(INTERVJU) Irena Leonida Kropf: "Brez kmeta ni hrane – brez hrane pa ni življenja"

Direktorica Kmetijsko-gozdarskega zavoda Maribor Irena Leonida Kropf, mag. var. preh., je ljubezen do zemlje in kmetovanja pridobila na kmetiji starih staršev. Zato se je odločila za šolanje na srednji veterinarski šoli in ga nadaljevala s študijem na Fakulteti za kmetijstvo in biosistemske vede Univerze v Mariboru, ki ga je zaključila z magisterijem na področju varne hrane. Več kot 20 let je bila zaposlena v živilski industriji, kjer se je med drugim ukvarjala tudi s kakovostnimi standardi. Sogovornica je torej pravi naslov za vprašanja o tem, kakšno hrano potrebujemo in si želimo potrošniki ter predvsem, kdo nam jo lahko zagotovi.

V Sloveniji se kmetije večinoma prenašajo s staršev na otroke. Pa so mladi prevzemniki nujno otroci kmetov ali lahko kmetijo prevzame tudi kdo drug?

"V praksi se za prenos kmetije večinoma dogovorijo znotraj družine, saj gre za dolgoletno tradicijo, domačo lastnino in znanje, ki se prenaša iz roda v rod. V večini primerov na kmetiji že zelo dolgo vedo, kdo bo kmetijo prevzel, sploh kadar je v družini več otrok.

Zakonodaja in razpisi omogočajo, da kmetijo lahko prevzame nekdo, ki ni v sorodstvu z lastnikom kmetije. Poznamo tudi dobre prakse takšnih prenosov, ko kmetija preide v 'druge' roke. Razlogi, da kmetije ne podedujejo otroci, ampak jo prevzame druga oseba, pa so različni in odvisni od posameznega primera."

Vendarle pa nastaja vtis, da v javnosti kmetje niso prav cenjeni, morda k temu prispevajo tudi protesti. Kdo in predvsem kako lahko izboljša ugled poklica kmeta?

"Izboljšamo ga lahko vsi: mediji, politiki, potrošniki, strokovne ustanove, vsak na svojem področju.

Mislim, da bi se vse moralo začeti z otroki, z vzgojo otrok v vrtcu, in nadaljevati v osnovni šoli, kjer bi otrokom pozitivno predstavili poklic kmeta. To bi lahko naredili z ogledi kmetij, šolo v naravi na kmetiji in praktičnimi prikazi dela na kmetiji; tako bi otroke naučili, kaj pomeni zdrava, varna hrana, pridelana v domačem okolju. Kmeta pa je treba predstavljati tudi kot varuha narave.

Danes je kmet izobražen, posebno mlad kmet. Treba je rušiti stereotipe, ker še zdaleč ni res, da ima kmet malo znanja. Celo nasprotno, kmet mora imeti širino, poleg znanja o kmetijstvu mora poznati tudi zakonodajo, računovodstvo, računalništvo, imeti prodajne in pogajalske veščine, včasih je strojnik ali mehanik, pa še veterinar, vremenoslovec in še kaj.

K celostni podobi lahko veliko pripomorejo tudi občine in lokalne skupnosti, s tem da javnim zavodom – šolam, vrtcem, domovom za starostnike – pošljejo jasen signal, da si na krožnikih želijo več lokalno pridelane hrane. Kmetje potrebujejo vzpodbudna okolja in dolgoročne cilje kmetijske politike. Poudariti je treba, da so kmetje ključni za prehransko varnost."

Ali je dojemanje kmetijstva povezano tudi s podnebnimi spremembami? Se potrošniki dovolj zavedamo, da so razmere za pridelavo hrane težje, ali nam je vseeno?

"Javnost pogosto vidi kmetijstvo kot enega izmed povzročiteljev toplogrednih plinov – predvsem zaradi intenzivne govedoreje, uporabe umetnih gnojil ter intenzivne rabe zemljišč. Vendar pa se vse bolj prepoznava tudi ranljivost kmetijstva in dejstvo, da je kmetijstvo 'proizvodnja pod milim nebom'. Suše, poplave, neurja s točo in pozebe vse pogosteje neposredno ogrožajo kmetijsko pridelavo, zato je kmetovanje vedno zahtevnejše.

Če želimo pridelke zaščititi pred vremenskimi vplivi, potrebujemo učinkovite rešitve: dograditev namakalnih sistemov, večje število rastlinjakov, namestitev protitočnih mrež, oroševalne in namakalne sisteme v trajnih nasadih, kjer je to možno zaradi zadostne količine vode. Pomembno vlogo imajo tudi sorte rastlin, ki so bolj odporne proti suši, visokim in nizkim temperaturam, boleznim in škodljivcem.

In tudi kmetijstvo je lahko del rešitve za blaženje podnebnih sprememb, če je usmerjeno v trajnostne prakse – kot so ekološko kmetovanje, stalna pokritost tal z zelenim pokrovom, minimalna obdelava tal (brez oranja).

