimo jasne odgovore, kaj se v Evropi dogaja. Da je mogoče Nato zaščita zgolj samo še fatamorgana. Mogoče je čas, da se nevladne organizacije in civilne iniciative organizirajo za zbiranje podpisov o referendumu za članstvo v Natu in EU – če bi bilo potrebno, celo za izvedbo ustavnega referenduma glede določb o Natu in EU.
* Dr. Borut Stražišar je pravnik.
