Na družinski kmetiji Cigüt, ki jo skupaj z ženo Barbaro upravlja Štefan Cigüt ml., so Štefanovi starši začeli kmetovati leta 1976, ko se je oče vrnil iz vojske. "Kupil je prvo cisterno, nakladalko in kombajn in začel opravljati kmetijske storitve za druge kmetije: setev, žetev, spravilo pridelkov in podobna opravila. Tudi danes še opravljamo storitve s kmetijsko mehanizacijo, vendar v manjšem obsegu. Naši glavni dejavnosti sta pitanje govedi in pridelovanje poljščin," začne pripoved mladi gospodar.
V skoraj petdesetih letih se je kmetija zelo povečala: začeli so z dvema hektarjema zemlje, danes jih obdelujejo 440, več kot polovica je v njihovi lasti, preostalo imajo v najemu, večinoma od zasebnih lastnikov. "Nakup zemlje je veliko breme, ker je cena zelo visoka in s pridelavo težko pokriješ stroške nakupa," pojasnjuje Štefan Cigüt. Državno zemljo pa je težko dobiti v zakup po današnji zakonodaji, še dodaja.
Do leta 1994 je bilo v hlevu približno 30 krav mlekaric, med poljščinami pa je bila pri Cigütovih najpomembnejša sladkorna pesa, tako kot na veliko kmetijah, ki so s peso zalagale Tovarno sladkorja v Ormožu. "Zadnja leta delovanja tovarne, ki so jo zaprli leta 2006, smo opravljali storitve na več kot 1000 hektarjih polj sladkorne pese," pojasni sogovornik. "Takrat smo bili med vodilnimi ponudniki kmetijskih storitev v Sloveniji, pa tudi med večjimi pridelovalci. Ob opravljanju storitev smo posredno tudi povečevali kmetijo."
Nekoč teleta z Goričkega, danes iz tujine
Danes je v njihovih hlevih 1200 goveda za pitanje, poleg družine je osem redno zaposlenih delavcev, v sezoni najamejo še dva do tri pomočnike. "Zadnja leta veliko pozornosti posvečamo prodaji svežega mesa na domu, čeprav to še vedno pomeni samo kaka dva bika mesečno. Prodamo tudi nekaj izdelkov, ampak težave so z delovno silo," pojasnjuje Cigüt. Govedo v glavnem prodajajo v tujino, tam tudi kupujejo teleta, ker v Sloveniji nismo samooskrbni, pravi. "Nekoč je celo Goričko imelo dovolj goveda in si lahko dobil teleta, zdaj pa se Goričko zarašča. V Sloveniji nimamo dobre strategije za nadaljevanje kmetijstva, zato smo pri nabavi in prodaji živali popolnoma odvisni od tujega trga," opozarja sogovornik. Ker si prizadevajo za boljšo kakovost mesa, kupujejo dražja teleta, zato morajo poiskati tudi bolj zahtevne kupce v tujini. "Dejansko oni iščejo nas, ker je povpraševanje po govedini zelo veliko," se pohvali s podatkom, da trenutno največ mesa prodajo na Kosovo in v Italijo, nekaj tudi v Libanon in drugam na Bližnji vzhod. "Prodajamo večinoma prek posrednikov, že zaradi urejanja dokumentacije, pa tudi plačilo je tako bolj sigurno," razloži.
Štefan, ki je po srednji kmetijski šoli končal fakulteto za biosistemske vede v Mariboru, pravi, da je bil, podobno kot oče, že od malega radoveden in je rad preizkušal novosti. Še zdaj ne mara rutine, dolgčasa, rad počne stvari drugače, bolje. "V diplomskem delu sem pisal o možnostih za alternativne metode obdelave tal. Kajti oranje je agresivna obdelava tal, z njim se zaradi erozije izgubi ogromna količina prsti. Slovenija je znana po Evropi po izgubi dobre prsti z vodno erozijo, ker imamo ekstreme, najprej dolga obdobja suše in potem padavine. Zato so pri nas vse površine, tudi ravne, podvržene eroziji. Vemo pa, kako dolgo traja, da iz kamnine nastane rodovitna zemlja," razlaga gospodar. "Na hektar njivske površine lahko izgubiš tudi po 20, 30, 100 ton prsti, dejansko s tem izgubiš kapital, ki si ga vlagal vrsto let."
Tla obdelujejo na ohranitveni način
Zato so se Cigütovi že pred 20 leti odločili za ohranitveno kmetijstvo. "Tla obdelujemo na ohranitveni način, torej se držimo treh načel: prvo načelo je ohranjanje kolobarja, drugo načelo je pokritost tal, to pomeni, da so tla tudi v času, ko ni vegetacije, čim bolj pokrita z rastlinskimi ostanki. Tretje načelo pa je, da čim manj agresivno posegamo v tla, zato oranje ne pride v poštev. Kvečjemu ko dobimo nove površine, jih prvo leto preorjemo, da se njiva poravna," razlaga. Za ohranitveno kmetijstvo so se odločili iz več razlogov: "Zaradi velikosti kmetije in razdrobljenosti površin nismo bili sposobni pravočasno slediti agrotehničnim ukrepom, ker za dobro zorano njivo potrebuješ veliko delovnega časa. Klimatske spremembe, erozija in s tem sprememba rastnih pogojev za kmetovanje so nas prisilile, da opuščamo agresivno obliko obdelave tal. Komaj nam je uspelo preorati in zasejati njive, že so prišle ogromne količine padavin in nam je vso obdelano zemljo zbilo skupaj in seme ni vzklilo. Tako smo videli, da to, kar počnemo, ni dobro za naša tla. In smo začeli pač postopoma delati drugače." Predvsem pa so se vedno bolj zavedali, da je za dolgotrajni razvoj kmetije in kmetijstva nasploh pomembna skrb za okolje in zagotavljanje prehrambne varnosti.