Fizično delo na kmetiji je danes zaradi sodobne mehanizacije lažje, vendar so stroji zelo dragi. Vsaka kmetija ne zmore nakupa sodobne in drage mehanizacije, zato bi bile dobrodošle večje spodbude države, zlasti za tisto mehanizacijo in opremo, ki pomaga ščititi pridelek pred podnebnimi spremembami in omogoča trajnostno pridelavo."

Kmetijstvo se torej z nekaterimi ukrepi že prilagaja podnebnim spremembam. Kaj bi bilo še treba narediti?

"Čaka nas še veliko dela, že sedaj pa lahko sadimo sorte, ki jih poznamo in so bolj odporne proti boleznim ter prilagojene za rast v sušnih razmerah. Treba je nadaljevati raziskave in vzgojo teh rastlin. Kmete je treba aktivno vključevati v raziskave in projekte, v katerih iščemo alternative in možnosti preprečevanja škode zaradi podnebnih sprememb.

Prav tako bi bilo treba namestiti več namakalnih sistemov in vodnih zadrževalnikov, saj imamo vode dovolj. Vsem kmetovalcem je treba omogočiti dostop do novih znanj na različnih področjih: organizirati izobraževanja in oglede dobrih praks, da znanje prejmejo tisti, ki ga potrebujejo. Zelo pomemben je tudi prenos novih znanj iz tujine.

Potrebujemo višje finančne vzpodbude za stroje, ki so namenjeni trajnostnemu kmetovanju, za kmetijsko opremo in uvajanje novih trajnostnih tehnologij ter novih praks, na primer hidroponike, ter rastlinjakov."

V javnosti na različnih področjih vedno več govorimo o trajnosti, varovanju narave. Kje je pri tem mesto kmetijstva?

"Slovenski kmet že danes pomembno prispeva k varovanju narave in dobrobiti živali. Slovenija je ena redkih držav, kjer pijemo vodo iz pipe – za to se lahko v veliki meri zahvalimo tudi kmetom. Z ustreznim načrtovanjem gnojenja in pravilno uporabo fitofarmacevtskih sredstev bistveno zmanjšujejo tveganje za onesnaženje podzemne vode.

Kmetje ne pridelujejo le hrane – s svojim delom imajo vsakodnevni vpliv tudi na tla, zrak in živali. So v nenehnem stiku z naravo, od nje so odvisni in jo zato tudi varujejo. Pomembno je razumeti, da je kmetijstvo lahko ključni del rešitve za trajnostno prihodnost.

Z uvajanjem okolju prijaznih praks, kot so kolobarjenje, sonaravna reja živali, minimalna obdelava tal, uporaba ekoloških metod in varčno ravnanje z viri, slovenski kmetje že danes kažejo pot pridelave v prihodnosti.

Brez kmeta ni hrane – brez hrane pa ni življenja. Zato je kmetijstvo osrednji del trajnostne družbe."

Omenjali ste že, da lahko kmetijstvo varuje naravo, čeprav marsikdo tega ne razume ali ne verjame. Kako bi mu to plastično razložili?

"Zaradi kmetov in kmetijstva imamo obdelane površine tudi tam, kjer je to zaradi dostopnosti zelo težko, posebno v hribih. Z obdelovanjem pašnikov, vinogradov, sadovnjakov kmetje ohranjajo kulturno krajino, kar je pomembno tudi za turizem. Vzdržujejo jarke, ribnike, vodne zadrževalnike, ki služijo za namakanje, za zadrževanje vode, obenem pa so to mesta oziroma življenjski prostori za številne živali in rastline.

Številni kmetje so vključeni v okoljske ukrepe, recimo pozno košnjo, da omogoča gnezdenje ptic, ne orjejo strmine, pašnikov prekomerno ne obremenjujejo z živalmi. Kmetje skrbijo tudi za rodovitna tla, ker jih potrebujejo za svojo proizvodnjo. Z uporabo gnojevke, komposta, setvijo dosevkov in zelenim gnojenjem izboljšujejo strukturo tal.

Cilj Slovenije je, da do leta 2027 doseže vsaj 18–20 odstotkov kmetijskih zemljišč v uporabi v ekološkem sistemu. Trenutno smo pri 11–12 odstotkih. V obdobju SKP do 2027 je poudarek na lažjem vstopu novih kmetij v ekološko pridelavo. To pomeni manjšo uporabo FFS, kar prav tako prispeva k varovanju okolja.

Kmetje se zavedajo, da so samo 'najemniki zemlje', in se zato tako tudi obnašajo: varujejo jo za naslednje generacije, za naslednje rodove, kar pomeni, da jo trajnostno obdelujejo."

Kako pa kmetijstvo varuje človeka?

"Znova poudarjam: brez kmeta ni hrane! Vsa hrana, ki je na trgovskih policah, je varna. Razlika je v kakovosti. Lokalno pridelana je bolj sveža, zato je boljšega okusa. Ker imamo v Sloveniji večje omejitve pri uporabi FFS, lahko trdimo, da iz tega vidika vsebuje manj aktivnih snovi, kar posebej velja za ekološko pridelavo in predelavo. Če se živila ne pripeljejo iz drugih držav, imamo manjši ogljični odtis, manj je negativnega vpliva na okolje. In ne nazadnje: s pridelavo in predelavo pridelkov in izdelkov v Sloveniji zagotavljamo delovna mesta tudi na kmetijah in ohranjamo kulturno dediščino."

