"Res je zanimivo, da smo Slovenci za svojo himno izbrali napitnico, to kaže, da pri nas resno jemljemo trto in vino, v Mariboru pa še toliko bolj," je ob zvokih Prešernove Zdravljice na Trgu svobode Vid Kmetič iz Društva Trafika v soboto dopoldan začel svoj brezplačni sprehod po mestu, poimenovan Od špricerja do najstarejše trte, s katerim so se zbrani poklonili enemu največjih praznikov v mestu, martinovemu. Maribor je pač od nekdaj tesno povezan z rujno kapljico, nenazadnje so vinogradi povsod, kamor seže oko, da tukaj (pre)radi pogledamo v kozarec, pa je tako znano že dolgo. Že leta 1864 je tako denimo profesor na 1. gimnaziji Gustav Puff zapisal, da so prebivalci Maribora z okolico nagnjeni k pretiranemu pitju alkohola. Se pa zadnja leta tudi v Mariboru vendarle pije precej bolj kulturno. "Letos v Mariboru praznujemo že 40. masovno martinovanje, ki pa se je skozi leta spremenilo, vsekakor na bolje," je povedal Kmetič in zbrane ob zvokih Zdravljice v izvedbi Lačnih Franzov s Trga svobode, kjer so se martinovanja v Mariboru začela, popeljal na Trg Leona Štuklja, kjer osrednje Martinove prireditve potekajo od leta 2013.
Trg, predvsem pa njegovi kitajski tlakovci, domnevno izjemno vpojni, so sicer po mnenju Kmetiča za Maribor poslovna priložnost. Po njih je namreč bilo ob številnih prireditvah politega toliko vina, da bo s frackingom (hidravlično drobljenje kamnin, op. p.) enkrat iz njih mogoče iztisniti esenco alkohola neslutenih vrednosti. Tamkajšnji tlakovci sicer znajo biti ob kozarčku preveč za koga tudi problematični, a ne za pravega Štajerca, ta je namreč brihtne glave, čeprav rad ma zabave, ga ni še nihče "neso domu".
In smo ob zvokih Alfija Nipiča na lastnih nogah krenili proti Glavnemu trgu in se vmes ustavili še na Gosposki. Prav na njeni sredi je namreč nekoč bila klet s primernim imenom, Bakusov hram. "Na Grajskem trgu, na vogalu nekdanjega Hotela Orel, imamo tudi kip Bakusa, ni pa ta edini, ki je v mestu dobil svoj kip. Tega ima, četudi je zdaj v nekem depoju, tudi nadvojvoda Janez," se Kmetič seveda ni mogel izogniti osrednji figuri vinarstva v teh krajih, ustanovitelju posestva Meranovo in viničarske šole, predhodnice današnje Srednje kmetijske šole in Fakultete za kmetijstvo in biosistemske vede. "Ob tem mi pride na misel še ena ponarodela, En hribček bom kupil, bom trte sadil, ki jo je napisal še en, ki ima v Mariboru spomenik, Anton Martin Slomšek," je med zvoki ponarodele povedal Kmetič in na Glavnem trgu spomnil, da so z vinom kdaj tudi težave.
Med 14. in 17. stoletjem so namreč med Mariborom in Ptujem, občasno pa tudi Slovensko Bistrico, potekale prave male vojne za pravice do prodaje vina, ki so se končale tako, da so Ptujčani lahko vino prodajali na avstrijsko Štajersko, Mariborčani pa na Koroško. "Zato pozdravljam, da se je martinovanje zadnja leta preneslo tudi na Koroško ulico. Res je, da sem imel prej pomisleke, da res ni treba, da se pijančevanje prenese še sem, a se je pokazalo, da znamo v Mariboru piti tudi zelo kulturno in res na nivoju," je povedal Kmetič, medtem ko je v zraku že odmevalo "to še spijemo, pa gremo, saj napiti se ne smemo, le po pameti ga pijmo, da še glave ne zgubimo".
Z Glavnega trga smo se namreč že podali proti Vojašniškemu trgu, kjer je nekoč stala hiša, v kateri pa se alkohola ni smelo točiti. Kar sedem je menda nekoč bilo takih v mestu, kjer se je tudi brez alkoholne omame odvijal druge vrste razvrat, hiši pa so, zanimivo, rekli tolerančna hiša. Ni pa daleč stran osrednji spomenik vinu v Mariboru, Hiša najstarejše trte. Do nje smo se spustili ob zvokih Alfijeve Ko toti Štajerc vanjo pade, pol je spije iz navade, ta drugi pol si pa pusti, da z njo si špricer naredi. Ker je špricer za martinovo v Mariboru pač obvezen, pa četudi sredi dneva.
Ker pa dobrih zgodb z vinom v Mariboru ni konca, bo Društvo Trafika zainteresirane po Mariboru ta vikend popeljalo še dvakrat, po soboti popoldan ob 15. uri še v nedeljo dopoldan ob 11. uri. Zbor obakrat na Trgu svobode.
