Na dan, ko se začne novo študijsko leto, v Večeru objavljamo intervju z najboljšo študentko Univerze v Mariboru za preteklo študijsko leto. Pia Žula je podiplomski študij na Filozofski fakulteti zaključila s povprečjem deset, bila je avtorica različnih strokovnih člankov, soavtorica znanstvenega članka, sodelovala je pri več raziskovalnih projektih. Da je bila demonstratorka in koordinatorica tutorske ekipe na Filozofski fakulteti Maribor ter sodelovala v organih in komisijah tako na ravni fakultete kot univerze, so še pojasnili na razglasitvi najboljših študentk oziroma študentov. Zdaj že nekdanja študentka slovenščine in umetnostne zgodovine je zaposlena v Univerzitetni knjižnici Maribor, kjer je svetovalka in predstavnica za stike z javnostmi in promocijo. Srečali smo se v kavarni Teta Frida na Limbuškem nabrežju, v naravi, kamor se rada odpravi na sprehod s svojim avstralskim ovčarjem, ki je prav tako dober šolar kakor lastnica, smo izvedeli, z njim Pia Žula trenira tudi pašnjo ovc. Pila je ledeno kavo, ker ima rada sladke stvari, med študijem pa ni potrebovala kave, da bi jo držala pokonci.
Omenili ste, da ste radi v naravi, v mirnem okolju, kakršno je to na Limbuškem nabrežju. Ste kdaj tudi tukaj študirali?
"Velikokrat sem bila v minulih letih tukaj, sedela ob Dravi in razmišljala, a učila sem se najraje v svoji sobi. Narava mi je predstavljala prostor sprostitve, ki ga vsak od nas prav tako potrebuje."
Novo študijsko leto se za vas začne brez študijskih obveznosti, imate pa že nekaj časa nove, drugačne, zaposleni ste namreč v Univerzitetni knjižnici Maribor. Vas v dneh, ko se vračajo študentje, čaka ogromno dela? Kako ste izbrali to delovno mesto, kakšna je bila vaša pot do prve zaposlitve?
"Da, te dni je kar pestro. Zdaj je to obdobje, ko se začnejo projekti in dogodki. Jeseni se v knjižnici vedno veliko dogaja. To je zdaj moja prva zaposlitev, sem pa bila v tej knjižnici že na praksi. Videti je, da so bili zadovoljni z mano, prijavila sem se na razpis in so me vzeli. Med študijem sem sicer največkrat delala pri različnih projektih na fakulteti ali kakšnem inštitutu. Tudi v novinarstvu sem se preizkusila za kratek čas, a mi ni najbolj ležalo."
Ste tudi vi, tako kot veliko dijakov in študentov v Mariboru, preživeli ogromno ur v univerzitetni knjižnici in se tukaj učili?
"Da, v tej knjižnici sem bila pogosto, čeprav tam nisem ravno veliko študirala. Sem si pa vseskozi izposojala knjige in študijsko literaturo. Tam so me že vsi poznali. Super mi je bilo, ker so bili odprti do večera. In recimo, ko sem se ob šestih spomnila, da potrebujem neko knjigo, sem si jo rezervirala, čez pol ure pa sem jo že imela v roki. Zelo so bili odzivni. Gre pa za ustanovo z bogato zgodovino in hrambo kulture. In takšne zadeve so me vedno pritegnile."
Opravili ste dvopredmetni študij. Kako ste uspeli usklajevati slovenščino in književnost ter umetnostno zgodovino?
"Bilo je kar pestro, saj večina profesorjev oziroma predavateljev misli, da je njihova smer pač glavna. Bilo je kar nekaj obveznosti. Ampak to ti tudi veliko da, recimo interdisciplinarnost, sposobnost povezovanja več področij. Menim, da je za prihodnost študentke oziroma študenta dobro, če uspe vse uskladiti."
"Pomembno je, da te zanima to, kar študiraš, in da si vesten pri opravljanju obveznosti"
Kako ste izbrali temo za magistrsko delo?
"Tudi tukaj sem želela povezati obe smeri. Naslov je bil Multimodalna analiza izbranih slikanic Bine Štampe Žmavc. Za mladinsko književnost na splošno oziroma za raziskovanje multimodalnosti znotraj del mladinske književnosti me je navdušila profesorica Dragica Haramija. Ta tema se mi je zdela zanimiva, hkrati pa sem lahko vključila obe svoji področji. Mislim, da sem se v slikanicah zelo dobro znašla, ker sta pri njih enakovredna tako besedilo kot slika. Vključila sem lahko znanja s področja umetnostne zgodovine in slovenščine."