Lokalno in sezonsko pridelana hrana ni nujno vedno tudi ekološko pridelana. Je kljub temu bolje, da izberemo lokalno pridelano živilo pred tistim, ki morda nosi oznako bio, a prihaja od daleč?

"Lokalna hrana skoraj v vseh primerih dozori na rastlini, obdelava z umetnimi postopki za dozorevanje ni potrebna. Krajša pot do kupca pomeni več vitaminov, boljši okus in večjo prehransko vrednost. Z nakupom lokalno pridelane hrane pospešujemo in ohranjamo delovna mesta v lokalnem okolju. Če kupujemo na kmetijah, ne podpiramo trgovskih verig oziroma trgovcev, ki niso v domačih rokah, razen izjem. Če kupimo pri kmetu, lahko vemo, kdo je živilo pridelal in kako je bilo pridelano. Če kupujemo pogosto, imamo svojo embalažo, zato potrebujemo manj plastičnih vrečk, to pa dolgoročno pomeni manj odpadkov, manj mikroplastike, manj onesnaženja.

Sezonska hrana je kakovostnejša, saj je minimalno skladiščena ali pa sploh ne. Res je nesmiselno, da pozimi kupujemo paradižnik in papriko, poleti pa kislo zelje in kislo repo."

Kako lahko v svojem gospodinjstvu naredimo korak k trajnosti in podpremo lokalno proizvodnjo?

"Zavedati se moramo, da ko izbiramo živila, izbiramo tudi vrednote, ki jih želimo, ki jih zagovarjamo. Če imamo otroke, to zagotovo pričnemo z vzgojo in prepričanjem ter učenjem otrok, da razumejo in bodo imeli, ko odrastejo, navade, vrednote in znanje, zakaj kupovati lokalno, slovensko pridelano hrano. Tudi pri nakupu hrane velja, manj je več, zato je prav, da bi vedno preverjali izvor oziroma poreklo izdelka. Pravilno bi bilo, da vedno izberemo živilo, sadje, zelenjavo, izdelke, produkte, ki so izdelani v Sloveniji. S tem krepimo lokalno kmetijstvo, lokalno gospodarstvo in ohranjamo delovna mesta na podeželju in tudi v slovenskih podjetjih."

Kaj je zagotovilo, da v trgovinah kupiš slovenski proizvod? Vemo, da slovensko podjetje še ne zagotavlja, da so surovine pridelane doma. Največ težav je pri mesu in predelanih izdelkih.

"Shema Izbrana kakovost predpisuje oziroma zahteva, da je izdelek pridelan iz surovine, ki je pridelana v Sloveniji, ali da je žival rojena in rejena v Sloveniji. Tudi kraj predelave mora biti Slovenija. Z oznako IK označujemo sadje, meso, mleko in mlečne izdelke, sedaj pa bodo tudi moka in pekovski izdelki iz žit in ajde lahko nosili to označbo. Najboljši in najkakovostnejši nakup je od lokalnega kmeta, ki prideluje zelenjavo, sadje, kmetijske pridelke in izdelke. Kupi na kmetiji, brez posrednika, z njive."

Omenili ste načelo Manj je več, ki bi se ga bilo dobro držati tudi pri prehrani. Kako s čisto praktičnimi ukrepi poskrbimo za manj zavržene hrane?

"Veliko hrane zavržemo prav doma – v gospodinjstvih. Povprečno slovensko gospodinjstvo letno zavrže kar okoli 73 kilogramov hrane. V vsakem gospodinjstvu lahko kupujemo ciljno, torej le to, kar potrebujemo, gospodarno in premišljeno. Tudi pri nakupu hrane velja, da je manj več. Zaradi akcij ne kupujemo večjih količin, predvsem ne izdelkov s kratkim rokom uporabnosti. Napis najmanj do pomeni, da je izdelek primeren za uporabo tudi po tem datumu. Iz viškov sadja doma naredimo kompot, da ga ne zavržemo, iz olupkov zelenjave pa jušno osnovo. Priporočila bi reden pregled hladilnika, saj se nam hrana na polici 'zamakne' in je to razlog, da ji preteče rok trajanja.

Veliko hrane se zavrže tudi v javnih zavodih, vrtcih in šolah. Zato je smiselno, posebno v vrtcih in šolah, deliti manjše porcije in dati otrokom možnost, da pridejo po repete. Ostanke hrane lahko zmanjšamo tudi tako, da jih tehtamo in dnevno oziroma mesečno spremljamo količino zavržene hrane. V prvi vrsti pa je nujno ozaveščanje vseh, da je hrana dragocena vrednota. Spoštljiv odnos do hrane se začne pri hvaležnosti za kmetov trud, da je hrano pridelal, za zemljo in naravne vire, ki so bili potrebni, da je hrana prišla na naš krožnik."