(INTERVJU) Peter Svetina: Včasih imam občutek, kot da sem v mrtvici na Muri

Kako se tehta domišljija, razen da na stari tehtnici, ki ima dva okrogla pladenjčka, kot pišete? 

"Mene in tudi druge, ki pišejo, pogosto sprašujejo, kaj je v naših besedilih res. Vedno znova pojasnjujem, da v tekste prihajajo stvari, ki si jih doživel, zavohal, otipal, videl, a to še ne pomeni, da gre za avtobiografijo. Ne gre za čim bolj natančen popis lastnih izkušenj, temveč si marsikaj preprosto izmisliš. Prav to premišljevanje je bilo eno od izhodišč pri tej knjigi.

Kratke zgodbe sem pisal na Češkem, doma in na Kitajskem, od koder sem prinesel elemente s čajem. Na koncu sem vse povezal z okvirjem, da gre za zbrano delo štirih različnih ljudi, ki so se jim poti prekrižale, česar sprva sploh nisem imel v mislih. Tako nastane tehtanje – otroci in drugi bralci ugotavljajo, kaj je mogoče in kaj ne.

Zbranim delom sem dodal še opombe z navedenimi viri. Privoščil sem si nekaj znanstvenega aparata, ki pa je v veliki meri izmišljen (smeh). Všeč mi je, če bralec ne ve povsem, kaj je res in kaj ne. Prav to je bil moj namen."

Zgodbe so na enem pladenjčku tehtnice, izkušnje bralca na drugem. Kako je to dvoje v razmerju? Ali več izkušenj poganja več domišljije ali nas, obratno, več izkušenj naredi pri uporabi domišljije bolj ozkogledne?

"To je odvisno od človeka. Pri tistih, ki so bolj nagnjeni k presojanju o resničnem, z nabiranjem izkušenj domišljija najbrž oživi. Če pa k temu nisi nagnjen, te lahko veliko stvari, ki jih vidiš in izkusiš, potegne v domišljijski svet. Meni se dogaja to drugo. Tistim, za katere velja prvo, tovrstna literatura niti ne bo všeč. Odložili jo bodo, ker jih bo preveč begala in vznemirjala. Tudi ko se pogovarjam s študenti, vidim, da jih kako tako presojanje zelo vznemiri in so povsem iz sebe (smeh)."

Vrane vpijejo zaradi svoje nesreče

Zdi se lepo živeti v vaši glavi, kjer je ogromno prostora, da zapazite detajle, navidezne nepomembnosti, nianse. Kako ustvarite tak prostor in občutek zanje? Je to poseben način možganske telovadbe, ki jo je torej treba trenirati? 

"Zavestno odločanje pri tem najbrž nima velike vloge. Bolj gre za prostor in čas, ko se ne ukvarjaš z drugimi stvarmi, ki bi te skrbele in obremenjevale. Razmišljanje o tem, kaj vse moraš narediti, prekrije in zaduši vse ostalo. Ko pa se to zrahlja, zadihaš. Nedavno je bil tak čas, ko sem bil na Škotskem. Sedel sem pred hišo na vrtu, pred mano so letale vrane, ki jih je zaradi vetra zanašalo po nebu, in one so krakale. Postalo mi je jasno, zakaj krakajo - ker ne morejo priti tja, kamor bi rade. Vpijejo zaradi svoje nesreče. Take stvari hitro potegnejo v zgodbo, a ta se lahko zgodi ali pa ne. Tega ne morem načrtovati."

Nosite zato na dopuste s sabo beležnico?

"Ni nujno. Da ideje ne uidejo, s sabo nosim majhen telefon, kamor si jih zapišem. To so namreč dogodki, ki se v spomin vtisnejo kot fotografije, ki jih lahko podoživim doma ali kje drugje, kjer znova zapiha veter ali se zgodi kaj podobnega." 

Za tako opažanje si je torej treba uporniško vzeti čas in prostor? Danes svet ni narejen po taki meri.

"Imam staro nokio, zato me ne dosegajo neprestani signali, ki bi me obremenjevali in zaradi katerih bi mi pozornost odtekala sem in tja. Z družino - imam že velike otroke - smo bili nedavno v Angliji, kjer je treba zakupiti prenos mobilnih podatkov. Z ženo sva jih nekaj zakupila, otroci pa nič, zato so imeli dostop do spleta samo v hiši, kjer smo stanovali. Ko smo šli ven, so telefone uporabljali le za fotografiranje. Opazoval sem, kako so se umirili. Takoj ko smo se vrnili v Amsterdam in Benetke, so telefoni spet brneli. Tam nisem bil več na potovanju z otroki, ampak z njihovimi telefoni. V Angliji pa smo bili skupaj.

