Na obrobju Dravskega polja, v Orehovi vasi pri Mariboru, le streljaj od Letališča Edvarda Rusjana, stoji kmetija Hecl - živinorejsko usmerjena kmetija, na kateri je v ospredju prireja mleka. Družinska zgodba, zaznamovana z delom, predanostjo in jasnimi cilji, se je začela leta 1996, ko sta Peter Hecl in njegova žena Martina kmetijo prevzela od njenih staršev po smrti njenega očeta.
"Takrat sem pustil službo in se povsem posvetil kmetiji," pripoveduje Peter, ki je odločitev sprejel brez oklevanja. Martina, po izobrazbi pravnica, ostaja zaposlena v gospodarstvu, a srčno vpeta v kmetijo, ki sta jo skupaj postopoma širila in nadgrajevala po evropskih standardih ter uvedla še lastno predelavo in prodajo domačih mlečnih izdelkov.
Danes je v hlevu 35 krav molznic črno-bele pasme. Ob njih raste tudi mlada živina, namenjena obnavljanju črede. "Vse se vrti okoli njih. Od priprave krme, nege in skrbi za njihovo zdravje. Od njihove mlečnosti in kakovosti mleka je odvisna uspešnost celotnega kmetijskega gospodarstva," poudari Hecl.
Zaprt krog: od njive do jogurta
Heclovi obdelujejo 25 hektarjev zemlje, od tega deset hektarjev namenjajo koruzi, štiri ječmenu, preostalo pa travnato-deteljnim mešanicam, ki zadostujejo za prehrano vse živine. S tem tvorijo zaprt krog pridelave, prireje mleka, predelave in končne prodaje - samostojen in samozadosten sistem, ki ga ni lahko vzdrževati.
"Zveni idealno, a v praksi gre za zelo zahteven proces, ki zahteva natančnost, znanje in veliko dela," iskreno pove gonilna sila družinske kmetije. Ravno zato je vsak par pridnih rok več kot dobrodošel. Na kmetiji je redno zaposlen en delavec, v predelavi mleka pomagata še ena gospa in študent. Priskočita tudi Martina in otroka, Nika in Enej. Svoje prispeva tudi najstarejša članica družine, babica Neža, "seveda po svojih močeh", z nasmehom doda Hecl.
Kriza, ki je rodila novo pot
Dopolnilno dejavnost - predelavo mleka na domu - so začeli Heclovi razvijati po veliki krizi v letih 2008 in 2009, ko je cena mleka močno padla. "Takrat sem si rekel, da si nikoli več ne bom dovolil, da mi kdo drug postavlja ceno," se spominja odločilnega trenutka. Danes predelajo okoli 600 do 700 litrov na dan.
Znanje za novo dejavnost je Hecl najprej črpal na KGZ Ptuj, kasneje pa na tečajih in seminarjih po Evropi - v Avstriji, Nemčiji in Franciji. Začeli so z jogurti – navadni jogurt je na ocenjevanju Dobrote slovenskih kmetij osvojil zlato priznanje. "To nam je dalo veter v jadra," se spominja Peter. Kupci so začeli izražati želje, mi pa smo jih poslušali in počasi širili ponudbo. V štirinajstih letih je zrasla do zavidljive širine. "Včasih še sam ne vem, kako zmoremo vse to. A če imaš voljo, vizijo in veselje do tega, kar počneš, potem gre. Brez tega pač ne," pove odkrito.
Znanje, ki nikoli ne zastara
Čeprav je v letih dela in razvoja osvojil bogato paleto znanj o predelavi mleka, ostaja prepričan, da je prostora za učenje vedno dovolj. "Učenja ni nikoli konec, vsaj pri meni ne," poudari. Stalno preizkuša nove postopke, recepture in načine, kako izdelke približati kupcem.
Pri predelavi uporabljajo preverjene in certificirane sestavine. Vse, kar dokupijo - od sirarskih kultur in sirišč do okusov in dodatkov - nosi certifikate Pridelano brez GSO in Izbrana kakovost. Kakovost izdelkov je pri njih temelj, kompromisi tu niso dobrodošli.
Od vstopa tujih trgovcev v Slovenijo so spremembe občutili tudi manjši pridelovalci. "Ko se v bližini odpre kakšen diskont ali večja trgovina, se dobesedno 'izsuši' območje, kjer so prej uspešno delovale domače dejavnosti, ki ponujajo podobne izdelke," opozarja.
To se je zgodilo tudi njim. A namesto obupa se je odločil za prilagajanje. "V bistvu se moraš približati kupcu, tudi s ceno. Ampak obstajajo meje. Prenizko s ceno ne gre, to ni vzdržno. Pri kupcu štejeta zaupanje in kakovost."