Koliko ste se pri umetnostni zgodovini ukvarjali z mariborsko platjo tega področja?
"Dejansko je bil študij zelo lokaliziran. Večinoma smo se ukvarjali s slovensko ali pa celo štajersko, tudi z avstrijskoštajersko umetnostno zgodovino. Vplivi te so zelo opazni, če raziskuješ slovensko starejšo umetnost. Na naših tleh ne moreš mimo tega, da veš, kaj se je v istem obdobju dogajalo na širšem območju Štajerske oziroma Avstrije. Naredila sem celo dva prispevka na zelo lokalno temo. Eden je o mariborskem kužnem znamenju, drugi pa o mariborskem fotografskem krogu. O kužnem znamenju sem raziskovala, kaj je o njem pred več kot sto leti pisal Avguštin Stegenšek in kaj so ugotavljali drugi raziskovalci. Za dva kipa, o katerih je pisal on in sta bila originalna, ne vemo, kje sta. V njegovem času naj bi bila še v v dvorcu Betnava. Mariborski fotografski krog pa je bil krog pomembnih umetnikov, bili so začetniki ukvarjanja s fotografijo na našem območju. Mnogi od njih so bili slikarji. Eden teh je bil Zmago Jeraj, sicer slikar in grafik. O tem sem pisala diplomsko seminarsko nalogo, ukvarjala sem se z njegovo fotografijo."
In kaj je bilo značilno za to začetno fotografijo v Mariboru, kakšni motivi?
"Motivi, ki jih danes ne bi pričakovali. Če rečem enostavno, niso bili ravno lepi, ker fotografov v tistem trenutku to ni zanimalo. Kar nekaj je motivov ravnic, na katerih ni veliko videti, na eni od Jerajevih fotografij je zid. Zelo zanimive so bile, estetika pa ni bila v ospredju. Danes ljudje kaj takšnega na Instagramu ne bi objavili, v 70. letih je bil cilj fotografa drugačen."
Dotaknimo se še vaše nagrade. Kako vam je uspelo imeti povprečje deset?
"Tudi sama sem se to vprašala. Ne poznam odgovora, nimam recepta za to. Rekla bi, da je pomembno, da te zanima to, kar študiraš, in da si vesten pri opravljanju obveznosti. Da hodiš na predavanja, da prisluhneš predavateljem in predavateljicam, da ponavljaš snov in študiraš. Mi je pa že II. gimnazija Maribor dala zicleder. Ni pa bilo načrtovano, da bom imela na drugi stopnji študija same desetke. Tudi prijave na razpis Univerze v Mariboru za naj študenta oziroma študentko nisem načrtovala. So me pa že lani kolegi spraševali, zakaj se nisem prijavila. No, potem sem se le in bila uspešna. Je pa pozitivna potrditev, da je trud, ki ga vlagaš, opažen. Da tvojega dela ne vidi le ozki krog profesorjev in kolegov, ampak tudi univerza."
Ni pa pomemben le študijski uspeh, ampak tudi obštudijske dejavnosti. Tudi s tutorstvom ste se ukvarjali.
"Tudi koristila sem ga. Na Filozofski fakulteti Maribor ta sistem odlično deluje. Marsikdo reče, da vseh pet let študija ni vedel, kdo je njegov tutor. Sama imam drugačen pogled na to, včasih pač potrebuješ nekoga, da te spodbudi in ti pomaga. Zelo se spomnim tutorke na umetnostni zgodovini, ki si je rada vzela čas za nas. Pripravila nam je predavanje, nam predstavila vire, kje na spletu naj iščemo slikovno gradivo, in podobno."
Koliko je najboljša študentka v Mariboru doživela tudi študentskega družabnega življenja v minulih letih?
"Hodila sem na zabave, največkrat na Štuk. Tam smo se imeli super. Nisem bila tam vsak torek, bila pa sem kar pogosto."
"Verjetno je ob objavi, da sem imela povprečje deset, marsikdo pomislil, da sem bila ves čas v sobi in študirala. Ne, ni bilo tako"
Kako pestro je študentsko življenje v Mariboru? Kakšna je ponudba?