To je zavestna odločitev. Vsak lahko to izklopi, a kot opažam doma, pri kolegih in študentih, ni lahka. Nimajo želje po tem, ker se jim zdi, da bodo nekaj zamudili. Vidim, da mi to olajšuje življenje - seveda me po eni strani izloči, kar ni fino. Včasih imam občutek, kot da bi se dal v mrtvico na Muri. Sem tam, tok teče, opazujem ga, a nisem del dogajanja, kar je lahko včasih tudi škoda. A po svoje imaš mir."

Odraščanje z Alanom Fordom je vodilo v norčavost

Se je senzibilnost za detajle v vas zasadila že v otroštvu? Starša sta bila slavista in novinarja, to se zdi kot prijazno, spodbudno okolje za nekoga, ki bo nekoč postal pesnik, pisatelj.  

"Gotovo. Z bratom sva bila neprestano obkrožena s knjigami. Spomnim se, da je bil za knjige, glasbo in potovanja zmeraj denar, za drugo pa je bilo treba premisliti. Mislim si, da to res gre iz otroštva. Neki zdravnik mi je razlagal, da obstajajo različni živčni sistemi. Živci so kot kabli. Izolacija živcev je lahko zelo različna; če imaš dobro izolacijo, te manj stvari prizadene, stres se te manj dotakne, če pa je izolacija slaba, se te stvari dotaknejo. Jaz imam to drugo. Zato iščem več miru. Tudi zato tak telefon. Za nekatere stvari se odločiš zaradi lažjega preživetja. Glede občutljivosti za male stvari pa - gotovo k temu prispevata vzgoja in okolje. Potem pa je odvisno, ali te to pritegne ali ne. Mislim si, da so tudi tu različne vrste ljudi. Nekateri premišljujejo v širokih, globokih slikah, drugi so povezani z detajli. Ne vem, koliko ima pri tem zavestno odločanje." 

Generacije otrok se spreminjajo. Se vam zdi, da nagovarjate zmeraj "enake" otroke? 

"Najbrž, ker pred očmi nimam konkretnega bralca, ampak bolj občutek za to, kaj je po mojem mnenju otroški svet. Ta je povezan z igro, nonsensom in svetlo perspektivo. Čeprav tudi to ni nujno, kakšne stvari so lahko zelo dramatične. A vidim to, kar jaz doživljam kot otroštvo. Konkretnega bralca sem imel v mislih le med kovidom, ko me je nečakinja prosila, da bi ji zvečer bral pravljice po telefonu. Odločil sem se, da jih bom napisal. Vedela je, o čem bi naslednji dan rada poslušala. Takrat sem pisal z mislijo nanjo in njeno sestrico. Toda to je zelo redko."

So te pravljice ostale samo zanju ali ste jih uporabili v knjigah?

"Potem se je zgodilo, da se je priklopilo še pet družin in so še ti otroci imeli kakšno željo. Nekaj teh pravljic je šlo v Osmo knjigo pravljic, v glavnem pa niso objavljene."

Ob branju Tehtanja domišljije ne bi rekla, da je bilo pri pisanju veliko popravljanja, piljenja, temveč da so bile zgodbe napisane v zamahu. Obenem jih družijo že prepoznavni elementi vašega pisanja. 

"Včasih se zgodbe pripravljajo tudi leto ali dve, včasih pa nastanejo takoj. Ko pišem, se mi zdi, da ne bom zmogel še enkrat zbrati energije, da bi se v zgodbo vživel. Zato kmalu po tem, ko nekaj napišem, to še enkrat preberem, nato pa se s tekstom več ne ukvarjam, ker mi je prenaporno. Tekst lahko pustim še veliko časa, preden ga objavim, toda popravljam ga več ne.

