Povsem samoumevno je, da se z našim srcem, kadar zbolimo, ukvarja kardiolog, če bi potrebovali operacijo na možganih, je najbrž ne bi zaupali nikomur drugemu kot nevrokirurgu, ob težavah s sečili pa bi obiskali urologa. Zagotovo ne bi niti pomislili, da bi po našem telesu lahko rovaril nekdo, ki je končal katerokoli smer študija že in opravil izobraževanje o nekem delu telesa. Podobno kot za fizično zdravje danes pri nas v zdravstvu veljajo strogi kriteriji tudi pri tem, kdo sme delati s tistimi, ki imajo resne težave v duševnem zdravju. Brez ustrezne medicinske ali psihološke izobrazbe in specializacijskega postopka to ni mogoče. Tudi v nekaterih drugih ustanovah, ki delajo z občutljivo populacijo, kot so denimo šole ali centri za socialno delo, veljajo uveljavljena pravila, kdo je lahko svetovalec. Nov predlog zakona o psihoterapevtski dejavnosti pravila postavlja nekoliko na glavo.
Že pojem duševnega zdravja je za marsikoga precej neotipljiv, zato ne čudi, da javnost ne loči med težavami v duševnem zdravju, boleznimi, duševnimi stiskami, posledično pa tudi ne med terapijo, psihoterapijo, zdravljenjem in svetovanjem. V takem vzdušju, ko so težko razumljive že osnove in ko je jasno, da so predstave o področju psihoterapije pomešane tudi v predlogu zakona, je težko razložiti, kaj bi tak zakon pravzaprav moral urejati, kaj regulirati in kje bi morali ohraniti že obstoječe standarde. Presenetljivo so se na ministrstvu pri pripravi zakona večinoma obdali s posamezniki nekaterih psihoterapevtskih šol, pri tem pa se niso ozirali na mnenje strokovnjakov in združenj, ki z zagotavljanjem standardov bdijo nad duševnim zdravjem prebivalstva pri nas. Rezultat je več kot očitno zakon, spisan za interese skupin, ki bi si rade odprle vrata v javni sektor, do javnega denarja. Medtem ko so pripravljali zakon, so ustanavljali nove fakultete in svoja podjetja ter preoblikovali obstoječa izobraževanja v smeri, da bodo lahko "proizvajali" psihoterapevte za vsa področja, v skladu s tem, kako so si sami zamislili poklic psihoterapevta. Jasno, za denar gre!
Sklicevanje na to, da psihične težave v družbi naraščajo, strokovnjakov pa da je premalo, ne opravičujejo zakonskih rešitev, ki bi na široko odprle vrata "strokovnjakom" vseh sort. Neustrezna strokovna obravnava namreč lahko povzroči več škode kot koristi. Zato bo zanimivo opazovati, kaj bodo o zakonu povedali poslanci. Poleg glavne opozicijske stranke ga glasno podpirajo le še – logično, zaradi Teološke fakultete – v NSi. Zagotovo se takega zakona ne bi sramovali v SDS, saj je pisan na kožo njihovim podpornikom, najbrž mu nasprotujejo zgolj, ker ni "njihov". Zakon o duševnem zdravju je veliko pomembnejši, kot je bila odločitev o božičnici ali podaljšanju vinjete za štiri mesece, ki ju bodo čez pol leta že vsi pozabili. Učinki igranja s področjem duševnega zdravja lahko namreč prinesejo dolgoročne družbene posledice.
Obiščite spletno stran brez oglasov.