"V osnovi smo živinorejska kmetija, zato pridelujemo osnovo za voluminozno krmo, to so v glavnem koruza in deteljno-travne mešanice. Čim več krme želimo pridelati doma, da vemo, s čim krmimo svojo živino. Izvajamo pa tudi kolobarjenje, smo med redkimi živinorejskimi kmetijami, ki imajo posejanih dejansko devet do deset vrst poljščin: ob koruzi in deteljno-travnih mešanicah še pšenico, ječmen, tritikalo, sončnice, sojo, buče, oljno ogrščico in lucerno. Oljno ogrščico in pšenico prodamo, po navadi tudi ječmen. Buče pridelujemo le na nekaj hektarjih, iz njih izdelujemo olje in ga prodajamo, prav tako iz dela semen sončnic, drugi del semen prodamo za hrano za ptiče ali drugim oljarnam. Poskušamo oplemenititi vse poljščine," razkriva svojo poslovno in življenjsko strategijo. Slamo, ki jo odpeljejo z njiv, skladiščijo in jo nastiljajo živalim, nato pa vse skupaj vrnejo na njive in tako zemljo plemenitijo z organskimi gnojili, "kar je zelo dobro in se to tudi vidi", poudari Štefan. "Mineralna gnojila uporabljamo v majhni meri in samo, če so velike potrebe oziroma pomanjkanje, predvsem fosforja in kalija, zagotovo pa je treba dodajati dušik," še pojasni. Zadnjih šest let uporabljajo precizno vzorčenje tal, ki pa je po besedah sogovornika kar precejšnja investicija.
Drugim kmetom želijo pokazati prednosti tovrstnega načina
Pred desetimi leti je Štefan Cigüt ml. sodeloval pri ustanovitvi slovenskega Združenja za ohranitveno kmetijstvo, v katerem so poleg kmetov tudi profesorji s fakultete, predstavniki kmetijskih svetovalnih služb, prodajalci mehanizacije. Povezujejo se tudi s podobnimi združenji drugod po Evropi in se zgledujejo po njihovih praksah. "Naš skupni cilj je, da kmetom in drugim širše po Sloveniji pokažemo dobre kmetijske prakse ohranitvenega kmetijstva," pojasni Cigüt. A obenem dodaja, da trenutni razvojni načrti slovenskega kmetijstva v glavnem nimajo razumevanja zanje. "Državni načrti za kmetovanje v prihodnosti ne upoštevajo načel ohranitvenega kmetijstva. Namesto tega opažamo, da ogromno kmetij izvaja agrotehnične ukrepe na nepravi način samo zato, da se določeni ukrep izvede, ne glede na potrebe narave. Vendar narava nima datuma."
V društvu se zavedajo, da je skrb za zdrava tla nuja za nadaljnji obstoj kmetijstva. "Če si boš zemljo sam zastrupil, ne boš mogel ničesar pridelati," poudarja Cigüt. S konvencionalnega kmetijstva po njegovih besedah ni mogoče kar čez noč, torej v letu ali dveh, preiti na ohranitveno: "Za te metode obdelave tal oziroma kmetovanja je potrebno ogromno znanja in tudi posebna sejalna tehnika, ta pa je zelo draga. Slovenski kmet si to zelo težko privošči." Zato je prehod na ohranitveno kmetijstvo proces, med katerim je treba marsikaj na kmetiji spremeniti.
Pridelki iz ohranitvenega kmetijstva so bolj zdravi
Dolgo pa bo trajalo tudi, da se bomo trgovci in kupci začeli zavedati prednosti take pridelave. "V tujini so pridelki označeni, na kak način so bili pridelani, in to je zelo dobrodošlo za kupca. V ohranitvenem kmetijstvu se uporablja manj gnojil in škropiv, ker je na pokriti zemlji manj težav s pleveli, zato so pridelki bolj zdravi," glavno prednost za potrošnike izpostavlja Cigüt. Našteje pa še vrsto drugih: "Tla ostajajo rodovitna, krma je boljše kvalitete, torej je tudi skrb za živali boljša, kar znova pomeni višjo kakovost hrane za človeka. Ker ni vetrne in vodne erozije, je bolje poskrbljeno za okolje. Ne nazadnje pa manj delovnih ur pomeni več prostega časa in bolj dostojno življenje za kmeta."
A vsaka medalja ima dve plati. Nujna posledica vlaganj je, da so cene tako pridelanih živil malo višje. "Tudi donosi na začetku niso tako visoki, kot bi morali biti, ker moraš tla najprej zdraviti, popraviti napake iz preteklosti. Zato je vzpostavitev ohranitvenega kmetijstva res dolg proces, zahteva ogromno znanja in učenja. Ni vse v tehniki," pribije Štefan Cigüt.
In doda: "Kmetje smo si različni, eni gledajo kmetijstvo samo skozi ekonomiko, drugi ga imajo za hobi v prostem času, tretji pa se zavedamo, kaj pomeni skrb za zemljo. Za nas je več kot cena za tono pšenice vredno osebno zadovoljstvo, da si nekaj naredil po najboljših močeh."