Od prepričanja do priznanj
"Naše prvo in osnovno vodilo je varna, kakovostna hrana," poudari Hecl. Svojim kupcem se najraje približa v domači prodajalni in na tržnicah, kjer lahko stoji za izdelkom z imenom in obrazom. Obiskovalci ga lahko najdejo na tržnici v Pivoli in v Slovenski Bistrici, kjer po svojih besedah skuša vsakič znova nagovoriti kupce s kakovostjo in pristnostjo izdelkov.
Med široko ponudbo mlečnih izdelkov sicer težko izpostavi samo enega, saj vsak nosi svojo zgodbo. A po krajšem premisleku vendarle pokaže na navadni jogurt. "Vsako jutro si ga privoščim," prizna z nasmehom. "Iz tega je zrasla tudi ideja, narediti funkcionalno živilo, ki ne le nahrani, temveč tudi pozitivno vpliva na prebavo." Ponosni so tudi na jogurt z 20-odstotnim deležem sadja, brez sladkorja, ki ga uvrščajo med boljše sadne jogurte v Sloveniji. "Pa tudi skuta in seveda sir," doda z zadovoljstvom.
Posebno ponosni so tudi na trdi sir s prano skorjo, s katerim so lani osvojili bronasto priznanje na svetovnem ocenjevanju sirov. "To je bil za nas velik korak, kot češnja na vrhu torte," pove. Letos so se odločili, da naredijo še korak dlje: prijavili so tri izdelke na svetovno tekmovanje v Švici.
Kmetijstvo je strateška panoga
Heclovi sicer redno pošiljajo svoje izdelke na različna ocenjevanja. "Nismo vedno stoodstotni - imamo zlata, srebrna in bronasta priznanja." Po njegovem mnenju v ocenjevanju ni prostora za ego. "Pomembno je, da izdelek, ki si ga naredil z znanjem in srcem, pogumno pokažeš. Pa če ti kdo napiše, da ima kovinski priokus, to vzameš kot dobro pripombo. Da boš naslednjič še boljši."
Njihove izdelke poleg tržnic najdete tudi v prodajnem multimatu v Hočah, Zadrugi Dobrina, lokalni trgovini Jager, na policah Mercatorja in Lidla. "Prodaja je dobra," pove zadovoljno.
Čeprav so na kmetiji svojo zgodbo že uspešno uresničili, Hecl brez oklevanja izpostavi tudi področja, kjer bi si kot kmetovalec želel več posluha države. "V naši politiki se marsikaj pogreša. Recimo razpisni pogoji. Ti so pogosto zasnovani brez upoštevanja doprinosa posameznega kmetijskega gospodarstva družbi. Vse je podrejeno točkovanju, ki s pridelavo hrane in samooskrbo velikokrat nimajo nič skupnega. Mali kmetje, kot smo mi, na njih enostavno nismo uspešni," pravi kritično. Kljub vsemu, kar so dosegli sami, si želi več spodbud, pa tudi odprtega dialoga med ministrstvom in ljudmi na terenu.
Pri pridelavi mleka je Slovenija skoraj stoodstotno samooskrbna, še poudarja. A hkrati opozarja: "Še vedno se gradijo novi hlevi, kar pomeni, da se dejavnost širi, medtem ko na področju prašičereje, zelednjadarstva močno zaostajamo. Razpis naj se objavi tam, kjer ga najbolj potrebujemo, tudi za mlade, ki šele začenjajo svojo pot." Kmetijstvo je po njegovem mnenju strateška panoga, ki pa jo država pogosto obravnava mačehovsko. "Ta bumerang se bo nekoč vrnil. Lahkomiselno si mislimo, da se ne bo, a se bo."
Vizija, ki ne miruje
Če bi lahko zavrtel čas nazaj, bi Peter izbral isto pot. "Žena mi sicer pravi, da nimam miru, ampak to me žene naprej. Moraš imeti cilje in vizijo. Nemir me žene naprej. Če nimaš ciljev in vizije, življenje hitro postane monotono in dolgočasno."
O prihodnosti kmetije in vlogi otrok na njej ne razmišlja preveč. Nika in Enej sta si sicer izbrala drugačno izobraževalno pot, a vedno rada pomagata pri delu doma. "Kako se bo njuna zgodba razvijala, bomo še videli," pravi spravljivo. Kar pa zadeva njega, ima načrtov še precej. "Zdravniki mi včasih svetujejo, naj se malo umirim, ampak bom delal še nekaj časa. Živali me pomirjajo, čeprav te znajo na slab dan tudi razjeziti," se smeje. "A ko enkrat sprejmeš to ljubezen do kmetije, je to to. In potem hočeš stvari delati dobro. Še boljše." Za konec pa doda še misel, ki bi jo lahko mirno postavili za vodilo vsega, kar počne: "Dokazovanje je pač v človeški naravi."