Mislim si, da prav daleč od sebe človek pri pisanju ne more iti. Iz rok da tisto, kar prepriča njega. A to ne pomeni, da ne bi znal napisati tudi drugače. Seveda bi znal. Toda tisto bi se mi zdelo kot prepisovanje, ponavljanje, šablonsko pisanje. Rekel bi, da pri meni nekateri elementi ostajajo prisotni od začetka do konca. Taka je recimo norčavost, ker sem odraščal z Alanom Fordom (smeh). Romana ne bi mogel napisati oziroma bi moral imeti za to, da bi pripovedoval tako dolgo, veliko časa in zbranosti. Tega pa ne znam "

V Idrijo po božji mir

Na ljubljanski filozofski fakulteti ste diplomirali in magistrirali, nato doktorirali iz starejše slovenske poezije. Delate na univerzi v Celovcu, kjer v glavnem predavate slovensko literaturo. Koliko je med študenti zanimanja zanjo? 

"Literatura in teorija se pri meni zmeraj mešata. V tekste daš vse, kar veš in znaš. Na univerzi delamo različne teme, ki študente zanimajo, ali za katere presodim, da bi jih bilo dobro predelati: to so poezija v glasbi, vprašanje centra in periferije v literaturi, vprašanje meje, mladinska književnost. Študentje pedagoške smeri slovenščine imajo tudi kreativno in argumentativno pisanje, torej pisanje, ki je ustvarjalno, in pisanje, ki je ustvarjalno na drugačen način, saj gre za znanstveno pisanje.

Zlasti kreativno pisanje jih nagovori. Velikokrat jih pošljem, da se sprehajajo po hodniku in opazujejo, kaj vidijo in slišijo. Ko pridejo nazaj, se o tem pogovarjamo. Seveda so vsi videli nekaj istih stvari, a ob tem je vsak videl še kaj drugega. Nekateri so pozorni na detajle, drugi vidijo še skozi okno, tretji slišijo ropot nad sabo. Zmeraj se postavi vprašanje, kaj je bolj resnično od drugega. Velikokrat jim rečem, naj gresta dva v paru po univerzi, pri čemer eden od njiju miži in drugega pelje pod roko, nato pa se zamenjata. Opazujeta, kako se počutita v teh vlogah. Ta, ki vodi, pogosto prestreza začudene poglede (smeh), drugi pa so včasih v stiski ali pa se znajo prepustiti. Na tak način spoznavajo sami sebe, kar vpliva na njihovo pisanje. Tisto, kar imamo ponavadi za pisanje, torej način, kako se neka stvar pove, je le del pisanja; to je bolj zapisovanje."

Še pišete v stari hiški v bližini vaše domače Idrije? 

"Ja, vsake toliko. To je mamina hiša, tako rekoč v centru Idrije, a v ʼgrabiʼ. Tam je res božji mir. Zdaj se tja že dolgo časa nisem umaknil, morda se bom do začetka predavanj na univerzi."

Doslej največkrat, kar trikrat, ste prejeli nagrado večernica, leta 2013 za slikanico Ropotarna, 2016 za Kako zorijo ježevci in 2018 za pesniško zbirko Molitvice s stopnic. Če kdo, ste vi pravi naslov za vprašanje o pomenu literarnih nagrad - kakšen odtis pustijo v prepoznavnosti, prodaji.  

"Zmeraj sem vesel, ko nagrada pride, a mi je pozornost, ki jo prinese s seboj, naporna. Z leti sem se že malo navadil, a raje bi se umaknil in gledal, kako se odvije brez mene (smeh). Res sem bil vesel za tokratno nominacijo, pa ne, ker bi lahko prejel nagrado, temveč sem se spomnil, da je od prve nominacije minilo že veliko let. To pomeni, da je moje pisanje še po vsem tem času vredno toliko, da je nekdo, ki je knjigo prebral, presodil, da je v redu. Nekdo, ki me ne pozna in je odmaknjen. To me poboža. Včasih je namreč težava v tem, kdaj je treba nehati. Imaš občutek, da bi še lahko delal in da delaš dobro. Toda to lahko gre čez mejo. Zase bi si želel, da bom takrat, ko ne bom imel več kaj pisati, končal.

Glede prodaje in izposoje pa ne vem. Občutek imam, da nekatere knjige, ki dobivajo nagrade, niso zastavljene za množično branje, temveč premikajo meje. Ni nujno, da se bodo prodajale ali brale. Na misel mi pridejo Zgodbe iz oddaljenega predmestja Shauna Tana. To je krasna knjiga, ki je pri nas izšla pri Založbi Miš z zelo dobrim prevodom Gaje Kos. A se ne prodaja in ne izposoja. Toda take knjige morajo biti, ker premikajo meje. Včasih je torej naloga nagrade, da knjigi odpre okno ali vrata in najde nekoga, ki ga bo nagovorila."