V prvi polovici 19. stoletja je bil Maribor mesto z nekaj več kot 2000 prebivalci ter razvito obrtjo in trgovino. Okolica je bila pretežno agrarna, s podložnimi kmečkimi posestmi, njivami in pašniki ter predvsem vinogradi. V mestu je bila večina prebivalstva nemškega, govorila pa je oba jezika. Odnos med nemškimi in slovenskimi prebivalci opiše dr. Rudolf Gustav Puff: "Življenje v Mariboru je povsem nemško, pa čeprav je na najbližjem podeželju slovensko opredeljeno; skoraj vsi domači Mariborčani obvladajo oba jezika, služabniški sloj navadno že po enem letu, ki ga preživi v mestu; le-ta izvira skoraj izključno iz slovenskega življa, ki ima svoje vrline, pa tudi hibe."
Nekje do sredine 19. stoletja je bilo kulturno življenje v mestu skromno, večinoma je šlo za kulturne dejavnosti nemškega prebivalstva, od diletantske gledališke skupine pa bralnega in kazinskega društva do moškega pevskega zbora. A tudi slovenska kultura ni bila povsem mrtva. Že konec 18. stoletja je ravnatelj mariborske gimnazije Andrej Kavčič podpiral in vzpodbujal svoje dijake za pisanje v slovenskem jeziku, za posebej nadarjene je dosegel, da je vlada razpisala 20 štipendij. Med njegovimi dijaki je bil Peter Dajnko, kasnejši narodni buditelj, pa tudi Ivan Narat, prvi gimnazijski katehet in sosnovalec "societas slovenice".
Kasneje je slovenske dijake vzpodbujal že omenjeni profesor dr. Puff, po rodu sicer Nemec. Med letoma 1823 in 1829 sta bila med njegovimi dijaki kasnejša jezikoslovca Fran Miklošič in Oroslav Caf, pa slovničar Anton Murko in pesnik Stanko Vraz. Leta 1846 je na klasični gimnaziji izšel prvi slovenski dijaški list, imenovan Sprotulentna vijolica. Dijaki so v prvi številki svojemu profesorju dr. Puffu napisali posebno posvetilo kot "odličnemu Štajerske zemble pevci, prijaznemu vučeniki".