"To mnenje je odvisno od družbe in sama sem imela več različnih družb, s katerimi smo se imeli super, pogosto nam niti ni bilo pomembno, kakšnega dogodka se udeležimo in kdo bo izvajalec na dogodku. Ven smo šli, da smo se družili. Nismo pa bili takšna družba, ki bi šla do konca. Verjetno je ob objavi, da sem imela povprečje deset, marsikdo pomislil, da sem bila ves čas v sobi in študirala. Ne, ni bilo tako. Zame je družabno življenje zelo pomembno. To je protiutež vsem uram učenja."
Kako je pandemija pred petimi leti vplivala na življenje študentov? O določenih raziskavah smo pred dnevi lahko brali v Večeru.
"Pandemija je imela zelo velik vpliv na naša življenja. In bilo je zelo slabo obdobje za študente. Z danes na jutri se je cel študijski proces preselil na splet. Nekateri profesorji so mislili, da bo zadeva trajala en teden, morda dva. Na takšno epidemijo nihče ni bil pripravljen, podobne izkušnje nismo imeli. Ker je bilo prve tedne zelo mirno in na novo situacijo ni bilo primerne reakcije, smo morali kasneje veliko stvari nadoknaditi. Grozno je bilo. Ko smo morali pisati seminarske naloge, včasih nismo prišli do študijske literature. Marsikaj je sicer bilo digitalizirano, a prav vse ne. Sčasoma smo se nekako znašli. Smo pa izgubili osebni stik, nismo bili več študentska skupnost, vsak je bil zaprt v svoji sobi."
Se je ta občutek skupnosti (že) vrnil?
"Dolgo je trajalo, da so se stvari po pandemiji med študenti normalizirale, dolgo smo čutili posledice. Meseci pandemije mi niso ostali v lepem spominu."
Še na enem področju ste zelo vestni. Vzgajate avstralskega ovčarja, za katerega bi lahko rekli, da je tako dober šolar kot njegova lastnica. Z njim celo pasete ovce?
"Da, nekajkrat sva bila na treningu paše. Pase in mu gre super. Nekajkrat sem bila v Voličini, kjer se neko dekle ukvarja prav s tem. Ima čredo, kjer za potrebe treninga loči del skupine, da lahko psi v krogu pasejo ovce. Vse pa je zelo kontrolirano, ker imajo psi močan nagon. Moj pes je zelo vzhičen, ko je tam. Nisva pa še zelo dobra v tem, ker sva se bolj posvetila treningu agilitija. Je pa paša ovc kar majhna znanost. Ovce sledijo človeku, pes pa mora slediti čredi in jo nadzirati. Če pride pes preblizu vodniku, je lahko čreda hitro zunaj nadzora. Zanimivo pa je, kakšen nagon imajo v sebi, točno vedo, kako se morajo premikati glede na vodnika. Trenirava pa vsaj uro in pol na dan, po navadi še več. Ko greva na sprehod, skušava tudi trenirati, da vadi tudi v okolju, ki ga ne pozna. Ko je bil še manjši, zdaj je star leto in pol, smo trenirali še več. So pa avstralski ovčarji zelo dovzetni za delo in vadbo, stvari so jim logične že, ko se skotijo, na človeka pa so zelo navezani in jim veliko pomeni, da jih lastnik odobrava."
Kaj bi najboljša študentka sporočila svojim mlajšim naslednikom ali pa kar sleherniku?
"Moje priporočilo je, da naj ljudje najdejo v življenju nekaj, kar jih veseli, in naj se temu posvetijo z vsem, kar so. Še mlajšim, torej dijakom, pa bi želela sporočiti, da naj uvidijo vse prednosti mariborske univerze. Marsikdaj slišimo, da mariborska univerza ni tako cenjena kot recimo ljubljanska. Toda tudi pri nas so kakovostni profesorji, povezovanje med študenti in študentkami pa je lažje, ker so skupine manjše."
Kakšne so še vaše želje za Maribor?
"Želim si, da bi Maribor nudil še več priložnosti za mlade, za študente. Da bi Maribor kot študentsko mesto pritegnil in tukaj obdržal več mladih. Med študijem sem ugotavljala, kaj vse nudi kampus na Gosposvetski. Tam imaš praktično vse, kar potrebuješ. Zame je Maribor perfekten."
Obiščite spletno stran brez oglasov.
