Na letošnjem Festivalu slovenskega filma sta glavni nagradi odnesla Rok Biček za dokumentarec Družina in Janez Burger za igrani celovečerec Ivan. Prvi je o nagradah nekoč rekel, da ti vse skupaj bolj otežijo kot olajšajo, zlasti če so slovenske. "Slovenske nagrade so na neki način celo škodljive, saj se namesto novih prijateljstev zgodijo nove zamere." Janez Burger pa je na pogovoru po projekciji Ivana rekel, da nagrad ni pametno pričakovati, ker je v umetnosti tako kot v fuzbalu: deset milijonov gledalcev lahko vidi, da je bil gol, ampak če sodnik reče, da ni bil, no, potem ga ni bilo.
Ko smo letos na zadnji seji žirije po debati s številkami ocenili nominirane knjige, se je pokazalo, da je zmagovalec Peter Svetina. Že spet, tretjič, pa še dvakrat zapovrstjo. Kolega iz žirije je rekel,
bo treba nagrado počasi preimenovati v svetilnico, pozneje smo pa ugotovili, da bi bila - sploh ker imamo opravka z molitvicami - boljša svetinjica. Ob tem nam je bilo popolnoma jasno, da bo odločitev zbudila nekaj negodovanja. Seveda ga vsaka odločitev, vsaka izbira ("Priznanja, ki izkazujejo čast pisateljem ali najboljšim knjigam, obstajajo zato, da jih skritiziramo," pravi v najnovejšem problemskem bloku o literarnem nagrajevanju na spletnem portalu Literature Konrad Wojtyła), ampak nekatere se mu še posebej ne morejo izogniti. Vsaj to bodo morda rekli, da je žirija, ki je ponovno nagradila poetiko istega avtorja (celo to si je dovolila, da je nominirala dve njegovi knjigi, no, to pa je precedens), skrajno subjektivna, nesposobna pogledati čez planke lastnega literarnega okusa. Ampak v tem prav gotovo subjektivnem okusu žirije oziroma v seštevku subjektivnih okusov posameznih subjektov v žiriji je precej več objektivnosti, kot se kaže na prvi pogled. Žirija je navsezadnje vedela, da bodo godrnjali. Žirija navsezadnje ve, kako dober občutek je, ko odkriješ kakšno novo ime. In žiriji je res neprijetno, ker je kakšna nominiranka, ki je vsakič visoko na lestvici, spet izgubila igro. In kajpak žirija ve tudi, da je Peter Svetina za to knjigo že dobil nagrado, Levstikovo, torej "interno" nagrado Mladinske knjige. Ampak žirija ignorira vse te pomisleke, ker se vsakič znova opomni, da večernica ni ne nagrada za življenjski opus ne za neodkrite mlade talente in ne za tiste, ki so zmeraj dobri, pa je še niso dobili, ampak preprosto nagrada za knjigo, ki je, po okusu subjektov v žiriji seveda, najboljša iz lanske bere.
Nepristajanje na kompromise, kalkulacije in na strah pred (ne)sprejetjem je ohranilo vrednost večernice. Zato je večernica v dveh desetletjih postala in ostala merilo in znamenje najboljšega v slovenski otroški in mladinski književnosti.
In Petru Svetini, četudi je že njegova tretja, naj nikar ne škodi.
